DjJuvan

V današnjih animejih je na žalost vse preveč prisotne perverznosti. Naj to pojasnim; vse preveč je animejev, ki se specifično usmerjajo v romantične komedije, hareme in šolske dogodivščine, zraven pa zrinejo še bolj ali manj perverzne scene – od presenečenj, ko tip odpre vrata kopalnice in pred seboj sreča dekle z brisačko prekritimi intimnimi predeli (zatem sledi reakcija, da iz nosu zgubi hektoliter krvi, dekle pa mu za nameček v glavo vrže še škaf), in tudi namernimi fanservici (posebna presenečenja za gledalce), kjer so dekleta bolj pomanjkljivo oblečena, ali pa jim veter privzdigne mini krilce. Variant je še več; tudi ko se pregrada med moškimi in ženskami v termalnih toplicah podre (kjer nimajo nič oblečeno na sebi). Dogaja se tudi, da v kakšnih animejih dekletu obleko pogrickajo majhni insekti in dekle ostane brez večih delov oblačil. (osebno) Najbolj zaželjeni so uroki, kjer se dekle začne slačiti pred protagonistom (seveda ta spet zgubi hektoliter krvi…). Imaš celo serije, kjer so vsa dekleta oblečena le v spodnje hlačke, kopalke in povrhu preprosto majico/jopo – kot bi bilo to po zadnji modi oblačenja v družbi. Ena zelo redkih, vendar popularnih med hentai zvrstjo so tentacle posilstva. Tudi to se pojavi med običajnimi animeji, vendar ne do te mere, da jim raztrgajo oblačila in jih obdelajo v vse luknje v telesu, ampak le zelo precizno zaobjamejo za njihove štiri ude (da ne morejo uiti) in po neubogljenem telesu (po oblekah!) drsijo s svojimi lovkami – ženske kričijo na pomoč, vendar jim je (ponavadi) tudi vidno prijetno in deloma uživajo. Seveda od teh scen ni več kot le rajcanje, saj so v naslednjih trenutkih že rešene iz krempljev teh “erotično-smrtonosnih” pošasti (kakšni kul hentai naslovi imajo tudi primere, kjer po pretiranem obdelovanju, dekleta postanejo kot lutke, saj jim tentacle pošasti popolnoma uničijo zmožnost razmišljanja). Še eno področje “perverznosti” (čeprav bolj spada v fetiš kategorijo) so tudi furry dekleta (kjer imajo prirojena mačja/lisičja ušesa in rep), sem pa tja so tudi kakšna, ki nimajo smisla za človeško naravo in se okoli sprehajajo brez oblek ali zelo pomanjkljivo (da ni ravno vse cenzuriran, ko predvajajo po televizijah). Bolj zlobne variante pa imajo tudi netopirska krila in rep v obliki puščice (kao demonke). Med novejšimi naslovi pa sem celo srečal primer iz verske tematike, kjer le določeni poslanci boga sesajo sveže mleko (imenovano “soma”) iz dojk devic, da obnovijo svojo moč za bojevanje proti drugim poslancem-heretikom (ali nekaj takega). Akcij sesanja prsi (na tak ali drugačen način) ne manjka. O predrznostih med animeji bi lahko še več napisal, sploh o kakšnih fetišarskih serijah, kjer so izpostavljene zelo erotično napravljene služkinje, kakšne angeloidske sužnje z zelo erotičnimi odpravami, robotkinje brez smisla za sramežljivost, o incestnih dogajanjih sem tudi v prejšnjem prispevku pisal, med-dekliškimi napadi na joške (tudi dekleta so fouš drugim dekletom za večje oprsje in jih kdaj pa kdaj tudi spolno nadlegujejo), pa še marsikaj drugega bi se našlo. Razne tematike na perverzijo in erotiko se avtorji stalno izmišljujejo, dopolnjujejo tiste, ki zares vžgejo in tudi ustvarijo kaj novega. Vse samo zato, da po uspešnem predvajanju na televizijskih kanalih prodajo čimveč originalnih DVD ploščkov. Erotika se (je) prodaja(la).

O primerih z ogromnimi poskakujočimi joški niti ne želim omenjat, ker to je precejšnja stalnica tudi v igranih filmih na zahodu. Čeprav so tudi ploske dekline popularne, sploh ker dajejo vtis mladosti in nedolžnosti.

Tukaj pa sta še obljubljeni sliki iz naslova prispevka – joškice in hlačkice. =)

LP
Perv. DjJuvan

Zdaj sem zagnal tudi lasten twitter. Spremljate me lahko preko linka v desnem delu strani “Follow Me” ali pa stisnete na tale link. Twittal bom svoje sveže objave iz več blogov, moje trenutne dogodivščine in pizdarije, ki jih počnem. No, nekaj takega.

Mimogrede, pred kratkim se je predvajala predpremierna epizoda Working!! animeja. Luštna zadeva, za nasmejat. Kul fore, ki se dogajajo v družinski restavraciji, kjer dela polno nenavadnega folka – vključno z novopridruženim študentom.

Splača se pokukat.

LP
DjJuvan

Tale serija postaja že enostavno hardcore na tematikah, ki so normalnim ljudem odvratne. Govorim o Baka to Test to Shokanju, kjer so v zadnje predvajani epizodi celo privzdignili incestna dejanja med bratom in sestro. Nič intimnega, le ZELO provokativno dogajanje, obrnjeno v zelo komične situacije. Doslej so imeli že precej na transvestitske, gejevske, sedaj incestne, drugače pa je dosti harem, sadističnih in drugih zajebancij. Temu lahko rečemo, “normalno” študentsko življenje (če verjamemo v palčke) =D

*spoilers ahead*

In še nekaj posebnega;

Toliko perverzije, nasilja in parodije…  da se poščiješ od smeha.

LP
DjJuvan

PS: Hvala bogu, da nisem od začetka dropal te serije, ker je kvaliteta iz epizode v epizode narasla.

Nedelja je, vreme je lepo in ledeno, soba posesana in jutranje študentsko delo opravljeno.  Zdaj pa ne vem več, kako naprej. Zadnje čase tako malo naredimo za svoj hobi, vse bolj šlampasto. Niti nimam prave motivacije, niti dobrega plana kje začeti. Revijo slochan sem z 8. številko dal na pavzo, ker sem rahlo pretiraval z mesečnim izhajanjem. Člankov je že precej zbranih, le oblikovano za v revijo ni še prav nič. Nimam motivacije, nimam energije. Istočasno (skoraj) z zadnje izdano revijo sem na novo postavil tudi sloanime stran, tudi tukaj sem izgubil preveč energije, da bi jo še naprej nadgrajeval in izpopolnjeval. Enostavno, ni motivacije. Ker sem že takoj po postavitvi strani vedel, da bom zgubljal motivacijo za nadaljnji razvoj, sem se preusmeril v video produkcijo in mogoče kaj kmalu pridobil nadaljnje zanimanje – vloganje na youtube kanalu sloanimeorg. Prvi izdelek je bil precej štorast… zato sem posnel še drugega, vendar mi ga je Youtube blokiral, ker vsebuje kratke avtorsko zaščitene izrezke iz animejev… po nekaj dnevih jebanja in pošiljanja pritožb na youtube (tudi “fair use” možnost sem izkoristil), mi po več tednih še vedno niso odobrili videa. Motivacija za nadaljnje igračkanje mi je padla na negativno ničlo. Obenem se je prebudil tudi Si-Subs, čeprav ne iz moje strani. Recrutal se je mladenič, ki ima dosti več časa in energije, zato je precej novih in starih projektov speljal na zeleno vejo. Jaz bolj skrbim za obnavljanje glavne strani si-subs in posredovanje skript … o prevajanju niti nočem pomislit, ker spet nimam za to niti kančka energije.

Edina dobra stvar, ki sem jo v kratkem uspel naresti za domačo sceno je dogovor z lastniki Mangas kafiča v Polju, da bi lokal preuredili v primernega imenu, ter da bi v njemu držali kakšne primerke mang in naših slochan revij. No, to mi je še najmanj žal, da sem stopil v kontakt – lastnika sta prav prijazna (še posebej lastnica ^^). Za slochan revije še ne vem, kako jih bom ponovno naprintal, ker mi požrejo čist preveč tiskalniške barve. Kakšno mango bom pa verjetno vseeno odstopil, saj nisem neki velik zbiratelj tovrstnih knjižic. No, meni iskreno se mi zdi njihovo zanimanje za tematsko preureditev lokala nadvse spoštovanja vredno. Definitivno nekaj unikatnega v našem koncu, in če je že sedaj ogromno zanimanja za ta lokal, se lahko pričakuje še dosti več.

Začuda še zmeraj tekoče spremljam novejše animeje (spisek je na levi), in celo malce sem zrihtal svoj anime/manga blog (katerega gledate) – zdaj se nalaga mnogo hitreje. Postavljam tudi uradno stran za bodoče podjetje, ker ugotavljam, da mi izmed mnogih multimedijskih področij še najbolj odgovarja video produkcija. Kolega je tudi odličen fotograf in skupaj še najbolje sodelujeva. Sploh pa ste nekaj mojih del že vidli:)

Ugriznil sem prevelik kos pogače, zdaj pa ne morem vsega hkrati prebavit. Premalo je zanimanja med ljudmi, ki bi bili sami ustvarjalni in nadgrajevali sceno, preveč se jih zadržuje v tujih skupnostih, kjer se cedi medu in vina, domačo pa se zanemarja.

To je to
LP
DjJuvan

PS: Ima kdo kakšen šiht, kaj za snemat/slikat – dogodke, prireditve, obletnice…?

Če naletiš na strani, portale in bloge, ki so okrašeni, opremljeni in oblikovani v animejskem stilu, je to povsem razumljivo. Danes pa sem (po zaslugi sestre) naletel na adsense oglas, ki me je vabil na frizersko-manikersko spletno stran Art&Beauty Studio, opremljen z likom iz animeja K-ON. Ista karikatura pa se pojavi tudi na single glasbenem CDju po tem animeju. Liku je ime Azusa in je najmlajša članica novonastalega šolskega glasbenega banda v K-ON seriji. Ta serija mi je precej všeč. Vprašanje je le, koliko se zaveda avtorskih pravic okoli tega njihov oblikovalec – čisto dobronamerno pravim.
Azusa je tok MOE <3

Go go go Azusa, get that kejki!

LP
DjJuvan

PS: Škoda, ker se nahajajo v Kopru… sem razmišljal, da bi si kupil majico s tovrstnim likom in šel malce k njim sfrizirat svojo glavo =)

In še zadnja edicija novih animejev letošnje zime. Tudi malce bolj pozitivna glede na prejšnje kolekcije. Iz še zadnje štirih opisanih najbolje izstopata dva naslova. Eden je že tretje nadaljevanje priredbe zelo uspešne mange, druga pa precej kul starodobna zgodba o iskanju posebnih mečev. Predvsem pa je tokratnja sezona zelo žalostna na področju “pritegljivosti” – to se še posebej pozna, če spremljaš še kakšen 10 let star anime. Ko takoj po ogledani epizodi komaj čakaš, da klikneš naslednjo epizodo… in kaj kmalu se znajdeš sredi noči, ko cela Ljubljana že spi. What? what? Sej sem pogledal samo nekaj (20) epizod… !?!? Tisti občutek, da te z navdušenjem vleče naprej.

Notame Cantabile: Finale - Definitivno priporočam ogled. Resda je tole že tretja sezona, vendar se vseeno splača pogledati predhodne serije. Sploh bodo z veseljem gledali navdušenci klasične glasbe – katere res ne primankuje. Od mozartov, bethovnov, valekov in mnogih drugih. Pa ne gre se samo za glasbene prizore, ampak tudi odnos ljudi do glasbe, uspeha, razmerij, osebnih problemov, sceno okoli klasične glasbe… itd. Kul serija in jo priporočam.

Katanagatari – Ta zadeva je v nekaj stvareh zelo posebna. Zelo poseben art deluje zelo nizkoproračunsko, na prvi pogled zelo neprivlačno. Ampak vseeno rata precej simpatično, še posebej tista belolaska<3 Drugo je dolžina vsake epizode in način predvajanja… epizoda traja skoraj uro in nove epizode se predvajajo mesečno (ne tedensko, kot smo vajeni). Imamo tudi zelo zanimive like, malce bebavega protagonista, ki malce spominja na Gokuja – štorast in počasen, vendar močan. Zgodba pa se vrti okoli iskanja zelo posebnih mečev, zaradi katerih te izdajo še tako zanesljivi klani (nindže, samuraji…). Zato so morali poiskati klan, ki ne potrebuje mečev za bojevanje.

Hanamaru Kindergarten – Simpatičen anime, ki se vrti okoli novopečenega vzgojitelja v vrtcu. In ni treba dvakrat reči, da je mularija v vrtcu nepridvidljiva… sploh ker je ena od deklic na cesti narobe razumela prijazen pozdrav novopečenega vzgojitelja, ker pa je videla na televiziji, da fantje na podoben način osvajajo dekleta, ga je pred vsemi obsodila, da jo je osvajal =D dramaaaaaaa, hahaha. In da je komedija še bolj pestra, mularija dela razne vragolije…

The Qwaser of Stigmata – Sprva sem se te serije precej otepal, ker mi je (po screenshotih) delovala zelo perverzno. Kar je tudi res, ampak, tematika in zgodba sta zelo kul. Tudi art je super. Akcija je fenomenalna… obvladanje določenih kovin in spreminjanje njihovega agregatnega stanja v namen bitk je pač poslastica. Seveda to obvladajo le določeni “Qwaserji”, ki so kot nekakšni zavrženi sinovi boga. Energijo pa črpajo iz dojk žensk – večje sise kot ima ženska, močnejši je Qwaser in poleg tega mora tudi znat obvladat svoj element (železo, magnezij, zlato…itd). Ni slaba zadeva. Če bi bila manj perverzna, bi bilo še dosti bolje

To je z moje strani vse, opisal sem večino bolj izpostavljenih zimskih naslovov… zdaj je odvisno le od vas bralcev, kaj vam zgleda zanimivo in primerno vašemu okusu. Vedno je treba dati priložnost različnim serijam, četudi samo izgledajo bedno, se lahko izkažejo za vaš nov najboljši naslov na lestvici. Ali pa pač ne. Mene so mnogi “na videz” bedni animeji mnogokrat presenetili. Ali obratno. Zato si zmeraj vse vzamem v rezervo.
Za naslednjo sezono dvomim, da bom pisal takšna kratka mnenja, mogoče bom raje to usmeril v videobloganje, ki ga trenutno prakticiram na Youtube kanalu SloAnimeORG. Videobloganje je težje izvest, vendar te folk vzame bolj resno, saj je vloženega dosti več truda in jajc. =)

Enjoy
DjJuvan

otaku – (po naše “manijak”): oseba, ki je telesom in dušo predana svojemu hobiju.

Na tujem blogu sem zasledil zanimiv in hkrati nenavaden prispevek o odzivu ženske do tipa, ki se ukvarja z “neobičajnim” hobijem. Kaj je za ljudi neobičajno ne bi želel preveč debatirat (Lahko pa na hitro).  Se vam zdi oseba odvratna, če je njegov/njen hobi zbiranje pajkov, pločevink, nagačenih živali? Ali pa je morda obsedena z rastlinami, čistočo, kolekcijo pr0n koledarjev in nakupovanjem tehničnih stvari? Povsem “normalni” hobiji? Kaj pa je potem gledanje animejev/mang, zbiranje figuric (tudi erotičnih), slikic z narisanimi deklinami, blazine z najljubšimi liki …? Ali ni to tudi povsem normalen hobi? Če VAM ne prija, je zato odvraten/nenavaden/ničvreden? C’mon, smo v 21. stoletju, lahko bi že spoznali, da obstaja rek; “100 ljudi, 100 čudi”.

In tukaj je izhodiščna točka za slednjo diskusijo.

(Najverjetneje) na japonskem je popolnoma objokana ženska na spletu priznala, da je šele zdaj spoznala s čim se ukvarja njen novi fant, v katerega je (bila) totalno zaljubljena. Ženska je v svojih 30-ih letih, zaljubila pa se je v 4 leta mlajšega moškega. Ji je zelo lušten, prijazen, stilsko oblečen in urejen. Spozna se na musko, filme in tekoče trende in zna veliko povedati o tem. Po treh mescih njunega odnosa pa je spoznala, da je v resnici “otaku” in je zainteresiran v animeje in cosplay. Čeprav ne izgleda kot običajni otakuji  po ulicah Akihabare (japonska ulica – paradiž za g33ke), se vseeno udeležuje dogodkov iz teh področij. Njegovo računalniško namizje je okrašeno z vijolično-roza narisano Miko deklino. Spoznala sta se preko prijatelja, in je povsem razočarana, ker ji ni povedal, da je otaku že od začetka…. zdaj si bodo ljudje okoli nje mislili, da je tudi ona otaku. Če njeni prijatelji izvejo za to, bo v njihovih očeh izgubila osebno vrednost.

Na to (idiotsko) izjavo so (logično) prihrumeli tudi zelo argumentni odzivi:

“Otaku or whatever, there’s no way anyone loses worth just by dating someone with a particular hobby. In fact, I think a woman who judges a man like that is a person of low worth in the first place.”

“Worth? What is this worth you keep going on about? Is a woman dating a doctor worth a lot more, perhaps? A pilot? A celebrity? I’ve never heard of anyone being worth more because of dating someone like this. So how could anyone be worth less?”

“You’re talking about your worth with a stylish boyfriend 4 years your junior? You’re shy and in your thirties. The one who should be picky is your boyfriend.”

“There’s no such thing as a perfect man. How long are you going to be a little girl dreaming of one? That’s why you never had a boyfriend up until now. If you break up with him you’d be doing him a favour – you’re a very cheap woman.”

S temi komentarji se strinjam tudi sam. Spominja me na sceno, ko te ženska pusti (ali sploh ne pogleda), ker nimaš dovolj debelo denarnico, ali če nimaš dovolj dobrega avta. Pleh pičke in keš pičke. Seveda je še dosti drugih primerkov, med njimi ni dosti razlike. Točno taka je tudi zgoraj objokana 30-letna frajla, ki se ji urca izteka, pa jo iz tira vržejo take malenkosti. Zakaj je “otaku” manj zanimiv, od običajnih ljudi in običajnimi hobiji, zakaj bi bil tak človek ničvreden? Ali ni tako, da nas nasprotja in drugačnost privlači? Mislm, watafak?

“zdaj si bodo ljudje okoli nje mislili, da je tudi ona otaku. Če njeni prijatelji izvejo za to, bo v njihovih očeh izgubila osebno vrednost.” – naj nekdo iskreno pove, od kdaj je važno, kaj si drugi mislijo o tvojem izbrancu/izbranki, če si vanj/vanjo zaljubljen in bi ob njemu/njej rad preživel vsako minuto svojega življenja? Osebno ne bi želel na to temo nič več reči, saj še nisem tisti srečni “otaku”, ki bi me poleg hobija osrečevalo tudi prijazno (pravo) dekle.

Težka debata, ni kej.

Lp
DjJuvan

Tokrat objavljam malce nenavaden prispevek, bolj po zaslugi tujega bloga. Erotične igre so pri nas še manj znane, kot animeji in (definitivno) nihče niti ne ve, kaj je to. Če ste kdaj igrali kakšne flash igre s pornografsko vsebino, kjer slačiš/nateguješ/zlorabiš dekleta, so japonske erotične igre popolnoma nekaj drugega. Za razliko od mnogih “hentai” zadevščin, gre za zgodbo, kjer oseba pred zaslonom z lastnim trudom pripelje do kakršne koli seks scene. Odkrito povedano, nisem še nobene take igre uspel preigrat – bolj iz razloga neznanja japonščine, kot pa da bi imel čas za to. Ker pa nihče na slovenski sceni noče o tem pisat, se moram sam malce bolj potrudit. Takole pa sem na podlagi wikipedije v slovenščino prevedel za SloAnime gradivo; (Erotične igre spadajo pod vizualne romane)

Vizualni roman je interaktivna fikcijska igra, ki vsebuje statične slike, običajno v animejskem stilu. Že iz imena pa se da ugotoviti, da je ta zvrst zelo podobna mixed-media (mešani art) romanom ali tableau vivant (živa slika) prizoriščnim igram. Vizualne romane na zahodu običajno kličejo dating sims (simulacija zmenkov), kar pa je en velik nesporazum. Vizualni romani niso podžanr simualcijskih iger, ampak pustolovskih iger. Tako je prišlo do zmede z drugim žanrom “simulaciji zmenkov”, s katerimi imajo običajno precej podoben princip vizualizacije, vendar ima igralnost bazirano na statističnem igranju.

Vizualni romani se od drugih iger razlikujejo po tem, da potrebujejo le minimalno človeško poseganje v dogajanje. Vse kar je potrebno delati je sledenje tekstu, slikam in zvočnim efektom; za menjavanje teh interakcij pa skrbimo s klikom na miško ali tipko na tipkovnici. Možno je tudi hitro prevrtavanje celotnih dogajanj (odvisno od danih nastavitev).

Večina vizualnih romanov ima več različnih rdečih niti zgodbe in unikatnih koncev; tukaj je vse odvisno od interakcije človeka, ki sam izbira potek zgodbe skozi različne možne dialoge ali odločitve v danih situacijah med igranjem. Način poteka igre je zelo podobna knjigi za otroke “Choose Your Own Adventure”, vendar je razlika v zasnovi zgodbe in bolj poglobljenih likih pri vizualnih romanih drastično višja.

Rain memory -Amayadori-

Podjetje: flap
Datum objave: 19. februar, 2010

Gre se o mudelu, ki sovraži dež in kot iz jasnega naleti na dekle z imenom Rein.

Puara!

Podjetje: しゃくなげ (Shakunage)
Datum objave: 19. februar, 2010

Perverzna komedija o dekletih, ki želijo z Reiichijem zanositi.

Real Kanojo

Podjetje: ILLUSION
Datum objave: 19. februar, 2010

3D očala gor, čas je za revolucijo 3D tehnologije – erotična igra, kjer lahko žensko skoraj primete za joško. Za polno skledo potrebujete še webcam, ker tako upravljate igro!

Zdaj pa resno, to so bojda najbolj crap ne-pričakovane igre – več teh novih naslovov lahko pogledate tukaj. Če vas s tega področja zanima kaj več, je najbolj prebrskati temu namenjeno bazo, kjer se zbirajo tudi informacije o ljubiteljsko prevedenih verzijah vizualnih romanov – http://vndb.org/

Želim vam lep samozadovoljiv večer =)
LP
DjJuvan

PS: Pozabil sem omenit, da kakšne igre lahko trajajo tudi po več 50 ur…

Velika legenda, najboljši učitelj in spoštovanja vreden prijatelj. Če bi bili vsi učitelji na svetu samo desetino Onizuke, bi bilo šolstvo rešeno slabih povprečij ocen, nizkih udeležb pouka in bilo bi dosti več spoštovanja. Onizuka je legenda.

Tistega (zame) daljnega leta 1999 osebno še nisem vedel za to serijo, nisem vedel niti za izraz “anime”. Bil sem še osnovnošolski mulc, televizija mi je bila vse. Na njej pa smo lahko v tistem času gledali marsikaj – kar so nam lokalni distributerji ponudili. “Sam doma”, “Možje v črnem”, “Austin Powers” in mnogi drugi. Še danes precej občudovanja vredni naslovi, saj te uspejo nasmejati in te priklopiti na domač kavč. Tisti čas nisem mogel nikogar obsojat, da mi ne ponudijo dovolj zanimive vsebine na domačem televizorju. Bili smo zadovoljni s tem, kar smo imeli, za več niti nismo mogli vedeti. Točno tako, nismo vedeli. Ali so nas lokalne televizije prikrajšale za bolj širok spekter televizijske vsebine, ali pa pač tudi oni niso vedeli, kaj se še skriva drugje po svetu. Tisti čas, ko sem imel možnost gledati ameriške telenovele, filme in risanke, so na japonskih televizijah predvajali v naslovu omenjeno serijo Veliki učitelj Onizuka (Great Teacher Onizuka). Legenda, pred katero se skrijejo tudi večji ameriški igralci, pa čeprav je to samo “risani” lik. Motite se, tudi če je samo “risani”, izraža neko ideologijo, bogato osebnost in lastno voljo. Ni začrtan lik, katerega predvideš na vsakem koraku, ampak te z vsakim dejanjem prav posebej preseneti – pozitivno. Ko ga nekaj časa spremljaš, postane tvoj idol, želiš si biti tak kot on. Če bi imel možnost pretvoriti lastno realnost v to animirano serijo, bi jo brez dvoma. Onizuka je samski 22- letni perverzni učitelj, ki ima ponos, veliko srce in jajca. Tudi veliko sreče. Jajca, da se zoperstavi dolgočasnemu šolskemu sistemu, ga pomečka in vzpostavi novo ideologijo. Če so doslej učitelji sledili sistemu, kjer morajo biti vzgled učencem s svojo formalno držo, ničnim toleriranjem in bednimi pravili, je on vse to zrušil v nekaj dnevih bivanja na šoli. Učenci, ki so poprej sovražili vse učitelje, so kmalu še posebej vzljubili Onizuko. Čaščen kot legenda in najboljši učitelj.

Tako kot pravemu učitelju, mu je zelo mar za učence – nekako me spominja na našega razrednega učitelja v srednji. Le da je Onizuka zadeve peljal dosti, dosti dlje. Ne samo, da mu je bilo mar za učence, tudi potegnil se je zanje, jim pomagal, reševal tudi zasebne težave. Saj je zelo nazorno prikazano, da stresanje jeze učencev na druge ljudi ponavadi izvira ravno iz domačega okolja ali preteklih dogodkov. V začetku serije so bili predvsem pretekli dogodki ravno tisti, ki so se vtepli v glavo učencev, da so vsi učitelji gnide. Če pa je mularija še v času pubertete, je trma še dosti večja.

43-delna serija se tako sooča z mnogimi tipičnimi problemi srednješolskega sistema, kjer najdeš marsikatere šolske težave. Na žalost sem se tudi sam našel med njimi, vendar se moja usoda ni končala tako srečno, kot se je v zgodbi. Morda, ker so bile moje razmere malce drugačne, ali pa ker nisem imel za učitelja Onizuke. Go guess.  Niti desetino tako dobro se nisem imel v srednji šoli, kot je Onizuka popestril dogajanje. Kar malce zavidam, vendar obenem, ko samo pomislim na serijo, se nasmejim. Če bi tovrstno serijo gledal v svojih osnovnošolskih časih, je ne bi razumel niti kanček, malenkost bi se mi sanjala v srednji, ampak po vsem preživetem – u tri p*, čisto (skoraj) vsi vzorci obnašanj so mi znani =)

Najbolj mi je všečna izjava Onizuke; “Najbolje je biti učitelj v času razvijanja deklet, ko jih neguješ do njihove polnoletnosti, nato pa izbereš najboljšo med njimi za ženo.” Mogoče gre že iz naslovne slike razbrati, ampak pred zaposlitvijo v šoli je bil Onizuka vodja najmogočnejše motoristične tolpe. Po zaslugi predhodnih izkušenj, se je lažje spopadel tudi z večjimi fizičnimi težavami.

Obstaja tudi igrani istoimenski film, vendar ga še nisem uspel pogledati. Prepustim še kakšno mnenje primerjave med njima v komentarjih.

LP
DjJuvan

Niste izvedeli od mene – [a4e]Great​_Teacher​_Onizuka​_01-43
(paket vsebuje dvojni zvočni zapis in podnapise, za polno izkušnjo priporočam japonski audio in angleške podnapise)

Zadnje čase imam občutek, da se mi pod noge kotalijo nevidne tempirane bombe, ki grozijo obstoju slovenske animejske scene, kot jo trenutno še poznamo. Ni mi jasno, komu na čast gredo te tempirane bombe, več kot očitno polne sovraštva, fovšije in uničevalnosti. Nekdo si želi, da SloAnime portal propade, izgine iz obličja sveta in se izgubi v neskončnosti vesolja… Ne vem, kdo je tako pameten, da bi si želel izbrisati v Sloveniji najbolj dopolnjen anime/manga forum, aktiven portal in ambicioznega ustanovitelja. Ustanovitelja, ki po petih letih stalne aktivnosti še zmeraj stremi k večji ozaveščenosti o animejih in mangah, še zmeraj s srcem podpira in laufa različne projekte in še zmeraj požre marsikatere očitke, da je idiot, sebičnež, egoist, samovšečnež, “xy” (dodaj negativno lastnost človeka po želji). Nekateri prav uživajo v tem, ko prcajo v glavo in se počutijo velike, ker to zmorejo. Kot skupina čefurjev, ko se sprehodiš skozi fužine. Ko se zgodi kakšna pizdarija, je takoj jasno, koga krivit. Ampak to mora človek vseeno požret in laufat naprej… za koga? Zakaj bi ta človek sploh še vztrajal na taki sceni, kjer je polno sovraštva, fovšije in uničevalnosti. Vprašajte se sami, če bi še naprej z nasmehom hodili med takimi ljudmi in se slepili, da je pa mogoče res vaša lastna krivda, čeprav so bili nekateri hladnokrvneži prisotni na sceni že prej, se gibali med nekdanjimi, tudi že propadlimi anime/manga skupnostmi? Jaz sem se raje odmaknil. Zaradi osebne varnosti.

Komu na čast?

Mi je kar malo žal, da sem zašel na to sceno – zakaj nisem raje ostal pri pwnanju v counterstriku in se po forumih smejal debilom, ki še danes gledajo risanke. Še ne bi dosti mimo usekal, res smo debili, ker nismo sposobni živeti en z drugim in z veseljem gledat risank. Japonskih risank za starejše, ki niso ravno primerne za otroke. V bistvu smo največji otroci mi, ker stalno en drugemu jamo kopljemo in zganjamo fovšijo. Če mularija po nekaj dnevih pozabi zamero, je mi nismo sposobni in še celo življenje grenimo en drugemu življenje – podjebavamo, govorimo za hrbtom in uničujemo pridelane vezi. Banda brez kulture.

Jaz sem ljubitelj animejev/mang, ustvaril sem portal, da lahko izražam svoja mnenja in informiram mimoidoče o zanimivostih, vendar pa sem za nekatere šalabajzer, ki uničuje anime/manga sceno v Sloveniji. Resno vi to?

Še enkrat si zavrtim komad “Zmelkoow-Klub ljudi z resnimi težavami”.

LP
Juvan

PS: Jaz se tokrat ne mislim več nobenemu opravičevat.