The Mastermind behind the Scene

Osebni anime in manga blog genija ~

Hanasaku Iroha (2011)

Dramatično-komična (gre to sploh skupaj?) anime TV serija Hanasaku Iroha bi bila lahko opisana z enim stavkom; “iskanje samega sebe in kaj bom v življenju počel.” Zelo sveža 26-delna zgodba o najstniškem dekletu Ohana Matsumae, ki se preseli iz Tokijskega velemesta v manjšo podeželjsko mestece in se tam nastani v babičinem gostišču, kjer v popoldanskem času opravlja delo natakarce/služkinje.  Preprosta štorija, ki pa ima tudi glavo in rep.

Ohana Matsumae v Tokiju živi s svojo materjo. Njena mati je neke vrste novinarka in pisateljica raznih člankov. Vedno zaposlena in praktično odvisna od svoje hčerke, katera ji pripravlja zajtrk-kosilo-večerjo. Sliši kot zelo pridno vzgojena punca, ki pa je preveč svojeglava, drzna, energična, nepremišljena, glasna, predrzna, vtika se v stvari drugih in malce sebična. Celo tipček v Tokiju se je zaljubil vanjo, se izpovedal, vendar ga je zavrnila s svojim arogantnim mišljenjem, da želi doživeti nekaj več v življenju. Jo je pa preselitev v majhno mesece in delo pri babici dobro udarilo okoli kepe (večkrat!).

Težko rečem, kaj pričakovati od serije, saj v ospredju ni le življenje Ohane, ampak tudi ljudi okoli nje. Celotno gostišče (nekaj 10 folka) znatno vpliva na Ohano, enako pa tudi ona vpliva na njih. Skozi serijo dobiš občutek, da Ohana postane nek (energičen) mediator za povezovanje ljudi – tudi v zelo slabih trenutkih. Zaradi vsega dogajanja vsako epizodo gledaš z velikim užitkom in čakaš na naslednjo, kot bi gledal limonadnico.

Ohana se “najde” v delu natakarice gostišča, vendar pa se kaj kmalu zave nekaj drugih zamujenih priložnosti.

Zelo zanimiva dramatična zgodba, s popolnoma nobenimi nadrealističnimi elementi in dovolj komičnimi vložki, da te tudi nasmeje. Sicer pa nam da malce tudi razmišljati o lastni prihodnosti.

O animeju je diskusija tudi na SloAnime Forumu. Celoten paket za ogled pa poiščite na nyaa.eu.

Usagi Drop (2011)

Zadnje čase bolj slabo skrbim za svoj blog, zato je čas za nekaj sveže vsebine. Glede na konstantno delo v video produkciji, se mi zna spet zgoditi mrk pri pisanju tega bloga. Ampak hočem vseeno poskusiti znova … zato tudi osvežen izgled.

Začel bom z enim zelo odraslim in družbeno realnim animejem, v bistvu 11-delno TV serijo narejeno po istoimenski mangi – Usagi Drop. Naslov je malce smešen, ker nima ravno veliko veze z zajčki, če odštejemo zajčkasto začetno animacijo vsake epizode. Se pa zato v zgodbi postavimo v čevlje starejšega moškega v zgodnjih tridesetih letih po imenu Daikichi. Tipičen japonski moški, uspešen v podjetju, kjer se izdelujejo oblačila, saj tam preživi praktično cel dan. Nima žene, nima otrok, običajno po službi hodi popivat s sodelavci. Deloholik.

Vse pa se začne zapletati s smrtjo njegovega dedka. Daikichi na pogrebu izve, da je imel dedek še enega nezakonskega otroka. Nihče ne ve, čigav otrok pravzaprav je.  Ker nihče od sorodnikov otroka ne želi vzeti te ljubke mlade deklice, Daikichiju dopizdi njihovo pregovarjanje in se javi za nadomestnega starša. Njegov odziv je požel šok. Deklica po imenu Rin je tihe narave in ni imela nič proti temu, celo najraje je imela Daikichija, saj je bil na las podoben svojemu dedku.

Tukaj pa se celotna dogodivščina prične. Samski moški brez kakršnih koli izkušenj z otroki ni ravno najboljši kandidat za oskrbo mladoletnega dekleta. Vse pa se izkaže, da je bila Rin že od rojstva zelo lepo in primerno vzgojena, zato je bila marsikatera težava Daikichiju prihranjena.

Daikichi je moral znatno spremeniti svoj način življenja. Kaj vse je moral pustiti za sabo, se podati v nove stvari in kaj ga je pri tem najbolj veselilo… za to boste pa pač morali pogledati to ljubko 11-delno serijo.

Osebno sem se kar topil ob ogledu, ker so res realno in življenjsko upodobili življenje dveh posameznikov, ter družbe okoli njih. V zgodbi srečamo res popolnoma različne osebnosti, od najmlajših do starejših. Rin je prijazna in primerno vzgojena, ko pa se srečamo z njeno daljno sorodnico, je ta čisto nasprotje. Prijatelj od Rin je čisto tipičen mulc, ki rad počne pizdarije – to potrdi tudi Daikichi, ki v njemu najde sebe v podobnih letih.

O animeju več tudi na SloAnime Forumu. Za ogled pa poiščite paket epizod na nyaa.eu.

~ DjJuvan

Zabaval sem se na anime/manga dogodku!

Letos se je odvil že deseti anime/manga dogodek v Sloveniji, le-tega sem se udeležil in se imel fajn. Gre že za deseto obletnico dogodka Novoletka, ki je nastala pod okriljem skupnosti AnimeSlovenija. Letos sta jo organizirali dve dekleti, veliko pa nas je pripomoglo k njegovi odličnosti. Program je bil zanimiv, videl sem ogromno kulskih cosplayev, nastopal v tekmovanju za nagrado v cosplayu in poziral pred kamerami obiskovalcev=) (jezen sem le bil, ker nisem pravočasno dobil pravih očal za svoj lik, pa tudi frizura se je stalno upirala želeju). Jaz sem upodabljal lik Lokija iz Fairy Tail animeja. Moja draga pa je pred tem japonskim kostumom upodabljala Lucy iz Fairy Tail.

Za boljši občutek, kako kulsko je bilo, si oglejte naslednji remix posnetkov, ki sem ga sestavil iz nabranega posnetega materiala.

Za več fotografij in video posnetkov pa si poglejte novičko na SloAnime portalu.

Letos grem na Novoletko 2011 kot obiskovalec

Nisem si mislil, da bom šel še kdaj na tradicionalno Novoletko skupnosti AnimeSlovenije, kot običajen gost. Glede na to, da sem v prejšnjem letu veliko pripomogel k relokaciji in organizaciji(pomagala tudi moja boljša polovica) dogodka v knjižnici Otona Župančiča, bi se nekako pričakovalo obdržati to dejavnost in odgovornost, ki ga tak dogodek zahteva. Pa ne bom, letos sem se odkrižal vsega, naj se drugi raje matrajo z organizacijo… V koš sem (s strinjanjem moje so-organizatorke) zbrcal tudi Ilustrarium, saj se je zaradi neresnosti sodelujočih popolnoma sesu iz vidika organizacije. Obiskovalcem je bil odličen, a vseeno je beseda organizatorjev zadnja.

Tako pa letos ponujam le brezplačno piarovstvo/oglaševanje tradicionalnemu dogodku, ki ni nikoli imel nič s SloAnime, le vedno več obiskovalcev prihaja iz naslova SloAnimejevske skupnosti, kot pa izvorne AnimeSlovenske. Saj se je zasedba organizatorjev zadnjih treh let ključno spremenila, skupnost pa praktično propadla. A ni kej, glede na stanje, bo to edini dogodek v Sloveniji, ki bo “zaželen”. Za vse ostalo ni vredno živcev zaradi neresnosti.

Vabljeni 17. decembra ob 12ih v knjižnico Otona Župančiča

LP
The Mastermind

Slabo, dobro in gledljivo, ne-gledljivo!

Ste se vprašali, koliko dobrih filmov ste pogledali v zadnjem leto, ali celo morda v krajšem času. Kateri od njih so se vam vtisnili v spomin, da mi lahko v prvo rečete; “Ta je dober!” Vseeno kje ste ga/jih gledali – v kinu ali doma. Prav tako pa se poraja vprašanje, koliko od videnih so se vam zdeli “meh” in “posmeh”, ki ste jih praktično že pozabili, ker so tako slabi. Glede na to, da se filmi in TV serije vsakodnevno predvajajo na televiziji in “boljši” celovečerni filmi v kinih, koliko od teh enostavno preskočite ali niti ne povohate, ker že imate mnenje o njih oz. ste jih že videli. Katere filme pa pogledate tudi večkrat, ker so vam vsakokrat gledljivi. So to dobri in gledljivi filmi, so tisti preskočeni filmi slabi in pač ne-gledljivi? In če se še poglobimo v vprašanje; kako sodite dober film od slabega, enako velja za serijo? Kaj pa v primeru animiranih filmov in serij? So to avtomatično manjvredni naslovi, ker globoko v sebi zagovarjate, da ste jih prerasli in so namenjeni mlajšim? Ali je to le splošni stereotip, s katerim zagovarjamo stare (“dobre”) risanke. Koliko sploh veste o risankah, ki ste jih gledali in jih gledate še danes? Vam japonske risanke (animeji) kaj nakazujejo? Vam daje zvrst negativno ali pozitivno izkušnjo. Sploh veste kakšna zvrst je to in kaj od njih ste že gledali in jih nevede uvrstili med stare (“dobre”) risanke? Bi jih zasovražili, ali se pozanimali, če obstaja še kaj starega in dobrega, česar v preteklosti niste uspeli ugledati? Morda celo kaj novega, neodkritega?

 

Toliko vprašanj in polemik, za katera se sprašujem, če ste se sami kdaj vprašali!

LP

Moshidora (2011)

Moshidora ima tudi daljši naslov, ki bi se po naše klical “Kaj če bi ženska menedžerka srednješolske bejzbolske ekipe prebrala Peter Druckerjev Menedžment“. In s tem tudi izdam skrivnost omenjene 10-delne animejske serije. TV serije, v katero padeš tudi če ne poznaš Druckerja, če se ne spoznaš na bejzbol in iščeš le en mimoidoči ogled. Moshidora anime se je predvajal vse skupaj 10 delovnih dni zaporedoma, tako smo ga lahko spremljali v zelo strnjenem vsakodnevnem maratonu. Odličen občutek, ko vsako epizodo z užitkom odpreš in že pričakuješ naslednjo.

Zgodba postavi teorije/prakse Druckerjevega menedžmenta v realno situacijo običajne igre bejzbola – še bolje; mladih in prilagodljivih, inovativnih in perspektivnih mladostnikov. Bejzbolska ekipa ni profesionalna, niti šola nima poudarka na špotnih aktivnostih – napram konkurenčnim, ki se pojavijo kot njihovi nasprotniki. Veliko vlogo igra upravljanje ekipe in kluba, kot pa talentiranost in profesionalizem. In če ta anime ne bi imel tako dobre štorije, ki te dobesedno vleče iz epizode v epizodo, ga tudi ne bi opisoval na svojem blogu.

In kaj je ta knjiga? Gospod google mi ob omembi imena Peter Drucker vrže njegov podroben opis na Wikipediji. Kravatarje na stran, štorija se vrti okoli pomembnejših taktik pri vodenju posla – sicer je knjiga usmerjena v vodenje dobičkonosnega posla, so avtorji zgodbe to fenomenalno vpletli v posel bejzbola. Verjetno je bil ta anime tudi kakšna posebna promocija za to knjigo, a zato prav nič slaba. Navdušil me je za bejzbol in za knjigo.

Znajo pa vas presenetiti tudi razvoji oseb, pričakujete lahko tudi dramatičen zaključek.

Toplo priporočam ogled.

[gg]_Moshidora_(Batch)

LP
DjJuvan

Seitokai Yakuindomo (2010)

Ko seksistične šale enostavno nimajo/ne poznajo meja. 14-delna serija polna seksističnih komičnih vložkov. To je Seitokai Yakuindomo, po naše “Člani šolskega sveta“. TV serijo sem spremljal v času njenega predvajanja v lanskem letu in se šele kasneje zavedel, da je to en boljših animejev, ki sem jih v zadnjih letih gledal. Zakaj? Zato, ker slapstick komične serije primarno z seksističnimi skeči sploh še nisem gledal. Ne v igrani verziji, kaj šele v animirani. Sicer obstajajo animeji ala KissXsis in B Gata H Kei variante, vendar gre pri slednjih za preveč erotične skeče, ki niti niso nek mimoidoči “phun” za zabavo gledalstva, ampak bolj potešitev spolnega sla otakujev. Medtem ko je Seitokai Yakuindomo popolnoma nedolžna in ZELO zabavna serija z ogromno komičnimi zajebancijami.

Zajebancije/seksistične šale v stilu, ko imaš recimo chupachups liziko v ustih in te kolegica vpraša, če imaš še kakšno in ji priviješ, da imaš še eno v “hlačah”. Ko že verjetno dobi napačno interpretacijo, iz žepa potegneš “obično” liziko =D Hehe.

Vendar pa ima tudi omenjena serija neko okvirno štorijo; začne se s prvim šolskim dnevom mešane srednje šole (nekoč namenjena le za dekleta). Ker so komaj odprli program za oba spola, je zelo malo fantov, med njimi pa je po novem tudi Tsuda Takatoshi. Na šoli pa ne manjka tudi zelo strog šolski svet, ki nadzoruje malomarnost in neurejenost med dijaki. Ker se tri-članska skupina deklet vpiči v Tsuda, ga kaj kmalu tudi (iz sicer neznanih razlogov) prisilijo, da postane podpredsednik šolskega sveta. Vse ok in prav, vendar je cel šolski svet pokvarjen od pet do glave – glavna predsednica vsako situacijo/besedo/pozo obrne v zelo perverzni (ne)smisel. Druga članica (bogatašinja) nosi deviški pas in je tudi polna pokvarjenih misli, medtem ko je tretja članica zeeeelo majhne rasti in pogosta tarča raznih nesporazumov. Vsaka preživeta ura v temu šolskemu svetu je polna pokvarjenih misli – Tsuda, ki sploh nima nobene izbire, jih je prisiljen prenašat.

Seitokai Yaukuindomo serija mi je osebno zelo zabavna, saj ima zelo prefinjen in vsakodneven humor, ki ga sicer Japonci peljejo malo dlje.  Zato so nekateri skeči težje razumljivi, ker so po eni strani prehitri ali pa preveč družbeno-japonsko prikazani. Četudi imajo vzhodnjaki svoj način humorja, oziroma zabavanja gledalcev, so v mnogih primerih skeči dovolj univerzalni za vsakršno družbo (seveda, dokler so angleški podnaslovi dovolj kvalitetni).

————————————————

[Ayako]_Seitokai_Yakuindomo_[H264]

LP
DjJuvan

Najboljše anime serije

Sicer sem na SloAnime portalu sestavil prispevek Najboljše TV anime serije, vendar bi želel sestaviti še neko osebno lestvico najboljših, ki bi jih moral videti vsak novopečeni ljubitelj/gledalec animacij. Predvsem zato, ker se skušam postaviti v čevlje laikov, ki hitro napačno razumejo predstavljene naslove.  Poleg tega pa gre pri zgoraj omenjenem spisku tudi za serije, ki so prastare in za današnje zbirčne gledalce nezanimive (sploh ciljam na kakšne “Transformersom” podobne robotske zadevščine).

1. Initial D – Animejska TV serija po istoimenski avtomobilistični mangi, kjer spremljamo življenje Takumija, mladega drifterje, ki je obvladal  zdrse skozi ovinke še preden je prejel izpit za avto. Niti njegov najboljši prijatelj ni vedel, da Takumi zelo zgodaj zjutraj z avtom pretovori iz sosednje vasi celo gajbo občutljivega tofuja – ki ga nato njegov oče prodaja v svoji trgovini. Ker pa mora biti pri prevozu hiter in previden, ga oče nauči vse drifterske manevre skozi ovinkaste ceste bližnje gore. Talent Takumija hitro postane opazen in začne tekmovati v downhill drifterskih partijah. Initial D je ena redkih in najboljši animejskih serij, ki te s svojim adrenalinskim soundtrackom in zanimivo štorijo dobesedno prevzame. Ker je štorija avtomobilistična, je dovolj zanimiva za vsakršno starost, edino malce manj zanimiva za nežnejšo populacijo.

2. Tengen Toppa Gurren Laggan – Med mnogimi robotskimi/mecha serijami je tole eden večjih mojstrskih akcijskih naslovov, ki vsebujejo nore transformacije , odlično štorijo, obilo komičnih vložkov in najboljši zaključek daleč naokoli.  Okoli serije ni treba prav nič razmišljat, le prepustiš se toku odfukane animacije, akcije in zmešane štorije.  Serija ima 26 epizod, obstajata pa tudi dva strnjena filma s popolnoma enako štorijo.

3. Evangelion 1.0 / Evangelion 2.0 - Verjetno ste opazili, da je na spisku iz zgornje povezave omenjen Neon Genesis Evangelion anime – jaz bi sicer predlagal filmske različice, ker so bolj “čiste” in razumljive. Evangelion nasploh je poln akcije, ogromnih robotov, nezemeljskih bitij in psiholoških travm. Če iščeš več akcije, pogledaš filmske različice, če pa bi rad več dni po ogledu ostal brez besed pa 26-delno serijo. Animejska serija, kjer mladoletna mularija pilotira ogromne robote in vse skupaj vmeščeno v kompleksno filozofsko in versko zgodbo.

4. Moonlight Mile – Animejska serija, ki jo je marsikdo spregledal, a vendar je zelo dobra v svojem kovu. Vesoljska dogodivščina s kančkom znanstvene fantastike. Zgodba se vrti okoli dveh svetovno znanih plezalcev, ki želita doseči najvišji vrh izven Zemeljske orbite – Luno. Tja se vsak na svoj način odpravita – eden z namenom da na Luni izrabljajo helium-3 surovino za pridobivanje energije, drugi pa iz vojaške plati. 26-delna serija tako spremlja njune prve korake v vesoljski program in vse kar se okoli tega dogaja.

5. One Piece – Ena od novejših mladinskih serij, za katero bi si upal reči, da preseže legendarno franšizo Dragon Ball. One Piece je narejen po istoimenski mangi, ki še ni zaključena in ima že zelo dolgo štorijo. Sledimo pa dogodivščinam Luffyjeve družbe v piratskem življenju čez širna morja. Polno akcije, smeha, bitk, fantazije in tudi dramatičnih trenutkov. Ko te enkrat zgrabi štorija, si odvisen od nje. Dobesedno.

6. Death Note – Še ena zelo uspešna animejska adaptacija istoimenske mange, ki je zaslovela po celem svetu. Predstavljajte si, da nič hudega sluteč najdete posebno beležko, kamor zapišete imena vseh, ki se jih želite znebiti. V omenjeni zgodbo to beležko “smrti” (death note) najde bodoči pravnik in zagovornik pravice Light, ki izrabi moč beležke za precej družbeno “dobre”, vendar nesprejemljive cilje. Serija polna norih potez, trikov, preobratov, načrtov in zahrbtnosti. Vredno vsake minute.

7. Dragon Ball / Kai - Za marsikaterega nepogrešljiv delček življenja, Goku in njegove dogodivščine. Praktično kdorkoli je gledal to serijo, se mu nenavadno, noben anime ne dopade več. To je sicer čisto obratno, saj začneš spoznavati še marsikaj drugega. In ne, to ni najboljši anime kar ste jih kdaj gledali. Sicer pa ga vseeno priporočam vsem, ki bi radi pogledali nekaj klasičnega iz 90′. V Dragon Ball spremljamo dogodivščine mladega pol-opičjega fanta Gokuja, v kasnejši Dragon Ball Z (danes obstaja prirejena in krajša različica Dragon Ball Kai) pa je poudarek na borilnih veščinah in konstantnih močnejših sovražnikih.

8. Kimi ni Todoke – Omenjena animejska serija je narejena po istoimenski romantični mangi, je pa primarno namenjena bolj dekliški populaciji. A vseeno je animejska adaptacija mnogo bolj univerzalna, zato bodo ob njej uživali tudi moški gledalci. Gre pa za romantično dramo, kjer se spoznamo z zelo zapostavljeno punco, ki jo imajo vsi za Sadako – pošast iz filma Krog (Ringu iz leta 1998). Edini, ki jo je opazil kot zelo prijazno dekle je njen sošolec… prisrčna ljubezenska zgodba z mnogimi vzponi in padci.

9. Seitokai Yakuindomo – Dobre seksistične šale so zelo redka tema v animejih – mnogokrat se izkažejo za preveč erotične, s čimer izgubijo ves čar. V Seitokai Yakuindomo so seksistične šale dovolj dobre, da te nasmejijo in hkrati niso tako erotično prikazane. TV serija ima doslej 13 epizod in pred kratkim je dobila še posebno 14. epizodo. Tempo vsake epizode se odvija zelo hitro, ker se kadri precej pogosto menjajo… a vseeno je treba nekakšna koncetracija, da zasledimo kakšne interne tematike. Celotna štorija pa se vrti okoli štiri-članskega šolskega sveta, kjer je predsednica največji perverznež.

10.  Code Geass - Še ena animejska serija, ki se lahko postavi ob bok Death Note animeja, saj gre ponovno za zelo močnega in vplivnega protagonista z zelo nesprejemljivim ciljem. Štorija je postavljena v alternativni svet, kjer je skoraj cel svet pod kraljevino Brittanije – vlada ji aroganten in neusmiljen kralj, oče našega protagonista (en od številnih prestolonaslednikov). Gre še za eno odfukano serijo, kjer je polno potez, trikov, preobratov, načrtov in zahrbtnosti. Celotno dogajanje popestrijo še pilotirani mecha roboti, ki so glavna vojaška sila tega sveta. Serija ima dve sezoni po 25 epizod. Zaključek je presenetljiv – že tudi samo zaradi tega je celotna serija vredna ogleda.

Galerija slik iz omenjenih animejev:

Moonlight Mile (2007)

TV serija z visokimi cilji, ki začne s sanjami dveh najboljših prijateljev – plezalcev na najvišje vrhove sveta. Ampak ko že misliš, da je to le življenjska zgodba z mnogimi preobrati in navadnemu smrtniku nedosegljivimi cilji poleta v vesolje, celotna zgodba preide iz sedanjosti in pristane v znanstveni fantastiki, nedaleč od nas. Pravi 26-delni televizijski roman od velikih sanj do vesoljske fantastike, ki bo vsak čas tudi za nas realnost.

Odkar spremljam animejske serije in filme, ne pomnim nikakršne zadevščine, ki bi se približala resničnemu svetu na takem nivoju in s tako zgodbo. Moonlight Mile je precej široko zastavljen, vendar specifično usmerjen – v vesoljki program, polet na luno in zbiranje energijskih virov. Tukaj pa se postavimo v čevlje dveh hazarderskih prijateljev, ki na svoj način prideta do želenega cilja. Tudi v plezanju ne obstaja le ena pot do vrha gore, kar nam dobro pokažejo tudi v seriji, kako lahko spretno in z dobrim karakterjem “ponesreči” pristaneš v ekspediciji za polet v vesolje. To vživeto doživimo skozi dve sezoni animirane serije Moonlight Mile.

Poleg njunih sanj je veliko zapletov in razpletov, zgodb in prigod raznih oseb v zgodbi. V celotni zasedbi nismo usmerjeni le v cilje dveh posameznikov, ampak še drugih stranskih likov, ki se tako ali drugače povezujejo okoli protagonistov. Ob gledanju se nasmejimo, čudimo, potočimo kakšno solzo in tudi odprtih ust občudujemo. Predvsem pa smo veseli akcije, seksa, jošk in pravih moških. Če je bil hollywoodski vesoljski film Armageddon (1998) z Brucom Willisom fenomenalen, bo Moonlight Mile superioren – s samo dolžino serije in navezanostjo do likov je Moonlight Mile mnogo bolj v prednosti. Eden od protagonistov – Goro je kot reinkarnacija Brucea Willisa s precej drugačnim karakterjem. Oba sta legendarna! Medtem ko me Lostman tudi spominja na enega hollywoodskega igralca s svojo žilavostjo in ostrim pristopom (se ne spomnim imena). Kar pa Moonlight Mile večinsko loči od ameriških realističnih vesoljskih zadevščin je v zadržanosti do “herojstva”. V seriji ni herojev, so le hazarderji. Goro in Lostman tukaj najbolj izstopata, ker sta hazarderja na kubik.

Opis Moonlight Mile iz SloAnime foruma: Ko se plezalska partnerja Saruwatari Gorou in “Lostman” Jack F. Woodbridge povzpneta na vrh Mount Everesta zagledata ISA vesoljsko postajo ter si oba zaprisežeta, da se bosta odpravila v vesolje. Ko na Luni odkrijejo nov vir energije helium-3, NASA ustanovi nov projekt “Nexus” za zbiranje te energije in njeno uporabo na Zemlji. To je njuna zgodba in njuna pot, ki si jo zadata, da uresničita svoje sanje v prizadevanju po pridobivanju naslednje generacije energetskega vira.

Kar pa mi je najbolj zanimivo v sami štoriji je uporaba pravih oznak in znamk, ki jih poznamo okoli nas. Od vesoljskih plovil, centrov, vojaških tehnikalij, znamk, zgodovinskih navedb … Pri tem me je najbolj zabavala epizoda, kjer sta dva paparazija stalkala Lostmana okoli baze 51 s posebnim Sigma objektivom, za katerega ne bi pričakoval, da bi obstajal – ampak bojda obstaja (seveda sta bila zaradi snifanja okoli tega območja ubita). =D
Brez kakršne koli cenzure so zelo odprto prikazovali tudi hladno vojno v bitki za vesolje s Kitajsko, medtem ko je Amerika furala dvojne odprave v vesolje (javno in nejavno), skrivne misije, prikrite tehnologije… itd. Amerika je pri misiji sodelovala tudi z Rusijo in Japonsko… Čeprav bi lahko okoli te politike naredili še dosti širšo štorijo, so zelo dobro zajeli delovanje svetovnih sil. Ne manjkajo tudi ostali faktorji – ala cenzure, skrivanje, rasizem…

Serija pušča zelo odprt konec, pri čemer moram omenit njen zelo dramatičen zaključek. Sicer ni znano, ali bo kdaj tretja sezona ali filmsko nadaljevanje – kar bi definitivno potrebovali. Sploh zato, ker so nekatere scene iz začetne in končne špice več ali manj vzete iz same serije in nekatere med njimi niso bile še “videne”.

Zelo priporočam ogled - z nekaj interesa za vesoljsko tematiko vam definitivno všeč! Ima odlično animacijo, CG je zelo dobro uporabljen – le redko je opaziti kakšne lesene poteze, glasba je fenomenalna (še posebej vhodna/izhodna špica), liki so zelo privlačni in karakterno zelo različni, družbeni problemi so zelo realno prikazani.

Začetna špica druge sezone Moonlight Mile:

————————————————————-

Prva sezona | Druga sezona

LP
DjJuvan

Bakuman (2010) (S1)

Vživeta zgodba dveh novincev, ki želita kot ustvarjalca uspeti v zelo konkurenčni industriji. Iz zgodbe se naučimo, da so volja, pogum in stremenje k sanjam zelo pomembni faktorji v uspehu. K temu pa lahko prištejemo še zaupanje vase, v bližnje prijatelje in ljudem okoli sebe.

Bakuman ni nič presenetljivo novega s stališča podajanja raznih naukov, je pa precejšna osvežitev na področju dobre zgodbe. Ne pomnim kdaj sem nazadnje gledal tako fenomenalno serijo s področja industrije mang – kako uspevajo avtorji v tej industriji in koliko volje morajo vložiti, da uspejo v svojem poslu. Nikoli se nisem zavedal koliko vsega je še v ozadju ene na pogled preproste industrije stripov. Serija nam poda precej realno delovanje od ideje do uvrstitve stripa v tedenske/mesečne zbirnike mang in obstaja ogromno natečajev v katerih mangakaji (striparji) tekmujejo in le redki res uspejo.

Pa vseeno me Bakuman spominja na Genshiken. Čeprav nimata popolnoma nič skupnega in sta čisto ločeni področji – ljubiteljev in mangakajev. Ljubitelji običajno berejo mange, se udeležujejo dogodkov, ustvarjajo priredbe originalnih del, se preoblačijo v najljubše like, preigravajo igre… itd. Medtem ko ustvarjalci podžigajo navdušenje ljubiteljev in jih praktično pripravijo do česarkoli. Mislim, da ni nikogar med nami, ki mu ne bi dobesedno zavrela kri, ko je prebral ali pogledal kakšno odlično zgodbo. Osebno vem, da sem instinktno kupil kakšen originalen DVD in tudi figuro lika iz animeja. Preveč navdušenja je treba nekako potešit.

A vendar, Bakuman se loteva dveh dijakov, ki želita čim hitreje priti v serializacijo (v redno izdajanje mesečne revije) in zatem dobiti še animejsko priredbo svoje mange. Začela sta praktično iz nič. Eden od njiju je (bil) povrečen dijak, ki rad riše, vendar ne želi uspeti kot mangaka, čeprav njegova globoka želja pravi drugače. To željo zanika, ker mu je stric umrl v najboljših letih kot precej uspešen mangaka. Čeprav se je trudil svojo mango spraviti v animejsko obliko, mu to ni uspelo. Bil je prepričan, da je stric umrl zaradi pregorelosti. Drugi v duo-ekipi pa je odličnjak in TOP učenec na celi šoli. Njegova goreča želja je uspeti kot mangaka, četudi ta “poklic” ne ustreza njegovemu uspešnemu profilu. Ima sposobnost pisanja zgodbe, je pa zanič v risanju. Skupaj tvorita zavidajoč team, ki se loti izdelave kakršne koli mange.

Še vedno pa nismo prišli do glavne stimulacije, ki bodoča mangakaja vodi v to industrijo hazarderstva. Prvi, manj zainteresiran mangaka se je že prej zaljubil v sošolko in ona tudi vanj, a imata oba to slabost, da si ne upata približati. Ko sprva manj zainteresiran mangaka izve, da bo njegova simpatija nekoč posojevalka glasu v animejih, dobi astronomsko stimulacijo postati najboljši mangaka (njunega nadaljnjega odnosa po tem niti nočem razkrivat). In borba za priredbo njune mange v anime se začne!

Prva sezona serije je dolga 25 epizod, a vendar se je zaključila še precej daleč od konca. Manga, po kateri nastaja je tudi še v teku, zato lahko pričakujemo še precej zanimivo sezono novih delov. Četudi zgodba še ni zaključena, se definitivno splača pogledati njene prve stopničke v ta zelo burni svet ustvarjanja mang.

Super tematika, velik razpon raznolikosti likov, realno zastavljen timeline, dobri nauki, malce preveč romantična zveza, odlične razlage in za določene predstavitve uporabljeni primeri iz realnosti. Iz mojega stališča si trenutno zgrajena serija zasluži zelo lepo 9/10, za dokončno odločitev pa bo treba počakati naslednjo sezono.

Dokler imaš sanje, ni nič nemogoče!

LP
DjJuvan