Hanasaku Iroha (2011)

Dramatično-komična (gre to sploh skupaj?) anime TV serija Hanasaku Iroha bi bila lahko opisana z enim stavkom; “iskanje samega sebe in kaj bom v življenju počel.” Zelo sveža 26-delna zgodba o najstniškem dekletu Ohana Matsumae, ki se preseli iz Tokijskega velemesta v manjšo podeželjsko mestece in se tam nastani v babičinem gostišču, kjer v popoldanskem času opravlja delo natakarce/služkinje. Preprosta štorija, ki pa ima tudi glavo in rep.

Ohana Matsumae v Tokiju živi s svojo materjo. Njena mati je neke vrste novinarka in pisateljica raznih člankov. Vedno zaposlena in praktično odvisna od svoje hčerke, katera ji pripravlja zajtrk-kosilo-večerjo. Sliši kot zelo pridno vzgojena punca, ki pa je preveč svojeglava, drzna, energična, nepremišljena, glasna, predrzna, vtika se v stvari drugih in malce sebična. Celo tipček v Tokiju se je zaljubil vanjo, se izpovedal, vendar ga je zavrnila s svojim arogantnim mišljenjem, da želi doživeti nekaj več v življenju. Jo je pa preselitev v majhno mesece in delo pri babici dobro udarilo okoli kepe (večkrat!).

Težko rečem, kaj pričakovati od serije, saj v ospredju ni le življenje Ohane, ampak tudi ljudi okoli nje. Celotno gostišče (nekaj 10 folka) znatno vpliva na Ohano, enako pa tudi ona vpliva na njih. Skozi serijo dobiš občutek, da Ohana postane nek (energičen) mediator za povezovanje ljudi – tudi v zelo slabih trenutkih. Zaradi vsega dogajanja vsako epizodo gledaš z velikim užitkom in čakaš na naslednjo, kot bi gledal limonadnico.

Ohana se “najde” v delu natakarice gostišča, vendar pa se kaj kmalu zave nekaj drugih zamujenih priložnosti.

Zelo zanimiva dramatična zgodba, s popolnoma nobenimi nadrealističnimi elementi in dovolj komičnimi vložki, da te tudi nasmeje. Sicer pa nam da malce tudi razmišljati o lastni prihodnosti.

O animeju je diskusija tudi na SloAnime Forumu. Celoten paket za ogled pa poiščite na nyaa.eu.

Usagi Drop (2011)

Zadnje čase bolj slabo skrbim za svoj blog, zato je čas za nekaj sveže vsebine. Glede na konstantno delo v video produkciji, se mi zna spet zgoditi mrk pri pisanju tega bloga. Ampak hočem vseeno poskusiti znova … zato tudi osvežen izgled.

Začel bom z enim zelo odraslim in družbeno realnim animejem, v bistvu 11-delno TV serijo narejeno po istoimenski mangi – Usagi Drop. Naslov je malce smešen, ker nima ravno veliko veze z zajčki, če odštejemo zajčkasto začetno animacijo vsake epizode. Se pa zato v zgodbi postavimo v čevlje starejšega moškega v zgodnjih tridesetih letih po imenu Daikichi. Tipičen japonski moški, uspešen v podjetju, kjer se izdelujejo oblačila, saj tam preživi praktično cel dan. Nima žene, nima otrok, običajno po službi hodi popivat s sodelavci. Deloholik.

Vse pa se začne zapletati s smrtjo njegovega dedka. Daikichi na pogrebu izve, da je imel dedek še enega nezakonskega otroka. Nihče ne ve, čigav otrok pravzaprav je. Ker nihče od sorodnikov otroka ne želi vzeti te ljubke mlade deklice, Daikichiju dopizdi njihovo pregovarjanje in se javi za nadomestnega starša. Njegov odziv je požel šok. Deklica po imenu Rin je tihe narave in ni imela nič proti temu, celo najraje je imela Daikichija, saj je bil na las podoben svojemu dedku.

Tukaj pa se celotna dogodivščina prične. Samski moški brez kakršnih koli izkušenj z otroki ni ravno najboljši kandidat za oskrbo mladoletnega dekleta. Vse pa se izkaže, da je bila Rin že od rojstva zelo lepo in primerno vzgojena, zato je bila marsikatera težava Daikichiju prihranjena.

Daikichi je moral znatno spremeniti svoj način življenja. Kaj vse je moral pustiti za sabo, se podati v nove stvari in kaj ga je pri tem najbolj veselilo… za to boste pa pač morali pogledati to ljubko 11-delno serijo.

Osebno sem se kar topil ob ogledu, ker so res realno in življenjsko upodobili življenje dveh posameznikov, ter družbe okoli njih. V zgodbi srečamo res popolnoma različne osebnosti, od najmlajših do starejših. Rin je prijazna in primerno vzgojena, ko pa se srečamo z njeno daljno sorodnico, je ta čisto nasprotje. Prijatelj od Rin je čisto tipičen mulc, ki rad počne pizdarije – to potrdi tudi Daikichi, ki v njemu najde sebe v podobnih letih.

O animeju več tudi na SloAnime Forumu. Za ogled pa poiščite paket epizod na nyaa.eu.

~ DjJuvan

Moshidora (2011)

Moshidora ima tudi daljši naslov, ki bi se po naše klical “Kaj če bi ženska menedžerka srednješolske bejzbolske ekipe prebrala Peter Druckerjev Menedžment“. In s tem tudi izdam skrivnost omenjene 10-delne animejske serije. TV serije, v katero padeš tudi če ne poznaš Druckerja, če se ne spoznaš na bejzbol in iščeš le en mimoidoči ogled. Moshidora anime se je predvajal vse skupaj 10 delovnih dni zaporedoma, tako smo ga lahko spremljali v zelo strnjenem vsakodnevnem maratonu. Odličen občutek, ko vsako epizodo z užitkom odpreš in že pričakuješ naslednjo.

Zgodba postavi teorije/prakse Druckerjevega menedžmenta v realno situacijo običajne igre bejzbola – še bolje; mladih in prilagodljivih, inovativnih in perspektivnih mladostnikov. Bejzbolska ekipa ni profesionalna, niti šola nima poudarka na špotnih aktivnostih – napram konkurenčnim, ki se pojavijo kot njihovi nasprotniki. Veliko vlogo igra upravljanje ekipe in kluba, kot pa talentiranost in profesionalizem. In če ta anime ne bi imel tako dobre štorije, ki te dobesedno vleče iz epizode v epizodo, ga tudi ne bi opisoval na svojem blogu.

In kaj je ta knjiga? Gospod google mi ob omembi imena Peter Drucker vrže njegov podroben opis na Wikipediji. Kravatarje na stran, štorija se vrti okoli pomembnejših taktik pri vodenju posla – sicer je knjiga usmerjena v vodenje dobičkonosnega posla, so avtorji zgodbe to fenomenalno vpletli v posel bejzbola. Verjetno je bil ta anime tudi kakšna posebna promocija za to knjigo, a zato prav nič slaba. Navdušil me je za bejzbol in za knjigo.

Znajo pa vas presenetiti tudi razvoji oseb, pričakujete lahko tudi dramatičen zaključek.

Toplo priporočam ogled.

[gg]_Moshidora_(Batch)

LP
DjJuvan

Seitokai Yakuindomo (2010)

Ko seksistične šale enostavno nimajo/ne poznajo meja. 14-delna serija polna seksističnih komičnih vložkov. To je Seitokai Yakuindomo, po naše “Člani šolskega sveta“. TV serijo sem spremljal v času njenega predvajanja v lanskem letu in se šele kasneje zavedel, da je to en boljših animejev, ki sem jih v zadnjih letih gledal. Zakaj? Zato, ker slapstick komične serije primarno z seksističnimi skeči sploh še nisem gledal. Ne v igrani verziji, kaj šele v animirani. Sicer obstajajo animeji ala KissXsis in B Gata H Kei variante, vendar gre pri slednjih za preveč erotične skeče, ki niti niso nek mimoidoči “phun” za zabavo gledalstva, ampak bolj potešitev spolnega sla otakujev. Medtem ko je Seitokai Yakuindomo popolnoma nedolžna in ZELO zabavna serija z ogromno komičnimi zajebancijami.

Zajebancije/seksistične šale v stilu, ko imaš recimo chupachups liziko v ustih in te kolegica vpraša, če imaš še kakšno in ji priviješ, da imaš še eno v “hlačah”. Ko že verjetno dobi napačno interpretacijo, iz žepa potegneš “obično” liziko =D Hehe.

Vendar pa ima tudi omenjena serija neko okvirno štorijo; začne se s prvim šolskim dnevom mešane srednje šole (nekoč namenjena le za dekleta). Ker so komaj odprli program za oba spola, je zelo malo fantov, med njimi pa je po novem tudi Tsuda Takatoshi. Na šoli pa ne manjka tudi zelo strog šolski svet, ki nadzoruje malomarnost in neurejenost med dijaki. Ker se tri-članska skupina deklet vpiči v Tsuda, ga kaj kmalu tudi (iz sicer neznanih razlogov) prisilijo, da postane podpredsednik šolskega sveta. Vse ok in prav, vendar je cel šolski svet pokvarjen od pet do glave – glavna predsednica vsako situacijo/besedo/pozo obrne v zelo perverzni (ne)smisel. Druga članica (bogatašinja) nosi deviški pas in je tudi polna pokvarjenih misli, medtem ko je tretja članica zeeeelo majhne rasti in pogosta tarča raznih nesporazumov. Vsaka preživeta ura v temu šolskemu svetu je polna pokvarjenih misli – Tsuda, ki sploh nima nobene izbire, jih je prisiljen prenašat.

Seitokai Yaukuindomo serija mi je osebno zelo zabavna, saj ima zelo prefinjen in vsakodneven humor, ki ga sicer Japonci peljejo malo dlje. Zato so nekateri skeči težje razumljivi, ker so po eni strani prehitri ali pa preveč družbeno-japonsko prikazani. Četudi imajo vzhodnjaki svoj način humorja, oziroma zabavanja gledalcev, so v mnogih primerih skeči dovolj univerzalni za vsakršno družbo (seveda, dokler so angleški podnaslovi dovolj kvalitetni).

————————————————

[Ayako]_Seitokai_Yakuindomo_[H264]

LP
DjJuvan

Najboljše anime serije

Sicer sem na SloAnime portalu sestavil prispevek Najboljše TV anime serije, vendar bi želel sestaviti še neko osebno lestvico najboljših, ki bi jih moral videti vsak novopečeni ljubitelj/gledalec animacij. Predvsem zato, ker se skušam postaviti v čevlje laikov, ki hitro napačno razumejo predstavljene naslove. Poleg tega pa gre pri zgoraj omenjenem spisku tudi za serije, ki so prastare in za današnje zbirčne gledalce nezanimive (sploh ciljam na kakšne “Transformersom” podobne robotske zadevščine).

1. Initial D – Animejska TV serija po istoimenski avtomobilistični mangi, kjer spremljamo življenje Takumija, mladega drifterje, ki je obvladal zdrse skozi ovinke še preden je prejel izpit za avto. Niti njegov najboljši prijatelj ni vedel, da Takumi zelo zgodaj zjutraj z avtom pretovori iz sosednje vasi celo gajbo občutljivega tofuja – ki ga nato njegov oče prodaja v svoji trgovini. Ker pa mora biti pri prevozu hiter in previden, ga oče nauči vse drifterske manevre skozi ovinkaste ceste bližnje gore. Talent Takumija hitro postane opazen in začne tekmovati v downhill drifterskih partijah. Initial D je ena redkih in najboljši animejskih serij, ki te s svojim adrenalinskim soundtrackom in zanimivo štorijo dobesedno prevzame. Ker je štorija avtomobilistična, je dovolj zanimiva za vsakršno starost, edino malce manj zanimiva za nežnejšo populacijo.

2. Tengen Toppa Gurren Laggan – Med mnogimi robotskimi/mecha serijami je tole eden večjih mojstrskih akcijskih naslovov, ki vsebujejo nore transformacije , odlično štorijo, obilo komičnih vložkov in najboljši zaključek daleč naokoli. Okoli serije ni treba prav nič razmišljat, le prepustiš se toku odfukane animacije, akcije in zmešane štorije. Serija ima 26 epizod, obstajata pa tudi dva strnjena filma s popolnoma enako štorijo.

3. Evangelion 1.0 / Evangelion 2.0 - Verjetno ste opazili, da je na spisku iz zgornje povezave omenjen Neon Genesis Evangelion anime – jaz bi sicer predlagal filmske različice, ker so bolj “čiste” in razumljive. Evangelion nasploh je poln akcije, ogromnih robotov, nezemeljskih bitij in psiholoških travm. Če iščeš več akcije, pogledaš filmske različice, če pa bi rad več dni po ogledu ostal brez besed pa 26-delno serijo. Animejska serija, kjer mladoletna mularija pilotira ogromne robote in vse skupaj vmeščeno v kompleksno filozofsko in versko zgodbo.

4. Moonlight Mile – Animejska serija, ki jo je marsikdo spregledal, a vendar je zelo dobra v svojem kovu. Vesoljska dogodivščina s kančkom znanstvene fantastike. Zgodba se vrti okoli dveh svetovno znanih plezalcev, ki želita doseči najvišji vrh izven Zemeljske orbite – Luno. Tja se vsak na svoj način odpravita – eden z namenom da na Luni izrabljajo helium-3 surovino za pridobivanje energije, drugi pa iz vojaške plati. 26-delna serija tako spremlja njune prve korake v vesoljski program in vse kar se okoli tega dogaja.

5. One Piece – Ena od novejših mladinskih serij, za katero bi si upal reči, da preseže legendarno franšizo Dragon Ball. One Piece je narejen po istoimenski mangi, ki še ni zaključena in ima že zelo dolgo štorijo. Sledimo pa dogodivščinam Luffyjeve družbe v piratskem življenju čez širna morja. Polno akcije, smeha, bitk, fantazije in tudi dramatičnih trenutkov. Ko te enkrat zgrabi štorija, si odvisen od nje. Dobesedno.

6. Death Note – Še ena zelo uspešna animejska adaptacija istoimenske mange, ki je zaslovela po celem svetu. Predstavljajte si, da nič hudega sluteč najdete posebno beležko, kamor zapišete imena vseh, ki se jih želite znebiti. V omenjeni zgodbo to beležko “smrti” (death note) najde bodoči pravnik in zagovornik pravice Light, ki izrabi moč beležke za precej družbeno “dobre”, vendar nesprejemljive cilje. Serija polna norih potez, trikov, preobratov, načrtov in zahrbtnosti. Vredno vsake minute.

7. Dragon Ball / Kai - Za marsikaterega nepogrešljiv delček življenja, Goku in njegove dogodivščine. Praktično kdorkoli je gledal to serijo, se mu nenavadno, noben anime ne dopade več. To je sicer čisto obratno, saj začneš spoznavati še marsikaj drugega. In ne, to ni najboljši anime kar ste jih kdaj gledali. Sicer pa ga vseeno priporočam vsem, ki bi radi pogledali nekaj klasičnega iz 90′. V Dragon Ball spremljamo dogodivščine mladega pol-opičjega fanta Gokuja, v kasnejši Dragon Ball Z (danes obstaja prirejena in krajša različica Dragon Ball Kai) pa je poudarek na borilnih veščinah in konstantnih močnejših sovražnikih.

8. Kimi ni Todoke – Omenjena animejska serija je narejena po istoimenski romantični mangi, je pa primarno namenjena bolj dekliški populaciji. A vseeno je animejska adaptacija mnogo bolj univerzalna, zato bodo ob njej uživali tudi moški gledalci. Gre pa za romantično dramo, kjer se spoznamo z zelo zapostavljeno punco, ki jo imajo vsi za Sadako – pošast iz filma Krog (Ringu iz leta 1998). Edini, ki jo je opazil kot zelo prijazno dekle je njen sošolec… prisrčna ljubezenska zgodba z mnogimi vzponi in padci.

9. Seitokai Yakuindomo – Dobre seksistične šale so zelo redka tema v animejih – mnogokrat se izkažejo za preveč erotične, s čimer izgubijo ves čar. V Seitokai Yakuindomo so seksistične šale dovolj dobre, da te nasmejijo in hkrati niso tako erotično prikazane. TV serija ima doslej 13 epizod in pred kratkim je dobila še posebno 14. epizodo. Tempo vsake epizode se odvija zelo hitro, ker se kadri precej pogosto menjajo… a vseeno je treba nekakšna koncetracija, da zasledimo kakšne interne tematike. Celotna štorija pa se vrti okoli štiri-članskega šolskega sveta, kjer je predsednica največji perverznež.

10. Code Geass - Še ena animejska serija, ki se lahko postavi ob bok Death Note animeja, saj gre ponovno za zelo močnega in vplivnega protagonista z zelo nesprejemljivim ciljem. Štorija je postavljena v alternativni svet, kjer je skoraj cel svet pod kraljevino Brittanije – vlada ji aroganten in neusmiljen kralj, oče našega protagonista (en od številnih prestolonaslednikov). Gre še za eno odfukano serijo, kjer je polno potez, trikov, preobratov, načrtov in zahrbtnosti. Celotno dogajanje popestrijo še pilotirani mecha roboti, ki so glavna vojaška sila tega sveta. Serija ima dve sezoni po 25 epizod. Zaključek je presenetljiv – že tudi samo zaradi tega je celotna serija vredna ogleda.

Galerija slik iz omenjenih animejev:

Moonlight Mile (2007)

TV serija z visokimi cilji, ki začne s sanjami dveh najboljših prijateljev – plezalcev na najvišje vrhove sveta. Ampak ko že misliš, da je to le življenjska zgodba z mnogimi preobrati in navadnemu smrtniku nedosegljivimi cilji poleta v vesolje, celotna zgodba preide iz sedanjosti in pristane v znanstveni fantastiki, nedaleč od nas. Pravi 26-delni televizijski roman od velikih sanj do vesoljske fantastike, ki bo vsak čas tudi za nas realnost.

Odkar spremljam animejske serije in filme, ne pomnim nikakršne zadevščine, ki bi se približala resničnemu svetu na takem nivoju in s tako zgodbo. Moonlight Mile je precej široko zastavljen, vendar specifično usmerjen – v vesoljki program, polet na luno in zbiranje energijskih virov. Tukaj pa se postavimo v čevlje dveh hazarderskih prijateljev, ki na svoj način prideta do želenega cilja. Tudi v plezanju ne obstaja le ena pot do vrha gore, kar nam dobro pokažejo tudi v seriji, kako lahko spretno in z dobrim karakterjem “ponesreči” pristaneš v ekspediciji za polet v vesolje. To vživeto doživimo skozi dve sezoni animirane serije Moonlight Mile.

Poleg njunih sanj je veliko zapletov in razpletov, zgodb in prigod raznih oseb v zgodbi. V celotni zasedbi nismo usmerjeni le v cilje dveh posameznikov, ampak še drugih stranskih likov, ki se tako ali drugače povezujejo okoli protagonistov. Ob gledanju se nasmejimo, čudimo, potočimo kakšno solzo in tudi odprtih ust občudujemo. Predvsem pa smo veseli akcije, seksa, jošk in pravih moških. Če je bil hollywoodski vesoljski film Armageddon (1998) z Brucom Willisom fenomenalen, bo Moonlight Mile superioren – s samo dolžino serije in navezanostjo do likov je Moonlight Mile mnogo bolj v prednosti. Eden od protagonistov – Goro je kot reinkarnacija Brucea Willisa s precej drugačnim karakterjem. Oba sta legendarna! Medtem ko me Lostman tudi spominja na enega hollywoodskega igralca s svojo žilavostjo in ostrim pristopom (se ne spomnim imena). Kar pa Moonlight Mile večinsko loči od ameriških realističnih vesoljskih zadevščin je v zadržanosti do “herojstva”. V seriji ni herojev, so le hazarderji. Goro in Lostman tukaj najbolj izstopata, ker sta hazarderja na kubik.

Opis Moonlight Mile iz SloAnime foruma: Ko se plezalska partnerja Saruwatari Gorou in “Lostman” Jack F. Woodbridge povzpneta na vrh Mount Everesta zagledata ISA vesoljsko postajo ter si oba zaprisežeta, da se bosta odpravila v vesolje. Ko na Luni odkrijejo nov vir energije helium-3, NASA ustanovi nov projekt “Nexus” za zbiranje te energije in njeno uporabo na Zemlji. To je njuna zgodba in njuna pot, ki si jo zadata, da uresničita svoje sanje v prizadevanju po pridobivanju naslednje generacije energetskega vira.

Kar pa mi je najbolj zanimivo v sami štoriji je uporaba pravih oznak in znamk, ki jih poznamo okoli nas. Od vesoljskih plovil, centrov, vojaških tehnikalij, znamk, zgodovinskih navedb … Pri tem me je najbolj zabavala epizoda, kjer sta dva paparazija stalkala Lostmana okoli baze 51 s posebnim Sigma objektivom, za katerega ne bi pričakoval, da bi obstajal – ampak bojda obstaja (seveda sta bila zaradi snifanja okoli tega območja ubita). =D
Brez kakršne koli cenzure so zelo odprto prikazovali tudi hladno vojno v bitki za vesolje s Kitajsko, medtem ko je Amerika furala dvojne odprave v vesolje (javno in nejavno), skrivne misije, prikrite tehnologije… itd. Amerika je pri misiji sodelovala tudi z Rusijo in Japonsko… Čeprav bi lahko okoli te politike naredili še dosti širšo štorijo, so zelo dobro zajeli delovanje svetovnih sil. Ne manjkajo tudi ostali faktorji – ala cenzure, skrivanje, rasizem…

Serija pušča zelo odprt konec, pri čemer moram omenit njen zelo dramatičen zaključek. Sicer ni znano, ali bo kdaj tretja sezona ali filmsko nadaljevanje – kar bi definitivno potrebovali. Sploh zato, ker so nekatere scene iz začetne in končne špice več ali manj vzete iz same serije in nekatere med njimi niso bile še “videne”.

Zelo priporočam ogled - z nekaj interesa za vesoljsko tematiko vam definitivno všeč! Ima odlično animacijo, CG je zelo dobro uporabljen – le redko je opaziti kakšne lesene poteze, glasba je fenomenalna (še posebej vhodna/izhodna špica), liki so zelo privlačni in karakterno zelo različni, družbeni problemi so zelo realno prikazani.

Začetna špica druge sezone Moonlight Mile:

————————————————————-

Prva sezona | Druga sezona

LP
DjJuvan

Bakuman (2010) (S1)

Vživeta zgodba dveh novincev, ki želita kot ustvarjalca uspeti v zelo konkurenčni industriji. Iz zgodbe se naučimo, da so volja, pogum in stremenje k sanjam zelo pomembni faktorji v uspehu. K temu pa lahko prištejemo še zaupanje vase, v bližnje prijatelje in ljudem okoli sebe.

Bakuman ni nič presenetljivo novega s stališča podajanja raznih naukov, je pa precejšna osvežitev na področju dobre zgodbe. Ne pomnim kdaj sem nazadnje gledal tako fenomenalno serijo s področja industrije mang – kako uspevajo avtorji v tej industriji in koliko volje morajo vložiti, da uspejo v svojem poslu. Nikoli se nisem zavedal koliko vsega je še v ozadju ene na pogled preproste industrije stripov. Serija nam poda precej realno delovanje od ideje do uvrstitve stripa v tedenske/mesečne zbirnike mang in obstaja ogromno natečajev v katerih mangakaji (striparji) tekmujejo in le redki res uspejo.

Pa vseeno me Bakuman spominja na Genshiken. Čeprav nimata popolnoma nič skupnega in sta čisto ločeni področji – ljubiteljev in mangakajev. Ljubitelji običajno berejo mange, se udeležujejo dogodkov, ustvarjajo priredbe originalnih del, se preoblačijo v najljubše like, preigravajo igre… itd. Medtem ko ustvarjalci podžigajo navdušenje ljubiteljev in jih praktično pripravijo do česarkoli. Mislim, da ni nikogar med nami, ki mu ne bi dobesedno zavrela kri, ko je prebral ali pogledal kakšno odlično zgodbo. Osebno vem, da sem instinktno kupil kakšen originalen DVD in tudi figuro lika iz animeja. Preveč navdušenja je treba nekako potešit.

A vendar, Bakuman se loteva dveh dijakov, ki želita čim hitreje priti v serializacijo (v redno izdajanje mesečne revije) in zatem dobiti še animejsko priredbo svoje mange. Začela sta praktično iz nič. Eden od njiju je (bil) povrečen dijak, ki rad riše, vendar ne želi uspeti kot mangaka, čeprav njegova globoka želja pravi drugače. To željo zanika, ker mu je stric umrl v najboljših letih kot precej uspešen mangaka. Čeprav se je trudil svojo mango spraviti v animejsko obliko, mu to ni uspelo. Bil je prepričan, da je stric umrl zaradi pregorelosti. Drugi v duo-ekipi pa je odličnjak in TOP učenec na celi šoli. Njegova goreča želja je uspeti kot mangaka, četudi ta “poklic” ne ustreza njegovemu uspešnemu profilu. Ima sposobnost pisanja zgodbe, je pa zanič v risanju. Skupaj tvorita zavidajoč team, ki se loti izdelave kakršne koli mange.

Še vedno pa nismo prišli do glavne stimulacije, ki bodoča mangakaja vodi v to industrijo hazarderstva. Prvi, manj zainteresiran mangaka se je že prej zaljubil v sošolko in ona tudi vanj, a imata oba to slabost, da si ne upata približati. Ko sprva manj zainteresiran mangaka izve, da bo njegova simpatija nekoč posojevalka glasu v animejih, dobi astronomsko stimulacijo postati najboljši mangaka (njunega nadaljnjega odnosa po tem niti nočem razkrivat). In borba za priredbo njune mange v anime se začne!

Prva sezona serije je dolga 25 epizod, a vendar se je zaključila še precej daleč od konca. Manga, po kateri nastaja je tudi še v teku, zato lahko pričakujemo še precej zanimivo sezono novih delov. Četudi zgodba še ni zaključena, se definitivno splača pogledati njene prve stopničke v ta zelo burni svet ustvarjanja mang.

Super tematika, velik razpon raznolikosti likov, realno zastavljen timeline, dobri nauki, malce preveč romantična zveza, odlične razlage in za določene predstavitve uporabljeni primeri iz realnosti. Iz mojega stališča si trenutno zgrajena serija zasluži zelo lepo 9/10, za dokončno odločitev pa bo treba počakati naslednjo sezono.

Dokler imaš sanje, ni nič nemogoče!

LP
DjJuvan

Summer Wars (2009)

Letošnji skorajšnji dobitnik oskarjeve nagrade za najboljši celovečerni animirani film je vseeno spregledan naslov in še gladko pogorel proti zelo močni industriji ameriških 3D animirank in perspektivni francoski produkciji.

Summer Wars je poosebitev današnje svetovne družbe, ki jih združuje spletno “druženje”. V Summer warsu nam je predstavljen virtualni družabni svet (ala facebook varianta), preko katerega operirajo svoje storitve vse državne, javne in zasebne ustanove. Tako imaš v en virtualni svet povezane vse ljudi, preko katerega se lahko družijo, zabavajo, igrajo, opravljajo službo, ponujajo storitve… you name it. Tukaj pa nastane štorija, ko en mulček ponesreči v ta sistem spusti AI virus, ki sesuje nastalo in ustaljeno družbeno normo. Vsi, ki so se zanašali na to “varno” visoko tehnologijo, so bili izgubljeni – nastala je panika na svetovni ravni. Semaforji ponoreli, telekomunikacije padle, izguba satelitov… celoten sistem znori in z njim človeštvo. Vsi pa pozabljajo na prave družbene in medsebojne vrednote.

Zgodba: Kenji Koiso in Natsuki gresta na poletne počitnice k Natsukiji družini. Kenji se mora po pretvezi Natsuki pretvarjati, da je zaročen z njo. Nepričakovano mu na počitnicah nekdo na telefon pošlje matematičen problem, ki se mu ne more upreti in ga poskuša rešiti. Nič hudega sluteč je z rešitvijo dobesedno zrušil svetovno virtualno mrežo, ki jo upravlja virtualno napravljen avatar. Odloči se, da bo popravil svojo napako, ob strani pa mu stoji cela Natsukina družina.

Omenit je treba, da mulec v filmu ni edini protagonist zgodbe. Gre za tipičnega dijaka/študenta in g33ka današnje družbe, ki za kratek čas zaide v precej drugačno družino – kjer spoznamo njemu popolnoma nasprotnega protagonista, babico. Se sploh ne hecam.
Film te nasmeji, naspidira in tudi spravi k solzam. Brez fantazijskih elementov, ampak res pravo realno-pristno poosobitev današnje družbe z liki, karakterji in svetom, na las podobnem našemu.

Summer Wars film je bil najavljen v letu 2008, z režiserjem Mamoru Hosoda (znan po The Girl Who Leapt Through Time (“toki wo kakeru shoujo”) - na SloAnime s slovenskimi podnapisi) so film spravili v publiko takoj naslednje leto — 2009. Pobral je ogromno nagrad in nominacij — na Asia Pacific Screen Awards, Japonskemu Digital Content Awards, Sitges Film Festival, Japan Media Arts Festival, Japan Academy Awards, Mainichi Film Awards, Montreal Fantasia Festival, Japan Sci-Fi Con, Animation Kobe Awards in Anaheim Film Festival. Pokasiral pa je tudi nagrado pri Association of Media in Digital (AMD) in Agency for Cultural Affairs.

Animacija ni blestoča, saj gre pri japonskih produkcijah (pre)pogosto za omejene resource (to si lahko privošči Ghibli) in tudi liki so zelo preprosti, ker gre to za prepoznaven stil omenjenega režiserja.

Kakšnega komentarja o filmu pa bodo/bomo veseli tudi na anime in manga forumu. Film si lahko s slovenskimi podnapisi pogledate tudi na vašem zaslonu.

Napovednik:

Štručkarji #2

Že dolgo me ni bilo slišat okoli animejev in mang, imam dobre razloge za to. Zadnje čase je precej dogajalo na sceni, poleg tega je nastala gužva tudi v zasebnem življenju. Še zmeraj pa se trudim sledit čimveč animejem, da lahko vsake toliko časa kaj pametnega o njih napišem. Tudi koristijo mi pri pisanju novic na SloAnimeju, ki so zdaj postale precej vroča roba. Sem pa dobesedno blažen, ker nisem več edini, ki piše novice za stran. Na vso moč podpiram pisanje drugih članov, saj ima možnost prispevat novice prav vsak bizgec na sceni, tudi če je novinc ali veteran. Sistem Sloanime portala skoraj vsakodnevno dograjujem, zato je vse več možnosti in razširitev. Ampak nazaj na temo; nujno moram omenit nekaj naslovov, ki so se mi zataknili v uč, zato jih tokrat omenim v Štručkarjih. Naslovi, ki jih omenim so “must see” ko le imate možnost, za vse ostalo ne nosim odgovornosti.

Bakuman (2010)

Vraga, ta povsem sveža serija je noro dobra. Kot svež kruh iz krušne peči, malce že ohlajen in odlično topen v ustih. Po takih naslovih si zamisliš, vraga da ima animejska industrija še nekaj dobrih neizkoriščenih asov, za katere lahko rečeš – to je to! Četudi naj bi bila ta serija le promocija istoimenske mange, mene osebno nihče ne prepriča, da grem prebrat kakršno koli mango. Moja šibka točka, bi lahko rekli. Imam eno TOP mango, edino ki sem jo do konca prebral v življenju, pa še to predvsem zato, ker je samo en zvezek. Ampak Bakuman (NE BAKUGAN!!!!) je čudežna serija, nekaj, kar te dobesedno pripopa na zaslon. Zgodba o mladih avtorjih, ki začenjajo ustvarjati stripe se sliši dolgočasen plot, ampak ej…. “you’ll shit bricks, when you see it.” o.ob Bakuman anime

Moonlight Mile (2007)

Le nekaj let stara malenkost znanstveno-fantastična serija, ki do pred kratkim sploh ni imela podnapisov. Yea, nekateri rabimo podnapise za ogled japonskih zadevščin (kar smejte se <_<). Čeprav ima ta serija dve sezoni po 12 epizod, sem doslej pogledal šele prvo, ker druga še ni bila v celoti podnaslovljena. Ampak ej, stvar je fenomenalna. Boljšega izbora likov, tematike, življenjskih zgodb in razvijanja zgodbe je danes zelo težko najti. Ko vidiš sanje dveh plezalcev na najvišje gore sveta, da bi šla še višje – v vesolje, in kako vsak na svoj način v več letih izpelje svoje sanje. Porkadile! Oba pacienta sta res nora, kaj vse naredita, da uresničita zadani cilj. Gre za res super življenjski zgodbi, ki pa s prvo sezono še zdaleč nista zaključeni. Nestrpno čakam na drugo (zadnjo) sezono, kjer naj bi dogajalo še precej več. Moonlight Mile anime

Tengen Toppa Gurren Lagann (2007)

Čeprav sem tega že iz srca priporočal, ga bom še enkrat omenil v štručkarjih. Od tistega posta se je moje navdušenje poleglo, ampak še zmeraj sem povsem prepričan, da je to en naslov, ki mora biti viden, da je občuten. Zaupam vam, da mi zaupate, da vam zaupam ta prekrasen naslov, poln adrenalina, akcijade, pokanja, neumno smešnih izjav in še več neumno zabavnih transformacij ogromnih zunaj-vesoljskih spiralnih robotov. Gre za eno čudo od animeja, v katerega sem tistega leta trmasto dvomil – ko pa sem ga nekaj mesecev nazaj praktično pogledal, mi je bilo presneto žal moje trme. Ko vidiš to megalomsko vesoljsko bitko spiralnega “človeštva”, ti postanejo vsi podobni animeji istega žanra le še prdec v vetru. Tengen Toppa Gurren Lagann anime

Summer Wars (2009)

Tole je še en moj velik greh, ki ga še vedno nisem spisal na blogu. Summer Wars je eden od animejskih celovečercev, ki ne sme bit spregledan. To je tako, kot če nikoli ne bi videli vsako leto predvajanega filma Sam doma (Home Alone). Sej ko ga pogledaš že deseto zimo, ti gre že na jetra, vendar to nima veze. Summer Wars je letos šel v boj za Oskarja, ampak bo najverjetneje ostal brez. Pa ne zato, ker bi bil slab, ravno obratno – predober je za svojo kategorijo. Ena taka življenjska zgodba, povezana z ljudmi, virtualno realnostjo in toplimi družinskimi vezmi. Malce romance, malce akcije, precej komičnih vložkov in futra za g33ke. Ko smo povezani, smo najmočnejši! Summer Wars anime

Naslovi, ki jih omenim so “must see” ko le imate možnost, za vse ostalo ne nosim odgovornosti.

BTW, je kdo sploh vedel za Novoletko 2010, ki sem jo pomagal organizirati? Ne, ane? Naslednji let morate priti vsi!

“Moja sestrica že ne more biti tako ljubka” (2010)

Gre za animirano tv serijo, ki se v tej (jesenski) sezoni predvaja na japonskih tv zaslonih in se sooča s precej tipičnim problemom – otakujskim hobijem v družbeno striktni in vzgledni družini. Preden se kdo vrže po tleh in začne kričati, da je to incestni anime s “pocukranimi” dizajni likov, naj samo opozorim, da to ni. Vsem pokvarjencem s KissXsis animejem v glavi odsvetujem kakršno koli komentiranje – ali ban sledi. Medtem ko je KissXsis absoluten drek, ki ni vreden omembe med širšo publiko, gre pri Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai (Moja sestrica že ne more biti tako ljubka) za povsem drugačno temo.

Zavrtimo zgodbo omenjenega animeja na začetek. Postavimo se v tipično družinsko okolje, kjer sta poleg matere in očeta še študent in gimnazijka. Oče je strikten, tih in vidno nosi hlače (čeprav ga vidimo le kimonu) v družini. Mati je gospodinja in stoji očetu ob strani, je tudi bolj tiha in (recimo da) razumevajoča do otrok. Študent ni več pod vplivom staršev, niti ju ne zanima, kaj počne ob prostem času in kako mu gre pri študiju. Medtem ko imata oba starša več dela z najmlajšo hčerko. Vedno morata biti obveščena, kaj počne, s kom se druži in kako ji gre v šoli. Brat in sestra se tipično povsem ne marata. Sestra ima odpor do svojega brata in ga dobesedno sovraži. Medtem ko je brat flegmatik in precej strpen do sestre. Vidimo lahko, da mu ne odgovarja ta atmosfera v družini, saj se zelo malo medsebojno pogovarjajo in popolnoma nič zaupajo.

Situacija se zakomplicira, ko brat iznenada v hiši najde DVD škatlico s sporno vsebino. Gre za zgoščenko, ki jih kupujejo otakuji (manijaki, obsedeni s katerim koli hobijem – v našem primeru z animeji/mangami/eroigrami). Ker noče narediti štale v družini, saj sta oče in mati absolutno proti takšnim stvarem, stvar vzame v svoje roke in najde lastnika zgoščenke. Čeprav ima na voljo le tri osumljence, noče nikogar obsodit in mu naresti krivice med ostali člani družine. Ker brat ni tako strikten, kot oče, se niti ob razkritju sestrinega spornega hobija ne pobriga kaj veliko. Bil pa je to zanj en velik šok. Ker pa sestra svoj otakujski hobi zelo dobro skriva, nima nobenih prijateljev, s katerimi bi lahko delila svojo strast. Kot vsak zavesten brat, ji tukaj pomaga najti njej primerno družbo (sebe pa rešit pred vsemi njenimi vsiljevanji igranja erotičnih iger).

Zgodba pa se tukaj še zdaleč ne konča. Tak hobi je nemogoče prekrivati do konca svojega bivanja v hiši staršev ali pred javnostjo nasploh. Kako se anime nadaljuje, lahko le ugibate ali pa si stvar tudi pogledate.

Če se dobro spomnimo, je bilo na temo otakujstva, asocialnosti in NEETov že nekaj drugih animejev. Velikega asocialneža smo spoznali v animejski seriji Welcome to the NHK, kjer je študent Satou živel v podnajemnem stanovanju, ki sta ga financirala starša z namenom njegove študija. Ker je bil Satou tudi malce pod vplivi drog in prepričanjem, da se je svet zarotil proti njemu, se je le malokrat premaknil iz svojega stanovanja. Ampak to ni glavna stvar, ki bi jo rad izpostavil. Kasneje spozna soseda – otakuja, ki je imel sobo polno eroiger in figur, imel pa je tudi cilj izdelati lasten galge (gre za igro z lepimi deklicami). V isti hobi povleče tudi Satoua in skupaj sanjarita o uspešnem življenju iz izdelovanja galgejev. Drugi, bolj otakujsko obarvan naslov je bil Genshiken. V bistvu je bil nekakšen realen prikaz življenja strastnih ljubiteljev svojega hobija. Ker! Otakujstvo ni nujno le gledanje in zbiranje animejev/mang. Lahko si tudi strasten cosplayer, šivalec kostumov zanje, igračar… Pa tudi vrtičkarji so ena vrsta otakujev;) Eden novejših animejev, ki je na las podoben Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai bi bil tudi Nogizaka Haruka no Himitsu. Gre za podobno situacijo striktne in bogataške družine, kjer so družbeno nesprejemljivi hobiji absolutno prepovedani. Vendar pa je hčerka strastna ljubiteljica določenega animeja in to skriva pred svetom in lastno družino (razen pred služinčadjo). Ker pa po izrednem naključju za njen hobi izve tudi en sošolec, se zadeve zakomplicirajo. Ali pa tudi ne, saj je ta sošolec odprt do njenega hobija in nima nič proti, obenem pa mu je punca še všeč. Skozi celo zgodbo skupaj skrivata družbeno nesprejemljiv hobi, istočasno pa se imata fajn.

Tovrstna tema družbeno nesprejemljivega hobija je že dostikrat prežvečena tema, vendar še zmeraj zanimiva za pogledat. Verjetno gre bolj za uteho nas-ljubiteljev, ki nas družba ne razume. Če gledaš in si ljubitelj animejev in mang, si zato čuden? Si zato manj vreden v družbi, na delovnem mestu ali v šoli? Družba stalno išče razloge, da ponižuje so-človeka. Če te ne morejo ponižati samo s stilom oblačenja, načinom izražanja, narodnostjo, te bodo pa še z hobiji, službo in s kakšnimi ljudmi se družiš. Taki naslovi so zanimivi za obe strani, saj je treba so-človeka spoštovat ne glede na to kakšen je in s čim se ukvarja. Sto ljudi, sto čudi.