The Mastermind behind the Scene

Osebni anime in manga blog genija ~

Moonlight Mile (2007)

TV serija z visokimi cilji, ki začne s sanjami dveh najboljših prijateljev – plezalcev na najvišje vrhove sveta. Ampak ko že misliš, da je to le življenjska zgodba z mnogimi preobrati in navadnemu smrtniku nedosegljivimi cilji poleta v vesolje, celotna zgodba preide iz sedanjosti in pristane v znanstveni fantastiki, nedaleč od nas. Pravi 26-delni televizijski roman od velikih sanj do vesoljske fantastike, ki bo vsak čas tudi za nas realnost.

Odkar spremljam animejske serije in filme, ne pomnim nikakršne zadevščine, ki bi se približala resničnemu svetu na takem nivoju in s tako zgodbo. Moonlight Mile je precej široko zastavljen, vendar specifično usmerjen – v vesoljki program, polet na luno in zbiranje energijskih virov. Tukaj pa se postavimo v čevlje dveh hazarderskih prijateljev, ki na svoj način prideta do želenega cilja. Tudi v plezanju ne obstaja le ena pot do vrha gore, kar nam dobro pokažejo tudi v seriji, kako lahko spretno in z dobrim karakterjem “ponesreči” pristaneš v ekspediciji za polet v vesolje. To vživeto doživimo skozi dve sezoni animirane serije Moonlight Mile.

Poleg njunih sanj je veliko zapletov in razpletov, zgodb in prigod raznih oseb v zgodbi. V celotni zasedbi nismo usmerjeni le v cilje dveh posameznikov, ampak še drugih stranskih likov, ki se tako ali drugače povezujejo okoli protagonistov. Ob gledanju se nasmejimo, čudimo, potočimo kakšno solzo in tudi odprtih ust občudujemo. Predvsem pa smo veseli akcije, seksa, jošk in pravih moških. Če je bil hollywoodski vesoljski film Armageddon (1998) z Brucom Willisom fenomenalen, bo Moonlight Mile superioren – s samo dolžino serije in navezanostjo do likov je Moonlight Mile mnogo bolj v prednosti. Eden od protagonistov – Goro je kot reinkarnacija Brucea Willisa s precej drugačnim karakterjem. Oba sta legendarna! Medtem ko me Lostman tudi spominja na enega hollywoodskega igralca s svojo žilavostjo in ostrim pristopom (se ne spomnim imena). Kar pa Moonlight Mile večinsko loči od ameriških realističnih vesoljskih zadevščin je v zadržanosti do “herojstva”. V seriji ni herojev, so le hazarderji. Goro in Lostman tukaj najbolj izstopata, ker sta hazarderja na kubik.

Opis Moonlight Mile iz SloAnime foruma: Ko se plezalska partnerja Saruwatari Gorou in “Lostman” Jack F. Woodbridge povzpneta na vrh Mount Everesta zagledata ISA vesoljsko postajo ter si oba zaprisežeta, da se bosta odpravila v vesolje. Ko na Luni odkrijejo nov vir energije helium-3, NASA ustanovi nov projekt “Nexus” za zbiranje te energije in njeno uporabo na Zemlji. To je njuna zgodba in njuna pot, ki si jo zadata, da uresničita svoje sanje v prizadevanju po pridobivanju naslednje generacije energetskega vira.

Kar pa mi je najbolj zanimivo v sami štoriji je uporaba pravih oznak in znamk, ki jih poznamo okoli nas. Od vesoljskih plovil, centrov, vojaških tehnikalij, znamk, zgodovinskih navedb … Pri tem me je najbolj zabavala epizoda, kjer sta dva paparazija stalkala Lostmana okoli baze 51 s posebnim Sigma objektivom, za katerega ne bi pričakoval, da bi obstajal – ampak bojda obstaja (seveda sta bila zaradi snifanja okoli tega območja ubita). =D
Brez kakršne koli cenzure so zelo odprto prikazovali tudi hladno vojno v bitki za vesolje s Kitajsko, medtem ko je Amerika furala dvojne odprave v vesolje (javno in nejavno), skrivne misije, prikrite tehnologije… itd. Amerika je pri misiji sodelovala tudi z Rusijo in Japonsko… Čeprav bi lahko okoli te politike naredili še dosti širšo štorijo, so zelo dobro zajeli delovanje svetovnih sil. Ne manjkajo tudi ostali faktorji – ala cenzure, skrivanje, rasizem…

Serija pušča zelo odprt konec, pri čemer moram omenit njen zelo dramatičen zaključek. Sicer ni znano, ali bo kdaj tretja sezona ali filmsko nadaljevanje – kar bi definitivno potrebovali. Sploh zato, ker so nekatere scene iz začetne in končne špice več ali manj vzete iz same serije in nekatere med njimi niso bile še “videne”.

Zelo priporočam ogled - z nekaj interesa za vesoljsko tematiko vam definitivno všeč! Ima odlično animacijo, CG je zelo dobro uporabljen – le redko je opaziti kakšne lesene poteze, glasba je fenomenalna (še posebej vhodna/izhodna špica), liki so zelo privlačni in karakterno zelo različni, družbeni problemi so zelo realno prikazani.

Začetna špica druge sezone Moonlight Mile:

————————————————————-

Prva sezona | Druga sezona

LP
DjJuvan

Bakuman (2010) (S1)

Vživeta zgodba dveh novincev, ki želita kot ustvarjalca uspeti v zelo konkurenčni industriji. Iz zgodbe se naučimo, da so volja, pogum in stremenje k sanjam zelo pomembni faktorji v uspehu. K temu pa lahko prištejemo še zaupanje vase, v bližnje prijatelje in ljudem okoli sebe.

Bakuman ni nič presenetljivo novega s stališča podajanja raznih naukov, je pa precejšna osvežitev na področju dobre zgodbe. Ne pomnim kdaj sem nazadnje gledal tako fenomenalno serijo s področja industrije mang – kako uspevajo avtorji v tej industriji in koliko volje morajo vložiti, da uspejo v svojem poslu. Nikoli se nisem zavedal koliko vsega je še v ozadju ene na pogled preproste industrije stripov. Serija nam poda precej realno delovanje od ideje do uvrstitve stripa v tedenske/mesečne zbirnike mang in obstaja ogromno natečajev v katerih mangakaji (striparji) tekmujejo in le redki res uspejo.

Pa vseeno me Bakuman spominja na Genshiken. Čeprav nimata popolnoma nič skupnega in sta čisto ločeni področji – ljubiteljev in mangakajev. Ljubitelji običajno berejo mange, se udeležujejo dogodkov, ustvarjajo priredbe originalnih del, se preoblačijo v najljubše like, preigravajo igre… itd. Medtem ko ustvarjalci podžigajo navdušenje ljubiteljev in jih praktično pripravijo do česarkoli. Mislim, da ni nikogar med nami, ki mu ne bi dobesedno zavrela kri, ko je prebral ali pogledal kakšno odlično zgodbo. Osebno vem, da sem instinktno kupil kakšen originalen DVD in tudi figuro lika iz animeja. Preveč navdušenja je treba nekako potešit.

A vendar, Bakuman se loteva dveh dijakov, ki želita čim hitreje priti v serializacijo (v redno izdajanje mesečne revije) in zatem dobiti še animejsko priredbo svoje mange. Začela sta praktično iz nič. Eden od njiju je (bil) povrečen dijak, ki rad riše, vendar ne želi uspeti kot mangaka, čeprav njegova globoka želja pravi drugače. To željo zanika, ker mu je stric umrl v najboljših letih kot precej uspešen mangaka. Čeprav se je trudil svojo mango spraviti v animejsko obliko, mu to ni uspelo. Bil je prepričan, da je stric umrl zaradi pregorelosti. Drugi v duo-ekipi pa je odličnjak in TOP učenec na celi šoli. Njegova goreča želja je uspeti kot mangaka, četudi ta “poklic” ne ustreza njegovemu uspešnemu profilu. Ima sposobnost pisanja zgodbe, je pa zanič v risanju. Skupaj tvorita zavidajoč team, ki se loti izdelave kakršne koli mange.

Še vedno pa nismo prišli do glavne stimulacije, ki bodoča mangakaja vodi v to industrijo hazarderstva. Prvi, manj zainteresiran mangaka se je že prej zaljubil v sošolko in ona tudi vanj, a imata oba to slabost, da si ne upata približati. Ko sprva manj zainteresiran mangaka izve, da bo njegova simpatija nekoč posojevalka glasu v animejih, dobi astronomsko stimulacijo postati najboljši mangaka (njunega nadaljnjega odnosa po tem niti nočem razkrivat). In borba za priredbo njune mange v anime se začne!

Prva sezona serije je dolga 25 epizod, a vendar se je zaključila še precej daleč od konca. Manga, po kateri nastaja je tudi še v teku, zato lahko pričakujemo še precej zanimivo sezono novih delov. Četudi zgodba še ni zaključena, se definitivno splača pogledati njene prve stopničke v ta zelo burni svet ustvarjanja mang.

Super tematika, velik razpon raznolikosti likov, realno zastavljen timeline, dobri nauki, malce preveč romantična zveza, odlične razlage in za določene predstavitve uporabljeni primeri iz realnosti. Iz mojega stališča si trenutno zgrajena serija zasluži zelo lepo 9/10, za dokončno odločitev pa bo treba počakati naslednjo sezono.

Dokler imaš sanje, ni nič nemogoče!

LP
DjJuvan

Blog potrebuje čistilno akcijo in mnoge popravke

Ta blog se mi je zaradi mnogih spreminjanj stilov, premikanja iz platforme na drugo kar zagabil. Mnogi prispevki so še vedno totalno uničeni, spet drugi imajo toliko napak, povezave ne delujejo… in lahko še naštevam. Ampak kdo ste vi, da bi mi sodili zanemarjanje bloga…

Ta trenutek me je prijelo, da malo spremenim glavo bloga, spremenim naslov in dam kakšen citat. Pobrisal bom zajetno število prispevkov, ali pa jih obnovil in ponovno objavil. Sem pa tja bom spisal kakšnega novega. Če bom kaj pisal, bodo to primerni animejske naslovi za širšo publiko… torej bom precedil tisto gmoto sranja, ki se vsako sezono predvaja na japonskem in vam priporočal le najbolj vredne ogleda. Morda ne bodo vsi najbolje spisani, ker mi še zmeraj manjkajo izkušnje pri pisanju “recenzij”, vendar jih prosim vseeno upoštevajte kot relevantne predloge, ki vam jih ne bo žal pogledati. Glede na to, da je to edini najdlje aktiven in relevanten blog v Sloveniji s področja animejev, ga ne bi smel na tak način zanemarjati.

Torej, to je to zaenkrat!

LP
DjJuvan

Skoraj 6 let je že tega

Ko sem se bližje spoznal z japonskimi animiranimi serijami in filmi. Sicer sem septembra daljnega 2005 postavil prvi MojPage forum (predhodnik SloAnime foruma), ki je bil usmerjen v Slovencem bolj poznane naslove Pokemon, DragonBall in Yu-gi-oh, sem se dosti kmalu seznanil tudi s preostalo industrijo – zahvaljujoč ljudem, ki so me prepričali v ogled.

Vraga, že več kot pet let spremljam animeje, ki sem jih prej poznal le iz televizije kot “običajne” risanke v rednem programu. Kako naj bi jaz vedel, da je bil legendarni Dragon Ball (Zmajeva jajca) pravzaprav anime iz daljnega vzhoda? Da so Pokemoni pravzaprav 25-minutne reklame za karte in igračke, da se je dalo dobiti fascinantni One Piece iz RTLII nemškega programa tudi v originalni japonščini in s podnapisi? Kako naj bi jaz -takrat- osnovnošolski mulec to vedel?? Tako pa vse to vem šele v svojih dvajsetih, ko zaključujem že z drugo diplomo, imam perspektivno službo in sanjarim o trženju animejev in mang v Sloveniji. Toliko animejev je še, ki bi jih rad nekoč pogledal, toliko novih in zanimivih se predvaja, časa in energije pa vse manj. Z vsako novo sezono delam take selekcije, da me kasneje dobesedno tepe, kaj vse sem zamudil. Težko je slediti novim naslovom, brisati prah s starih, obenem pa redno opravljati faks, službo, organizirati dogodke, podpirati portal/skupnost in biti predan svoji boljši polovici.

Vseeno se ozrem nazaj; v samo šestih letih mi fascinacija nad animeji še ni izpuhtela, še vedno se s srcem trudim vzpostaviti trdno skupnost in portal, ki se kosa celo z mnogimi večjimi – tujimi. Vse to imamo, čeprav nimamo niti enega omembe vrednega redno uvrščenega animeja v televizijskem programu in kot vedno doslej slabo razpoložljivost mang v knjigarnah. Če ne prej, bodo animeji uvrščeni na televiziji, ko jih bom osebno spravil gor, ko bo slovenska prevajalska skupina Si-Subs pripravljala uradne podnapise zanje in bo na koncu vsake epizode napisalo “PREDVAJANO PO ZASLUGI SLOANIMEJA“. Vraga, da se ne vdam, nihče mi ne bo klobasal, da so animeji za otroke ali pornografske frike. Animeji so tako kot vsa zahodna filmska industrija, spoštovanja in ogleda vredni!

Ali kot gre zelo znana izjava iz Tengen Toppa Gurren Lagan animeja:

WHO THE HELL DO YOU THINK I AM!

LP
DjJuvan

Summer Wars (2009)

Letošnji skorajšnji dobitnik oskarjeve nagrade za najboljši celovečerni animirani film je vseeno spregledan naslov in še gladko pogorel proti zelo močni industriji ameriških 3D animirank in perspektivni francoski produkciji.

Summer Wars je poosebitev današnje svetovne družbe, ki jih združuje spletno “druženje”. V Summer warsu nam je predstavljen virtualni družabni svet (ala facebook varianta), preko katerega operirajo svoje storitve vse državne, javne in zasebne ustanove. Tako imaš v en virtualni svet povezane vse ljudi, preko katerega se lahko družijo, zabavajo, igrajo, opravljajo službo, ponujajo storitve… you name it. Tukaj pa nastane štorija, ko en mulček ponesreči v ta sistem spusti AI virus, ki sesuje nastalo in ustaljeno družbeno normo. Vsi, ki so se zanašali na to “varno” visoko tehnologijo, so bili izgubljeni – nastala je panika na svetovni ravni. Semaforji ponoreli, telekomunikacije padle, izguba satelitov… celoten sistem znori in z njim človeštvo. Vsi pa pozabljajo na prave družbene in medsebojne vrednote.

Zgodba: Kenji Koiso in Natsuki gresta na poletne počitnice k Natsukiji družini. Kenji se mora po pretvezi Natsuki pretvarjati, da je zaročen z njo. Nepričakovano mu na počitnicah nekdo na telefon pošlje matematičen problem, ki se mu ne more upreti in ga poskuša rešiti. Nič hudega sluteč je z rešitvijo dobesedno zrušil svetovno virtualno mrežo, ki jo upravlja virtualno napravljen avatar. Odloči se, da bo popravil svojo napako, ob strani pa mu stoji cela Natsukina družina.

Omenit je treba, da mulec v filmu ni edini protagonist zgodbe. Gre za tipičnega dijaka/študenta in g33ka današnje družbe, ki za kratek čas zaide v precej drugačno družino – kjer spoznamo njemu popolnoma nasprotnega protagonista, babico. Se sploh ne hecam.
Film te nasmeji, naspidira in tudi spravi k solzam. Brez fantazijskih elementov, ampak res pravo realno-pristno poosobitev današnje družbe z liki, karakterji in svetom, na las podobnem našemu.

Summer Wars film je bil najavljen v letu 2008, z režiserjem Mamoru Hosoda (znan po The Girl Who Leapt Through Time (“toki wo kakeru shoujo”) - na SloAnime s slovenskimi podnapisi) so film spravili v publiko takoj naslednje leto — 2009. Pobral je ogromno nagrad in nominacij — na Asia Pacific Screen Awards, Japonskemu Digital Content Awards, Sitges Film Festival, Japan Media Arts Festival, Japan Academy Awards, Mainichi Film Awards, Montreal Fantasia Festival, Japan Sci-Fi Con, Animation Kobe Awards in Anaheim Film Festival. Pokasiral pa je tudi nagrado pri Association of Media in Digital (AMD) in Agency for Cultural Affairs.

Animacija ni blestoča, saj gre pri japonskih produkcijah (pre)pogosto za omejene resource (to si lahko privošči Ghibli) in tudi liki so zelo preprosti, ker gre to za prepoznaven stil omenjenega režiserja.

Kakšnega komentarja o filmu pa bodo/bomo veseli tudi na anime in manga forumu. Film si lahko s slovenskimi podnapisi pogledate tudi na vašem zaslonu.

Napovednik:

Štručkarji #2

Že dolgo me ni bilo slišat okoli animejev in mang, imam dobre razloge za to. Zadnje čase je precej dogajalo na sceni, poleg tega je nastala gužva tudi v zasebnem življenju. Še zmeraj pa se trudim sledit čimveč animejem, da lahko vsake toliko časa kaj pametnega o njih napišem. Tudi koristijo mi pri pisanju novic na SloAnimeju, ki so zdaj postale precej vroča roba. Sem pa dobesedno blažen, ker nisem več edini, ki piše novice za stran. Na vso moč podpiram pisanje drugih članov, saj ima možnost prispevat novice prav vsak bizgec na sceni, tudi če je novinc ali veteran. Sistem Sloanime portala skoraj vsakodnevno dograjujem, zato je vse več možnosti in razširitev. Ampak nazaj na temo; nujno moram omenit nekaj naslovov, ki so se mi zataknili v uč, zato jih tokrat omenim v Štručkarjih. Naslovi, ki jih omenim so “must see” ko le imate možnost, za vse ostalo ne nosim odgovornosti.

Bakuman (2010)

Vraga, ta povsem sveža serija je noro dobra. Kot svež kruh iz krušne peči, malce že ohlajen in odlično topen v ustih. Po takih naslovih si zamisliš, vraga da ima animejska industrija še nekaj dobrih neizkoriščenih asov, za katere lahko rečeš – to je to! Četudi naj bi bila ta serija le promocija istoimenske mange, mene osebno nihče ne prepriča, da grem prebrat kakršno koli mango. Moja šibka točka, bi lahko rekli. Imam eno TOP mango, edino ki sem jo do konca prebral v življenju, pa še to predvsem zato, ker je samo en zvezek. Ampak Bakuman (NE BAKUGAN!!!!) je čudežna serija, nekaj, kar te dobesedno pripopa na zaslon. Zgodba o mladih avtorjih, ki začenjajo ustvarjati stripe se sliši dolgočasen plot, ampak ej…. “you’ll shit bricks, when you see it.” o.ob Bakuman anime

Moonlight Mile (2007)

Le nekaj let stara malenkost znanstveno-fantastična serija, ki do pred kratkim sploh ni imela podnapisov. Yea, nekateri rabimo podnapise za ogled japonskih zadevščin (kar smejte se <_<). Čeprav ima ta serija dve sezoni po 12 epizod, sem doslej pogledal šele prvo, ker druga še ni bila v celoti podnaslovljena. Ampak ej, stvar je fenomenalna. Boljšega izbora likov, tematike, življenjskih zgodb in razvijanja zgodbe je danes zelo težko najti. Ko vidiš sanje dveh plezalcev na najvišje gore sveta, da bi šla še višje – v vesolje, in kako vsak na svoj način v več letih izpelje svoje sanje. Porkadile! Oba pacienta sta res nora, kaj vse naredita, da uresničita zadani cilj. Gre za res super življenjski zgodbi, ki pa s prvo sezono še zdaleč nista zaključeni. Nestrpno čakam na drugo (zadnjo) sezono, kjer naj bi dogajalo še precej več. Moonlight Mile anime

Tengen Toppa Gurren Lagann (2007)

Čeprav sem tega že iz srca priporočal, ga bom še enkrat omenil v štručkarjih. Od tistega posta se je moje navdušenje poleglo, ampak še zmeraj sem povsem prepričan, da je to en naslov, ki mora biti viden, da je občuten. Zaupam vam, da mi zaupate, da vam zaupam ta prekrasen naslov, poln adrenalina, akcijade, pokanja, neumno smešnih izjav in še več neumno zabavnih transformacij ogromnih zunaj-vesoljskih spiralnih robotov. Gre za eno čudo od animeja, v katerega sem tistega leta trmasto dvomil – ko pa sem ga nekaj mesecev nazaj praktično pogledal, mi je bilo presneto žal moje trme. Ko vidiš to megalomsko vesoljsko bitko spiralnega “človeštva”, ti postanejo vsi podobni animeji istega žanra le še prdec v vetru. Tengen Toppa Gurren Lagann anime

Summer Wars (2009)

Tole je še en moj velik greh, ki ga še vedno nisem spisal na blogu. Summer Wars je eden od animejskih celovečercev, ki ne sme bit spregledan. To je tako, kot če nikoli ne bi videli vsako leto predvajanega filma Sam doma (Home Alone). Sej ko ga pogledaš že deseto zimo, ti gre že na jetra, vendar to nima veze. Summer Wars je letos šel v boj za Oskarja, ampak bo najverjetneje ostal brez. Pa ne zato, ker bi bil slab, ravno obratno – predober je za svojo kategorijo. Ena taka življenjska zgodba, povezana z ljudmi, virtualno realnostjo in toplimi družinskimi vezmi. Malce romance, malce akcije, precej komičnih vložkov in futra za g33ke. Ko smo povezani, smo najmočnejši! Summer Wars anime

Naslovi, ki jih omenim so “must see” ko le imate možnost, za vse ostalo ne nosim odgovornosti.

BTW, je kdo sploh vedel za Novoletko 2010, ki sem jo pomagal organizirati? Ne, ane? Naslednji let morate priti vsi!

V Sloveniji zaznamovane japonske “risanke”

“Ozkoglednost nad animeji je kot Telebajski in Gina Wild With Hundred Cocks na TOP IMDB lestvici.”


Kako so v Sloveniji sprejete japonske risanke ali tako imenovani “animeji” je izkušnja zase za vsakega posameznika. Tudi že udomačeni gledalci in veliki ljubitelji nekoč še nismo vedeli za to zvrst, nišo, ki je pripeljala široko vizualno svežino v naše življenje. Nekateri ga jemljejo le kot dodatno filmsko in televizijsko industrijo, kjer obstaja od limonadnic, težkih kriminalk in našemu prostoru najbolj prepoznavne otroške žanre “risank“, spet drugim je to edina življenjska sila, ki jih vleče naprej (pretiravam). Prvo se spotaknemo ob “risanke”, s čimer povprečni Slovenec označuje karkoli animiranega. Zakaj potemtakem Avatar ni risanka? Saj je tričetrt filma animiranega =) Hec na stran, za težkega ljubitelja animejev je lahko označevanje te zvrsti z “risankami” težka oskrunitev in žalitev. Po eni strani se strinjam tudi sam, vendar le do te mere, da je animejski naslov namenjen starejšemu občinstvu, ali najmanj starejšim mladostnikom. Zatorej so zame Pokemoni, Digimoni, Beyblade in Yu-Gi-Oh primeri “risank” za mlajšo mularijo. Nič na njih jih ne uvrsti med animejske stvaritve, so le tipični plehki skomercializirani produkti za služenje novca na kartah, ki se vsak teden nadgrajujejo, poceni igračkah in raznih cenenih albumih z nalepkami. Mulci radi padajo na stvari, kjer se nekaj okoli njih vrti… in se s tem potem tekmujejo med sovrstniki.

Ampak tudi animeji imajo merchendise, ki se prodaja okoli skoraj vsakega naslova? Ja, vendar je ta roba za težke ljubitelje, ki spoštujejo določen naslov in bi te na mestu ubili, če jim zelo drago in krhko figuro “ponesreči” poškoduješ ali samo odtrgaš delček vizualnega albuma. Gre za težki zbirateljski hobi, kjer so take stvari precenjene. Za primer lahko dam pred kratkim aktualen več desetletij star strip Batmana, ki se je na dražbi prodal za nekaj stotisoč dolarjev. Pa gre LE za 100-listni star strip. Enako velja za mnoge produkte okoli animejev, ki imajo redko in po možnosti posebno naklado. Aktualne figure iz animejev in mang izpred več let je za razliko od masovno štancanih risank skoraj nemogoče dobiti. Ampak še zmeraj so te stvari relativne. Gojenje ljubezni do nekega produkta je v otroštvu in starejših obdobjih popolnoma drugačna. Ampak vsega tega povprečni Slovenec sploh ne pozna in odobrava.

V Sloveniji so za nekatere posameznike animeji zaznamovani kot otroške risanke ala Pokemoni. Spet za drugem, da gre za perverzne risanke za “bolane” ljudi. Oboji imajo prav in istočasno ne. Ozkoglednost nad animeji je kot Telebajski in Gina Wild With Hundred Cocks na TOP IMDB lestvici. Ni težko nekaj konkretnega najti za pogledat, le jezik moraš stegnit in potlačit svojo arogantnost.

LP
DjJuvan

PS: Vabim vas na udeležitev Novoletke 2010, kjer boste imeli pobližje spoznati družbo ljubiteljev animejev in mang.

Why do you love anime/manga so much?

Ker imajo nekaj, česar v pravem življenju nimaš? Ker imajo nekaj, česar v realnem svetu ne obstaja? Imajo privlačne zgodbe, ki jih osebno ne boš nikoli doživel? Izražajo šolske dogodivščine, o katerih lahko sam le sanjaš? Imajo tako popolna dekleta, pred katerimi se lahko tudi najpopolnejše dekle na svetu skrije? Ker so njihove animacije, liki in perspektiva okolja bližje realnost? Ker ponujajo atraktivno domišljijo? Vam pihajo na dušo?

Vsak najde nekaj drugega v njih. Kaj najdete vi?

LP
DjJuvan

“Moja sestrica že ne more biti tako ljubka” (2010)

Gre za animirano tv serijo, ki se v tej (jesenski) sezoni predvaja na japonskih tv zaslonih in se sooča s precej tipičnim problemom – otakujskim hobijem v družbeno striktni in vzgledni družini. Preden se kdo vrže po tleh in začne kričati, da je to incestni anime s “pocukranimi” dizajni likov, naj samo opozorim, da to ni. Vsem pokvarjencem s KissXsis animejem v glavi odsvetujem kakršno koli komentiranje – ali ban sledi. Medtem ko je KissXsis absoluten drek, ki ni vreden omembe med širšo publiko, gre pri Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai (Moja sestrica že ne more biti tako ljubka) za povsem drugačno temo.

Zavrtimo zgodbo omenjenega animeja na začetek. Postavimo se v tipično družinsko okolje, kjer sta poleg matere in očeta še študent in gimnazijka. Oče je strikten, tih in vidno nosi hlače (čeprav ga vidimo le kimonu) v družini. Mati je gospodinja in stoji očetu ob strani, je tudi bolj tiha in (recimo da) razumevajoča do otrok. Študent ni več pod vplivom staršev, niti ju ne zanima, kaj počne ob prostem času in kako mu gre pri študiju. Medtem ko imata oba starša več dela z najmlajšo hčerko. Vedno morata biti obveščena, kaj počne, s kom se druži in kako ji gre v šoli. Brat in sestra se tipično povsem ne marata. Sestra ima odpor do svojega brata in ga dobesedno sovraži. Medtem ko je brat flegmatik in precej strpen do sestre. Vidimo lahko, da mu ne odgovarja ta atmosfera v družini, saj se zelo malo medsebojno pogovarjajo in popolnoma nič zaupajo.

Situacija se zakomplicira, ko brat iznenada v hiši najde DVD škatlico s sporno vsebino. Gre za zgoščenko, ki jih kupujejo otakuji (manijaki, obsedeni s katerim koli hobijem – v našem primeru z animeji/mangami/eroigrami). Ker noče narediti štale v družini, saj sta oče in mati absolutno proti takšnim stvarem, stvar vzame v svoje roke in najde lastnika zgoščenke. Čeprav ima na voljo le tri osumljence, noče nikogar obsodit in mu naresti krivice med ostali člani družine. Ker brat ni tako strikten, kot oče, se niti ob razkritju sestrinega spornega hobija ne pobriga kaj veliko. Bil pa je to zanj en velik šok. Ker pa sestra svoj otakujski hobi zelo dobro skriva, nima nobenih prijateljev, s katerimi bi lahko delila svojo strast. Kot vsak zavesten brat, ji tukaj pomaga najti njej primerno družbo (sebe pa rešit pred vsemi njenimi vsiljevanji igranja erotičnih iger).

Zgodba pa se tukaj še zdaleč ne konča. Tak hobi je nemogoče prekrivati do konca svojega bivanja v hiši staršev ali pred javnostjo nasploh. Kako se anime nadaljuje, lahko le ugibate ali pa si stvar tudi pogledate.

Če se dobro spomnimo, je bilo na temo otakujstva, asocialnosti in NEETov že nekaj drugih animejev. Velikega asocialneža smo spoznali v animejski seriji Welcome to the NHK, kjer je študent Satou živel v podnajemnem stanovanju, ki sta ga financirala starša z namenom njegove študija. Ker je bil Satou tudi malce pod vplivi drog in prepričanjem, da se je svet zarotil proti njemu, se je le malokrat premaknil iz svojega stanovanja. Ampak to ni glavna stvar, ki bi jo rad izpostavil. Kasneje spozna soseda – otakuja, ki je imel sobo polno eroiger in figur, imel pa je tudi cilj izdelati lasten galge (gre za igro z lepimi deklicami). V isti hobi povleče tudi Satoua in skupaj sanjarita o uspešnem življenju iz izdelovanja galgejev. Drugi, bolj otakujsko obarvan naslov je bil Genshiken. V bistvu je bil nekakšen realen prikaz življenja strastnih ljubiteljev svojega hobija. Ker! Otakujstvo ni nujno le gledanje in zbiranje animejev/mang. Lahko si tudi strasten cosplayer, šivalec kostumov zanje, igračar… Pa tudi vrtičkarji so ena vrsta otakujev;) Eden novejših animejev, ki je na las podoben Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai bi bil tudi Nogizaka Haruka no Himitsu. Gre za podobno situacijo striktne in bogataške družine, kjer so družbeno nesprejemljivi hobiji absolutno prepovedani. Vendar pa je hčerka strastna ljubiteljica določenega animeja in to skriva pred svetom in lastno družino (razen pred služinčadjo). Ker pa po izrednem naključju za njen hobi izve tudi en sošolec, se zadeve zakomplicirajo. Ali pa tudi ne, saj je ta sošolec odprt do njenega hobija in nima nič proti, obenem pa mu je punca še všeč. Skozi celo zgodbo skupaj skrivata družbeno nesprejemljiv hobi, istočasno pa se imata fajn.

Tovrstna tema družbeno nesprejemljivega hobija je že dostikrat prežvečena tema, vendar še zmeraj zanimiva za pogledat. Verjetno gre bolj za uteho nas-ljubiteljev, ki nas družba ne razume. Če gledaš in si ljubitelj animejev in mang, si zato čuden? Si zato manj vreden v družbi, na delovnem mestu ali v šoli? Družba stalno išče razloge, da ponižuje so-človeka. Če te ne morejo ponižati samo s stilom oblačenja, načinom izražanja, narodnostjo, te bodo pa še z hobiji, službo in s kakšnimi ljudmi se družiš. Taki naslovi so zanimivi za obe strani, saj je treba so-človeka spoštovat ne glede na to kakšen je in s čim se ukvarja. Sto ljudi, sto čudi.

Naša diskusija se nadaljuje na forumu…

Lp
DjJuvan

Prsi, popki, ritke in sex

Pravzaprav niti ne vem, nad kom naj bom razočaran. Nad gledalci animejev, ali tistimi, ki obsojajo animeje, kot zlo sedme umetnosti in družbenih norm. Ne vem točno, kako so ljubitelji animejev le-te sprejemali desetletja nazaj, vendar so/smo danes enostavno obupni pri svoji razgledanosti. Vse kar danes v animejih “intimno” prikažejo, takoj pade v pornografijo/erotiko (hentai/ecchi). Pa če je vidna samo ena joška, zagrnjeno dekle izpod tuša ali čisto običajni sex, kjer NISO prikazana spolovila. To so povsem tipični elementi vseh zahodnjaških filmov/serij, le v animejih je to vzeto kot PERVERZIJA. Pa ne samo iz strani ne-gledalcev animejev, tudi ljubitelji sami se nemudoma zgražajo ali veselijo kakršnih koli zgoraj predstavljenih elementov. To je enostavno nezaslišano in absurdno.

Od kdaj je to postalo nekaj “posebnega” ali, kot se temu reče “fanservice” za fanboye. Razumem, če gre za serijo tipa namernega prikazovanja zelo perverznih elementov (ala KissXsis), ampak v kakšnih resnejših naslovih pa je to le del NORMALNEGA sveta. Se zgodi! Vsak normalen tip je v šoli želel punci pogledat pod krilo, že v času osnovne šole se je pri telovadbi peekalo v slačilnice deklet. NORMALNO! Ampak ne, če pa so podobni elementi prisotni v animeju, so te scene takoj center animeja in glavno gonilo zgodbe. C’mon, get a life!

Enaki elementi so prisotni tudi v zahodnjaških filmskih produkcijah. Če je kdo gledal Eurotrip, je bil priča tudi incestu. Yea, tudi take stvari se v animejih dogajajo, ampak ne, anime je zato takoj perverzen ali celo pornografski (Yosuga no Sora, Myself;Yourself). Da bi pa kdo pomislil, da gre za nek globji problem, nihče. To je enostavno fanservice za incest-fetišarje.

Ko sem že v elementu, lahko izpostavim tudi pojav ženskih prsi v animejih. Ali če grem malce nazaj, v koliko filmih NE vidimo romantičnih trenutkov s posledičnim sexom med protagonistom in xy žensko, sem pa tja pa kje vidimo še kakšne joške? Ste kdaj to NAJPREJ izpostavili kolegom/kolegicam, šele nato razlagali o sami vsebini filma/serije? Zakaj je potem najprej izpostavljeni element v animejih joške in naga ritka? Mogoče celo kakšna “erotična” scena?

Pogledam marsikatere obskurne naslove, mnogi so res obskurni in brezvezni (Strike Witches, KissXsis, Highschool of The Dead …), spet kakšni imajo kakšne dobre cvetke in so perverzni elementi del komičnega vložka (Seitokai Yakuindomo). Ampak če folk v vsakem naslovu IŠČE kakršne koli fanservice elemente, naj raje neha gledat animeje in preklopi na hentai. Vsaj ne bo po nepotrebnem žalil vsakega produkta.

LP
DjJuvan

PS: Zgoraj sem izrazil svoje mnenje, ki v kakšnih primerih ne drži – in kritika ni namenjena nobeni specifični osebi!