DjJuvan

Po dolgem času se spomnim, da že dolgo nisem nič napisal na svojem blogu.  Ljubitelj pa takšen, raje gledam in zadovoljujem svoje potrebe domišljije, kot da bi kaj dobrega priporočal širši publiki. Sem nesramen. Ja, takle imamo; zadnje čase mi dosti dogaja, prihajalo je kar nekaj animejev na spored, pripravljam se na izvedbo dogodka Ilustrarium2010, obenem pa že poteka organizacija letošnje Novoletke2010. Da ne bom popolnoma zanemaril svoj blog, sem deset minut nazaj dobil idejo, da bi naredil en kratek spisek mojih zadnjih super ogledov animejskih naslovov, poimenoval pa bi jih kar “Štučkarji” (Sveže kot štručka ali kot “stručko” obvlada svojo stvar – blefiram ja xD ). Inspiracija izvira iz PaucStadtovih Patronarjev, čeprav ne vem, od kje njemu ta beseda =D Gomenasai Pauc, mal si bom sposodu idejo =)

Now and Then, Here and There (1999)

Na vsake tok časa se odločim za ogled kakšnih starejših animejev, ker sem jih pač osebno začel gledati šele pred nekaj leti. Zato imam mnogo za nadoknadit – predvsem se usmerim v kakšne bolj kultne, popularne in bolj izpostavljene naslove. Med njimi je tudi Now and Then, Here and There ali po japonsko Ima, Soko ni Iru Boku. Gre za 11 let star 13-delni anime, ki je prava poslastica za gledalce z bolj zahtevnim apetitom. Ker bi imel preveč za napisat o tej seriji, si lahko preberete moj vtis. Še najbolje pa bi lahko zgodbo opisal z “utesnjenostjo”. To je tudi eden od naslovov, ki sem ga doslej ocenil z res visoko oceno 9.5/10. Upam, da upravičeno.

Read or Die (2003)

Sem strasten ne-ljubitelj knjig in vseh zgodb v knjižni obliki. Ne vem od kdaj. Se še spomnim v osnovni šoli, ko sem za šalo prebral vse Harry Potter knjige. Takrat so bile le štiri prevedene. Zdaj pa že vsaj nekaj let nisem od začetka do konca prebral niti ene knjižne zbirke, še mang ne berem. Ampak to na stran, Read or Die ne obsoja ne-ljubiteljev knjig, da morajo umreti. Čeprav v tej 26-delni seriji vidiš več knjig, kot jih boš uspel v življenju, ima tudi noro zanimivo zgodbo. Pojedel sem jo, kot v starih časih Harry Potterja. Serija ima malce poudarka na fantaziji, akciji, pričara pa nam nekakšen alternativni svet, kjer želijo “zlobneži” spreobrnit svet na zelo absurden način (a mogoč). Zlobneže sem dal v navedke, ker zlobnežev načeloma ni – je le stvar perspektive za boljši jutri. Priporočam branje mojega vtisa, kot tudi ogleda, saj zgodba obsega toliko plasti zanimive vsebine, ki ti da misliti.

Black Rock Shooter (2010)

Mogoče malce precenjen naslov, sploh ker smo nestrpno čakali vsaj leto dni. Ampak meni osebno je bil še vedno všeč, predvsem je imel zanimiv način podajanja zgodbe. Pod tem naslovom smo poznali glasbo in akcijske utrinke med Black Rock Shooter ter Dead Monster osebama. Nisem pa pričakoval, da bodo ti utrinki vpleteni v povsem običajno šolsko zgodbo dveh novih sošolk, ki postaneta dobesedno neločljiv par. Ampak ….  zmeraj je nek ampak. Ti vpleteni akcijski dogodki krute bitke med dvema fantazijskima osebama nekaj predstavlja. Celoten 53-minutni anime ima med gledalci DVA pogleda (se še prepiramo, kdo ima bolj prav) – ali je ta alter-ego bitka fantazijska ralno-časna predstava njunega spodletelega prijateljstva. Ali pa se vse to zgodi čisto na koncu animeja, kjer vse te fantazijske dogodke povežejo s posebno sceno v malce dramatičnem trenutku. Naj bo to stvar perspektive gledalca, meni je bilo v vsakem primeru všeč in ne morem reči nič slabe čez štorijo – četudi se mi bolj zdi reklama za Allstarke. Več o animeju.

Durarara! (2010)

Oh, dobri stari časi Baccano! evforije. No, niso bili stari časi, pa tudi neke evforije ni bilo. Sem pa prepričan, da tako Durarara! in Baccano! sodita med ene bolj kompleksnejših zgodb, kjer je vpletenih ooooogromno – od začetka nepovezljivih likov. Čeprav se zgodbi zelo razlikujeta, deluje Baccano! celo boljše, kot v današnji čas postavljen Durarara!. Durarara! je po domače rečeno iskanje samega sebe. Imaš sramežljivega študenta, ki se preseli iz podeželja v ogromno mesto, ker želi spremeniti nekaj v svojem dolgočasnem življenju  in imaš dvajset ostalih likov, ki po mestu delajo takšne in drugačne stvari. Niti sanja se ti ne, kaj mislijo narediti z zgodbo. Ampak vseeno spremljaš in sestavljaš košček za koščkom nekakšno sestavljanko velike slike. Res zanimivo. Več o animeju.

Med drugimi ne smem pozabit omenit prihajajoč dogodek Ilustrarium 2010, kjer je obisk vsakogar zaželjen in pa popis ljubiteljev animejev in mang.

LP
DjJuvan

Ravno te dni je na splet pricurljal anime Black Rock Shooter, precej zanimivih 50minut ogleda. Meni je bil precej všeč, nisem pa nek absolutni navdušenc nad tem naslovom. Ima pa ta kratek anime ogromno produkcijskega materiala, ki se ga da uporabit za razne ljubiteljske videospote. V praktično 24urah sem naredu kar dva. Eden je na hardcore komad, zato malce slabši, drugi pa ti požene kri po venah.

[MeatSter] Black Core Shooter AMV (BRS)

[MeatSter] Great ★ Titan Shooter (AMV)

Uživajte ob gledanju =)
LP
DjJuvan

Sploh so mi všeč interne statistike in sledenje, od kje prihajajo naključni obiskovalci… najbolj pa se smejem folku, ki v praksi vejo več o animejih kot naš portal nasploh. A ni to čudovito? Zakaj bi sploh še imeli spletno stran, portal, forum … itd., sej ljudstvo že ve vse.

En lep primer;

Svašta pička rođila.

LP
DjJuvan

PS: reklame za portal nisem jaz objavljal!

Priznam, da se osebno letos ne bom nikamor odpravil, predvsem zaradi finančne polomije in prihajajočih ogromnih stroškov. Še svojega hobija ne morem več spoštovat na način, kot se spodobi, kaj šele da bi si kaj drugega privošču. Je pa vseeno zanimivo, da je v tem času ogromno ljudi, ki se raje dolgočasi na spletu, kot gre na dopuste – to se predvsem vidi po čedalje večji obiskanosti sloanime portala, ki iz meseca v mesec pridobiva na astronomskih obiskih, novih uporabnikih in mnogo več diskusij. Folk enostavno nima drugega dela, kot da visi na spletu in gleda filme, serije, animeje in drka na najljubše porniče. Zunaj je itak prevroče za pohajkovanje, vsi nimajo bazenov v bližini, sploh pa je treba tudi to precej plačati.

No ja, jaz nimam nič proti masovnem obisku na našem portalu, meni povsem lušta, ko gledam smešne cifre obiskov dan za dnem… mi vsaj dolgčas ni =)

LP
DjJuvan

Razvoj SloAnime portala me je toliko prevzel, da sem popolnoma zapostavil svoj anime blog. Čeprav še vedno spremljam tekoče animeje in nekaj starejših, si nikakor ne uspem vzeti časa za kakšen prispevek ali dva. Sploh ker sta se pred kratkim končali odlični seriji Durarara! in Angel beats!. Ne bi želel veliko napisati o njih, ker sta zelo kompleksni zadevi, kjer bi vsaka beseda preveč izdala najbolj zanimive stvari. Lahko pa omenim slednje; Durarara! se dogaja v povsem običajnem okolju – ogromnem mestu, kjer se seznanimo s kar precejšnjo zalogo različnih oseb. Načeloma te osebe niso nujno povezane med sabo – nekateri se sovražijo, drugi iščejo, spet tretji manipulirajo. Kaj je point serije? Iskanje samega sebe in sprememba okolja. Spet drugačna tema se godi v Angel Beats!, kjer nam je sprva znano, da so vsi prisotni mrtvi. Najnovejši mrtvec med njimi od že zbrane skupine izve, da je pristal v neumrljivem svetu, kjer se lahko za svoj obstanek boriš – proti takozvanemu angelu. Glavni cilj zbrane gruče je upor proti Bogu, zakaj jim v prejšnjem življenju ni omogočil bolj dostojnega življenja, saj so popolnoma neupravičeno umrli v svojih študentskih letih.

No, da padem še bolj not, se psihično in fizično pripravljam na organizacijo dveh dogodkov v letošnjem letu – Razstave v Kino Šiška in Novoletke 2010 v hotelu Mons. Čeprav me za razstavo ne skrbi toliko, imam ogromno nervoze okoli Novoletke. Ker tudi prvič direktno sodelujem pri organizaciji in ker je to največji dogodek na temo animejev&mang v Sloveniji. Za primerjavo lahko dam, da je bila lanskoletna v mladinskem centru bolj podobna otroškemu vrtcu. Seveda to ne pomeni, da je bila bedna ali manjvredna – le razlika med odgovornostjo in širino dogodka je precejšnja. Pomoč pri vodenju programa je zelo zaželjena ^^

Začela se je tudi nova sezona animejev, ki ima spet polno različnih naslovov, vrednih ogleda. Počasi sem jih že začel pobirat, kakšnega tudi nameravam zavreči, tako da bo še zelo burno poletje.

NyanShop zadnje čase malce stegnira, sploh ker gre precej časa in volje v nadgrajevanje osnovnega portala in njegovo promoviranje – sploh ker želim doseči visoko število stalnih obiskovalcev, obenem pa jih obdržati na portalu. Občutili smo tudi že čez dnevno 300 unikatnih obiskovovalcev in čez 800 obiskov… statistika portala pa iz meseca v mesec vztrajno skače proti višavam.

No ja, bomo še videli kaj bo.
LP

Še en dodaten razlog, zakaj se registrirati na SloAnime forum je nova sekcija priporočil animejev. Nekaj let star topic z raznimi željami in priporočili se je že toliko nasmetil, da je bil že čas razbremenitve in boljše preglednosti. 27-stranski topic sem razbil na več različnih-tematskih topicov, tako da se sedaj najde skoraj vse za vsakega. Z vašo registracijo pa lahko povprašate še po več naslovih ali ustvarite topic z lastno željo, kaj bi želeli pogledati.

Registriraj se!

Enjoy!
LP
DjJuvan

Vsi vemo, kaj se je v drugi svetovni vojni zgodilo z mestoma Hiroshima in Nagasaki. Pravim masakrom, ki so ga izvajali Američani nad svetom. Hiroshima in Nagasaki sta bila v 2. svetovni vojni izpostavljeni prvi atomski bombi, ki sta pod sabo pokopali miljone ljudi. Težko si predstavljam, kakšen občutek je bil to za japonski narod. Lahko pa priznam, da sem ob ogledu Barefoot Gen jokal ob vsej tragediji. Zgodba in liki so me pripravili do joka iz čisto preproste scene, kjer bi izgubil svojo družino, brate in sestre – nemočen bi jih gledal v ognju, kako se skušajo rešiti in medtem, ko gorijo kričijo … tragična scena te raztrga, niti opaziš ne, da ne moreš več pogoltnit cmoka v grlu in solze se ti oblijejo.
Se vam zdi smešno? Ko izgubiš svoje najbližje, te smeh mine.

Zgodba se vrti okoli tipične japonske 5-članske družine, ki pričakuje še en naraščaj. Živijo v popolni bedi, saj nimajo skoraj nič za jesti. Oče in mati vodita manjšo trgovino z lesenimi japankami. Mati z nerojenim otrokom nenadoma zboli, vzrok je premalo bogata hrana. Najmlajša člana družine zato stopita skupaj in pri bogatemu sosedu ukradeta eno ribo, ki bo povrnila materi energije. Ker ju lastnik zasači, jih najstarejši brat dobi čez gobec, vendar vseeno ne izpusti ribe. Žrtvovati se hoče, samo da lahko prinese to ribo svoji materi… lastnik si zamisli in jima ribo podari. Mati si povrne moči in spet skupaj iz dneva v dan živijo naprej. In ko dneve kasneje najmanj pričakujejo, nad njihovim nebom poleti B-2 letalo z atomsko bombo …

Kaj lahko pričakujete od filma, najbolj ponazori tale glasbeni video…

Barefoot Gen film iz leta 1983 ni edini anime na tovrstno tragično temo druge svetovne vojne. Obstaja še en zelo soroden film “Hotaru no Haka” iz 1988, kjer je scena precej podobna in tudi zelo depresivna. Če vam je eno všeč, vam bo definitivno tudi drugo. Priporočal bi tudi “Glass no Usagi“, ki smo ga imeli Slovenci možnost pogledati le v Kinodvoru kakšno leto nazaj. Drugje pa se ga žal ne da najti, saj je namenjen le za razne festivale – če ga kdaj zapazite, si ga MORATE ogledat. Za malce manj depresivne zadevščine bi bilo zanimivo pogledat First Squad, ki je bolj na temo nemško-sovjetske fronte, ali “Hetali Axis Powers” serija s komičnim pogledom na svetovne vojne in razne druge mednarodne zaplete.

LP
DjJuvan

Sem in tja naletim na očitke, da japonske risanke (ala animeji) dajejo slab vtis na otroke in jih poneumljajo. O poneumljanju raje ne bomo govoril, ker 24ur na dan televizija poneumlja – ne glede na vsebino, ki jo gledaš (tudi poročila). Lahko pa omenim o vtisu, ki ga naredijo animeji na otroka. Eden izmed najbolj očitnih je seveda zagretost za zbiranje figur pošasti, kart in drugih stvari, ki jih določeni naslovi ponujajo – tukaj gre predvsem za družabne medsebojne igre. Verjetno ne gre svojemu otroku preprečiti, da ne bi smel igrati s svojim prijateljem Človek ne jezi se? To je družabna igra in lahko ste veseli, da tudi pri Pokemon/Yu-gi-oh kartah in Bakugan žogcah dobi interes za igranje s svojimi prijatelji. Isti namen, drugo pakovanje.

Pokemoni, Bakugani, Beyblejdi in Yu-gi-oh niso tako nasilni animeji, kot se kažejo na prvi pogled – v resnici je zelo malo (ali skoraj nič) pretepanja med nastopajočimi liki in precej več na tekmovalnosti med njimi v njihovem fantazijskem svetu s priročnimi pošastmi in igračkami. Vaš 7-12 letni otrok prej pobere pretepaške lastnosti iz igranih zahodnjaških filmov katere mu proste volje dovolite gledati. Zgornje našteti naslovi so le tekmovalnega značaja.

Druga tema za žvečenje so animeji stila Dragon Ball, Zenki in Naruto. To so nekako naslovi ob katerih vaš otrok, sedaj že najstnik odrašča. Če smo prej govorili o nedolžnih otročjih naslovih, lahko zdaj omenim malce bolj kompleksne zadeve v katerih vaš otrok vidi idole za krepitev njihove osebnosti. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se je dragonball odvijal ravno v mojem času odraščanja – proti koncu osnovne šole. Imel sem problem šibkosti, nemoči in zadržanosti. Vsak mimoidoči z minuto časa se je lahko spravil name in mu nisem mogel prav nič narediti. Čefurjev so se izogibali tako starši kot tudi šola. Če si bil tepen, so vsi samo kimali, noben pa ni imel jajc kaj narediti na tem.  Vseeno pa sem imel svoje idole h katerim sem stremel. Če ni bil Goku iz Dragonballa s svojo neverjetno močjo in samozavestjo, je bil pa kdo drug. Ko sem bil povsem depresiven, potrt, osramočen sem lahko gledal proti nekomu, ki sem mu želel biti podoben – “ko bi le jaz bil tako močan kot Goku, imel supermoči, bi lahko pretepel vso nesnago s tega sveta!” Bil je eden mojih idolov, ki so mi dajali energije sploh preživeti lastno najstniško obdobje (čeprav takrat niti nisem vedel, da gledam animeje). Če najstniku prepoveste ali omejite take naslove, se sami raje vprašajte, kaj želite od otroka.

Za najmlajše priporočam;

• Beli levček Kimba
• Čebelica Maja
• Hello Kitty
• Chi’s Sweet Home in Chi’s New Address
• Mumini
• Thriller Restaurant
• The Cat Returns

Za otroke tam okoli 7-12 let priporočam;

• Pokemon
• Bakugan Battle Brawlers
• Bayblade
• Rudijevo moštvo (Ganbare! Kickers)
• Yu-Gi-Oh
• Digimon

Za najstnike tam 13-15 let priporočam;

• Dragon Ball / Kai
• Naruto
• One Piece
• Soul Eater
• Fairy Tail
• Shaman King
• Cross Game
• FullMetal Alchemist
• Inuyasha

Nadgradnja najstniških animejev bi bila;

• Death Note
• Hajime no Ippo
• Code Geass
• Trigun
• Wolf’s Rain
• Love Hina
• Karin

Za primerjavo pa še nekaj animejev za mlade moške;

• Ergo Proxy
• Mushishi
• Gekijouban Kara no Kyoukai: The Garden of Sinners
• The Place Promised in Our Early Days
• Neon Genesis Evangelion
• Clannad
• Saikano
• Noir
• Elfen Lied
• Minami-ke
• Azumanga Daioh

Spisek je precej okviren, narejen predvsem po lastnih izkušnjah in kaj bi bilo primerno za določeno starostno skupino.

LP
DjJuvan

Po več letih vodenja skupnosti, gledanja animejev, naučenih mnogih trikov in zajetih računalniških tehnologij lahko priznam, da doslej nisem imel niti malo ideje, kaj točno delam. Še vedno nisem prepričan v svoje poteze, vse je le del občutka – devetega čuta. Ta deveti čut mi vedno namigne; “hej, kaj pa če bi naredili tole pa tole?” Če sem v dobrem elementu, še v istem dnevu naredim zastavljeni projekt, ali pa si zaenkrat le zrišem načrt. V kolikor ideja vsebuje nove programe/nova znanja za izvedbo, se pač naučim tudi novih tehnologij. Tako sem se vedno izmazal s samoukom izdelave spletne strani, postavitve raznih CMSov, urejanja php kode,  poseganja v mysql, predelave raznih dodatkov v lastne namene, izraba drugih spletnih virov, kako doseči boljšo uvrstitev v googlu, optimiziranje strani, celo postavitev lastne spletne trgovine. Potem so pa še ostale stvari, ki sem se jih naučil po zaslugi faksa – od video produkcije, montaže, video efektov, izdelave dvdjev, izdelave revije, animiranja, fotografiranja, fotošopiranja in drugo. Vse možno izkoristim v namen svojega hobija in se naučim še kaj več zraven.

Če sem z brezglavim idealiziranjem različnih projektov kaj dosegel ali ne, mi ne more nihče očitat, ker ni v moji koži. Dokler vse delam z veseljem in ciljem, da se kaj več naučim, se ne bom pustil zavajati, da so moje poteze absurdne in nepotrebne. Nepotrebne in absurdne so za tiste, ki so leni in nerazgledani.

Po toliko letih prakticiranja različnih stvari lahko rečem, da sem naredil marsikaj dobrega in tudi slabega, vse mi dobro služi za reference naslednjih projektov – tudi dobičkonosnih.

Animejska in manga industrija sta mi precej ljuba, ker nihče v naših koncih še ni prišel dlje od “hobija”. Rad gledam animeje, še raje pa kaj več naredim za njihovo prepoznavnost v naši podalpski deželici.

Lep pozdrav
DjJuvan