“Moja sestrica že ne more biti tako ljubka” (2010)

Gre za animirano tv serijo, ki se v tej (jesenski) sezoni predvaja na japonskih tv zaslonih in se sooča s precej tipičnim problemom – otakujskim hobijem v družbeno striktni in vzgledni družini. Preden se kdo vrže po tleh in začne kričati, da je to incestni anime s “pocukranimi” dizajni likov, naj samo opozorim, da to ni. Vsem pokvarjencem s KissXsis animejem v glavi odsvetujem kakršno koli komentiranje – ali ban sledi. Medtem ko je KissXsis absoluten drek, ki ni vreden omembe med širšo publiko, gre pri Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai (Moja sestrica že ne more biti tako ljubka) za povsem drugačno temo.

Zavrtimo zgodbo omenjenega animeja na začetek. Postavimo se v tipično družinsko okolje, kjer sta poleg matere in očeta še študent in gimnazijka. Oče je strikten, tih in vidno nosi hlače (čeprav ga vidimo le kimonu) v družini. Mati je gospodinja in stoji očetu ob strani, je tudi bolj tiha in (recimo da) razumevajoča do otrok. Študent ni več pod vplivom staršev, niti ju ne zanima, kaj počne ob prostem času in kako mu gre pri študiju. Medtem ko imata oba starša več dela z najmlajšo hčerko. Vedno morata biti obveščena, kaj počne, s kom se druži in kako ji gre v šoli. Brat in sestra se tipično povsem ne marata. Sestra ima odpor do svojega brata in ga dobesedno sovraži. Medtem ko je brat flegmatik in precej strpen do sestre. Vidimo lahko, da mu ne odgovarja ta atmosfera v družini, saj se zelo malo medsebojno pogovarjajo in popolnoma nič zaupajo.

Situacija se zakomplicira, ko brat iznenada v hiši najde DVD škatlico s sporno vsebino. Gre za zgoščenko, ki jih kupujejo otakuji (manijaki, obsedeni s katerim koli hobijem – v našem primeru z animeji/mangami/eroigrami). Ker noče narediti štale v družini, saj sta oče in mati absolutno proti takšnim stvarem, stvar vzame v svoje roke in najde lastnika zgoščenke. Čeprav ima na voljo le tri osumljence, noče nikogar obsodit in mu naresti krivice med ostali člani družine. Ker brat ni tako strikten, kot oče, se niti ob razkritju sestrinega spornega hobija ne pobriga kaj veliko. Bil pa je to zanj en velik šok. Ker pa sestra svoj otakujski hobi zelo dobro skriva, nima nobenih prijateljev, s katerimi bi lahko delila svojo strast. Kot vsak zavesten brat, ji tukaj pomaga najti njej primerno družbo (sebe pa rešit pred vsemi njenimi vsiljevanji igranja erotičnih iger).

Zgodba pa se tukaj še zdaleč ne konča. Tak hobi je nemogoče prekrivati do konca svojega bivanja v hiši staršev ali pred javnostjo nasploh. Kako se anime nadaljuje, lahko le ugibate ali pa si stvar tudi pogledate.

Če se dobro spomnimo, je bilo na temo otakujstva, asocialnosti in NEETov že nekaj drugih animejev. Velikega asocialneža smo spoznali v animejski seriji Welcome to the NHK, kjer je študent Satou živel v podnajemnem stanovanju, ki sta ga financirala starša z namenom njegove študija. Ker je bil Satou tudi malce pod vplivi drog in prepričanjem, da se je svet zarotil proti njemu, se je le malokrat premaknil iz svojega stanovanja. Ampak to ni glavna stvar, ki bi jo rad izpostavil. Kasneje spozna soseda – otakuja, ki je imel sobo polno eroiger in figur, imel pa je tudi cilj izdelati lasten galge (gre za igro z lepimi deklicami). V isti hobi povleče tudi Satoua in skupaj sanjarita o uspešnem življenju iz izdelovanja galgejev. Drugi, bolj otakujsko obarvan naslov je bil Genshiken. V bistvu je bil nekakšen realen prikaz življenja strastnih ljubiteljev svojega hobija. Ker! Otakujstvo ni nujno le gledanje in zbiranje animejev/mang. Lahko si tudi strasten cosplayer, šivalec kostumov zanje, igračar… Pa tudi vrtičkarji so ena vrsta otakujev;) Eden novejših animejev, ki je na las podoben Ore no Imouto ga Konna ni Kawaii Wake ga Nai bi bil tudi Nogizaka Haruka no Himitsu. Gre za podobno situacijo striktne in bogataške družine, kjer so družbeno nesprejemljivi hobiji absolutno prepovedani. Vendar pa je hčerka strastna ljubiteljica določenega animeja in to skriva pred svetom in lastno družino (razen pred služinčadjo). Ker pa po izrednem naključju za njen hobi izve tudi en sošolec, se zadeve zakomplicirajo. Ali pa tudi ne, saj je ta sošolec odprt do njenega hobija in nima nič proti, obenem pa mu je punca še všeč. Skozi celo zgodbo skupaj skrivata družbeno nesprejemljiv hobi, istočasno pa se imata fajn.

Tovrstna tema družbeno nesprejemljivega hobija je že dostikrat prežvečena tema, vendar še zmeraj zanimiva za pogledat. Verjetno gre bolj za uteho nas-ljubiteljev, ki nas družba ne razume. Če gledaš in si ljubitelj animejev in mang, si zato čuden? Si zato manj vreden v družbi, na delovnem mestu ali v šoli? Družba stalno išče razloge, da ponižuje so-človeka. Če te ne morejo ponižati samo s stilom oblačenja, načinom izražanja, narodnostjo, te bodo pa še z hobiji, službo in s kakšnimi ljudmi se družiš. Taki naslovi so zanimivi za obe strani, saj je treba so-človeka spoštovat ne glede na to kakšen je in s čim se ukvarja. Sto ljudi, sto čudi.

Naša diskusija se nadaljuje na forumu…

Lp
DjJuvan

REDLINE, ali kako zgleda prava galaktična dirka

“I wet myself everytime I see trailers from Redline!”

Čeprav tega filma še lep čas ne bomo videli na svojih računalniških zaslonih (kino/Tv itak ni možnosti), me že lep čas totalno rajcajo trailerji, ki jih od časa do časa vržejo ven ustvarjalci. Gre za res noro zadevščino, ki po žanru spominja na tisto galaktično dirko v StarWars (kjer mladi Skywalker tekmuje s svojo lebdečo ladjico) in v agresivnosti izločevanja svojih tekmecev kot v “nedolžni” risanki Wacky Races s stoto potenco. Ja, tok hardcore in povsem krvavo. Animacija je tudi temu primerna in nora… za kaj več pa si poglejte naslednje trailerčke.

R-R-R-R-edline!

LP
DjJuvan

Božanski meč – Kamui no Ken (1985)

Odkar sem začel spremljati alternativno filmsko industrijo – animejsko, sem videl že mnoge naslove iz novejših časov in tudi tiste iz zelo zgodnjih. Videl sem kultno Akiro (1988), prastaro znanstveno-fantastično serijo Macross SDF (1983), celo vojno-tragični Barefoot Gen (1983). Verjetno sem pogledal še kakšne starejše naslove, vendar jih ta trenutek iz glave ne uspem pljunit. Odkrito povedano, so vsi našteti in meni DO tega trenutka znani naslovi zelo gledljivi, ne glede na takratno, na čase leseno animacijo. Čakajte, da enkrat naredim recenzijo animejev iz 20-30ih, ko so bili črno-beli in nemi. Sej niti ne zgledajo slabo animirane produkcije, ampak se pozna lesena(začetniška) filmska tehnika, ki se bolj primerja z današnjimi risankami za otroke. Ampak dajmo vse te Sloveniji nepoznane naslove na stran, osebno sem vesel, če v naše kinodvorane sploh pride kakšen “gledljiv” anime film ali serija (če se spomnite predlanskega maratona serije The Melancholy of Haruhi Suzumiye v Kinoteki) in tudi lansko leto (2009) sem bil nadvse vesel vojno-tragičnega animejskega filma The Glass Rabbit (2005) v okviru tedna japonskih filmov. Res kvalitetna produkcija, v kateri sem neizmerno užival in film je bil res vreden ogleda. Mogoče sem bil še dodatno navdušen, ker sem ga lahko pogledal v kinotečnem vzdušju. Pika na i. Žalostno je bilo videti le pikro udeležbo s komaj kaj gledalcev.
In letos? Letos sem sploh za las ujel teden japonskih filmov (razpičken sem, ker me o takih stvareh NIHČE ne obvesti), med katerimi je bil tudi en animejski celovečerec. Na sporedu je bil Božanski meč (Kamui no Ken) (1985), po besedah iz uradnega obvestila – kulten japonski anime. Odkrito povedano, nisem še nikoli slišal zanj. In nekako sem pričakoval – glede na to, da se zadeva izvaja v sodelovanju japonskega veleposlaništva v Sloveniji, da bo naslov super za pogledat (ker ga osebno še nisem videl). Zato sem se tudi osebno potrudil zadevo oglaševat v teh in onih kanalih SloAnime portala. Ker sem računal, da bo kul, se nisem niti bal razočaranja med ne-animejskimi gledalci. Na dan projekcije sem bil enostavno presrečen, da je bilo udeleženih toliko gledalcev – kot da bi šlo za najnovejši blockbuster v Koloseju. Z nekaj začetnimi tehničnimi težavami (študent za projektorjem?), so film vseeno spravili v tek.

Zdaj pa moja globoka, kričoča in polno razočaranja spisana pritožba. Film je bil tak obup, da še Pokemoni izpadejo za produkcijo višjega ranga. Bilo mi je žal vsake besede in promocije, najraje bi se kar ugreznil v zemljo in nikoli več spodbujal naših kakorkoli-vpletenih-kinotečnih/tv-programskih-vodij v te vode. Še bolje bi bilo, da bi SloAnime kar zaprl in izginil. Enostavno sram me je bilo. Da bi kaj takega videla cela Slovenija, bi si poslal metek skozi glavo. Se ne zajebavam. Razočaranje do podna in še dlje do drugega konca Zemlje. Film sem javno skurcal tudi na Ilustrariumu, vendar nisem želel zgubljati še več besed in sem raje spremenil temo.

Kaj je bilo narobe s filmom? Če upoštevamo, da gre za film iz leta 1985, se pričakuje animacija in tehnika na nivoju kakšnega Barefoot Gen (1984) ali celo Dragon Balla (1986), ne pa kot nizkoproračunski izdelek iz leta 1970 – ali še starejši. Odvijanje dogodkov je bilo prav tako obupno, povezovanje dogajanja je bilo dostikrat nesmiselno, sama tematika pa nejasna. Kakšne scene so se neverjetno vlekle. Zvokovna obdelava je amaterska. Kdo k***c je režiser “Hayashi Shigeyuki”, za nobenega od njegovih naslovov še nisem slušal in tudi Božanski meč je brez omembe vreden. Čeprav naj bi to šlo za neko resno akcijsko-pustolovsko zgodbo ninđ in zahodnega trgovskega vsiljevanja na japonsko, obenem pa za neko zaroto znotraj same države… smo se gledalci več smejali, kot pa bili šokirani ali začudeni. SMEJALI! Cel film sem odkimaval, kaj za vraga jaz gledam. Pred mano se je v resnici odvijal film “Kamikaze nad Slovenijo!” ali “Kako uničiti še tisto trohico upanja bolj pozitivnega pogleda na animejsko industrijo v Sloveniji.”

Komu ideja, da tak film vržejo v SLOVENSKI Kinodvor in naznanjajo “Teden Japonskih Filmov”? Bolj primeren bi bil naslov “Teden Japonskih Podrtij” in bi bila vmeščenost filmov čisto primerna (tudi za ostale igrane produkcije sem slišal le razočarana mnenja). Glejte me grdo, prezirajte me, sovražite me, vendar sem jaz tisti, ki bi moral sovražiti te ljudi, ki so izbrali animejski naslov za letošnji prikaz “kvalitetne” japonske produkcije. Osebno dam veliko truda, da promoviram boljši del industrije, tisti z več medijske moči pa mečejo sveža polena v ogenj že tako sfukane anime/manga scene pri nas. Pa jaz za svoj del nisem niti plačan, medtem ko si ostali z dnarjem riti brišejo. Zaletite se nekam! Prav mine me vse!

Zgodba: Po znamenitem stripovskem serialu posneta risanka, umeščena v zgodovinski čas nindž in šogunov, ki velja za klasiko svojega »anime« žanra. Sirota po imenu Taro se maščuje in ubije morilca svoje družine. Leta kasneje Taro izve, da je bil mož, ki mu je povedal, kdo je pomoril njegovo družino, pravi morilec, sam pa je pomotoma ubil svojega očeta. (opis iz gremovkino.si)

Čeprav s težkim srcem, je tukaj povezava do filma, ki si ga lahko tudi sami ogledate;
[A-FanRips] The Dagger of Kamui [H264 AC3] [1DB36A83].mkv

Nič kaj lep pozdrav,
DjJuvan

Tengen Toppa Gurren Lagann (2007)

“EPIC” beseda je premajhna, da bi ponazorila veličino zgoraj zapisanega naslova. Bold, h1 ali font-size ga ne dosežejo niti malo. Okej, pretiravam, ne pretirava pa moja navdušenost po ogledu. Pa niti ne “po” ogledu, že med celotno serijo je dogajanje tako navdušajoče, da te enostavno vleče iz epizode v epizodo. Če ne bi imel nekaj samokontrole, bi 27 epizod pogledal v enem dnevu – tako sem jih pa v dveh.

Ker slika pove več kot tisoč besed, sem za širše občinstvo pripravil video komentar na ta anime, poglejte si in sami presodite ali ustreza vašim željam po ogledu.

Tengen Toppa Gurren Lagann se dogaja v svetu, kjer ljudje živijo v podzemnih vasicah, brez kakršnegakoli stika z površjem. Vsaka vasica je popolnoma samostojna in nima nobenega stika niti z ostalimi vasicami, poleg tega pa zaradi pogostih potresov so primorani razširjati svoje ozemlje vedno globlje in globlje.Vas Jiha je rojstni kralj Simona, osirotelega kopača, ki je izgubil starše pred leti zaradi močnega potresa. Velja za enega boljših kopačev in ko med svojim kopanjem enkrat najde čuden ključ v obliki svedra, ga njegov “brat”, divji Kamina povabi v svojo skupino “Gurren Gang”. Kamina sanja o površju, katerega je tudi obiskal kot otrok z očetom, toda sam se je moral vrniti nazaj, saj je bil prešibak za preživetje.Po ponovnem poskusu prehoda na površje, ga vaški poglavar zapre v zapor, Simon pa nadaljuje z kopanjem in presenečeno odkrije en “velik obraz” globoko v tunelu. Navdušen se hitro vrne rešit Kamino, a ju poglavar zaloti in že ko bi ga rad kaznoval, se strop usuje in na sredino vasi pade ogromen robot.

Za vse, ki ne najdete serije: Tengen Toppa Gurren Lagann 01-27 FULL DVDRiP X.264 AAC 2.0 Sub.ENG – ETB

Naj bo spiralna energija z vami!
DjJuvan

PS: Vaša mnenja so zelo dobrodošla na forumu

Štručkarji #1

Po dolgem času se spomnim, da že dolgo nisem nič napisal na svojem blogu. Ljubitelj pa takšen, raje gledam in zadovoljujem svoje potrebe domišljije, kot da bi kaj dobrega priporočal širši publiki. Sem nesramen. Ja, takle imamo; zadnje čase mi dosti dogaja, prihajalo je kar nekaj animejev na spored, pripravljam se na izvedbo dogodka Ilustrarium2010, obenem pa že poteka organizacija letošnje Novoletke2010. Da ne bom popolnoma zanemaril svoj blog, sem deset minut nazaj dobil idejo, da bi naredil en kratek spisek mojih zadnjih super ogledov animejskih naslovov, poimenoval pa bi jih kar “Štučkarji” (Sveže kot štručka ali kot “stručko” obvlada svojo stvar – blefiram ja xD ). Inspiracija izvira iz PaucStadtovih Patronarjev, čeprav ne vem, od kje njemu ta beseda =D Gomenasai Pauc, mal si bom sposodu idejo =)

Now and Then, Here and There (1999)

Na vsake tok časa se odločim za ogled kakšnih starejših animejev, ker sem jih pač osebno začel gledati šele pred nekaj leti. Zato imam mnogo za nadoknadit – predvsem se usmerim v kakšne bolj kultne, popularne in bolj izpostavljene naslove. Med njimi je tudi Now and Then, Here and There ali po japonsko Ima, Soko ni Iru Boku. Gre za 11 let star 13-delni anime, ki je prava poslastica za gledalce z bolj zahtevnim apetitom. Ker bi imel preveč za napisat o tej seriji, si lahko preberete moj vtis. Še najbolje pa bi lahko zgodbo opisal z “utesnjenostjo”. To je tudi eden od naslovov, ki sem ga doslej ocenil z res visoko oceno 9.5/10. Upam, da upravičeno.

Read or Die (2003)

Sem strasten ne-ljubitelj knjig in vseh zgodb v knjižni obliki. Ne vem od kdaj. Se še spomnim v osnovni šoli, ko sem za šalo prebral vse Harry Potter knjige. Takrat so bile le štiri prevedene. Zdaj pa že vsaj nekaj let nisem od začetka do konca prebral niti ene knjižne zbirke, še mang ne berem. Ampak to na stran, Read or Die ne obsoja ne-ljubiteljev knjig, da morajo umreti. Čeprav v tej 26-delni seriji vidiš več knjig, kot jih boš uspel v življenju, ima tudi noro zanimivo zgodbo. Pojedel sem jo, kot v starih časih Harry Potterja. Serija ima malce poudarka na fantaziji, akciji, pričara pa nam nekakšen alternativni svet, kjer želijo “zlobneži” spreobrnit svet na zelo absurden način (a mogoč). Zlobneže sem dal v navedke, ker zlobnežev načeloma ni – je le stvar perspektive za boljši jutri. Priporočam branje mojega vtisa, kot tudi ogleda, saj zgodba obsega toliko plasti zanimive vsebine, ki ti da misliti.

Black Rock Shooter (2010)

Mogoče malce precenjen naslov, sploh ker smo nestrpno čakali vsaj leto dni. Ampak meni osebno je bil še vedno všeč, predvsem je imel zanimiv način podajanja zgodbe. Pod tem naslovom smo poznali glasbo in akcijske utrinke med Black Rock Shooter ter Dead Monster osebama. Nisem pa pričakoval, da bodo ti utrinki vpleteni v povsem običajno šolsko zgodbo dveh novih sošolk, ki postaneta dobesedno neločljiv par. Ampak …. zmeraj je nek ampak. Ti vpleteni akcijski dogodki krute bitke med dvema fantazijskima osebama nekaj predstavlja. Celoten 53-minutni anime ima med gledalci DVA pogleda (se še prepiramo, kdo ima bolj prav) – ali je ta alter-ego bitka fantazijska ralno-časna predstava njunega spodletelega prijateljstva. Ali pa se vse to zgodi čisto na koncu animeja, kjer vse te fantazijske dogodke povežejo s posebno sceno v malce dramatičnem trenutku. Naj bo to stvar perspektive gledalca, meni je bilo v vsakem primeru všeč in ne morem reči nič slabe čez štorijo – četudi se mi bolj zdi reklama za Allstarke. Več o animeju.

Durarara! (2010)

Oh, dobri stari časi Baccano! evforije. No, niso bili stari časi, pa tudi neke evforije ni bilo. Sem pa prepričan, da tako Durarara! in Baccano! sodita med ene bolj kompleksnejših zgodb, kjer je vpletenih ooooogromno – od začetka nepovezljivih likov. Čeprav se zgodbi zelo razlikujeta, deluje Baccano! celo boljše, kot v današnji čas postavljen Durarara!. Durarara! je po domače rečeno iskanje samega sebe. Imaš sramežljivega študenta, ki se preseli iz podeželja v ogromno mesto, ker želi spremeniti nekaj v svojem dolgočasnem življenju in imaš dvajset ostalih likov, ki po mestu delajo takšne in drugačne stvari. Niti sanja se ti ne, kaj mislijo narediti z zgodbo. Ampak vseeno spremljaš in sestavljaš košček za koščkom nekakšno sestavljanko velike slike. Res zanimivo. Več o animeju.

Med drugimi ne smem pozabit omenit prihajajoč dogodek Ilustrarium 2010, kjer je obisk vsakogar zaželjen in pa popis ljubiteljev animejev in mang.

LP
DjJuvan

“Barefoot Gen” depresivna zgodba druge svetovne vojne (1983)

Vsi vemo, kaj se je v drugi svetovni vojni zgodilo z mestoma Hiroshima in Nagasaki. Pravim masakrom, ki so ga izvajali Američani nad svetom. Hiroshima in Nagasaki sta bila v 2. svetovni vojni izpostavljeni prvi atomski bombi, ki sta pod sabo pokopali miljone ljudi. Težko si predstavljam, kakšen občutek je bil to za japonski narod. Lahko pa priznam, da sem ob ogledu Barefoot Gen jokal ob vsej tragediji. Zgodba in liki so me pripravili do joka iz čisto preproste scene, kjer bi izgubil svojo družino, brate in sestre – nemočen bi jih gledal v ognju, kako se skušajo rešiti in medtem, ko gorijo kričijo … tragična scena te raztrga, niti opaziš ne, da ne moreš več pogoltnit cmoka v grlu in solze se ti oblijejo.
Se vam zdi smešno? Ko izgubiš svoje najbližje, te smeh mine.

Zgodba se vrti okoli tipične japonske 5-članske družine, ki pričakuje še en naraščaj. Živijo v popolni bedi, saj nimajo skoraj nič za jesti. Oče in mati vodita manjšo trgovino z lesenimi japankami. Mati z nerojenim otrokom nenadoma zboli, vzrok je premalo bogata hrana. Najmlajša člana družine zato stopita skupaj in pri bogatemu sosedu ukradeta eno ribo, ki bo povrnila materi energije. Ker ju lastnik zasači, jih najstarejši brat dobi čez gobec, vendar vseeno ne izpusti ribe. Žrtvovati se hoče, samo da lahko prinese to ribo svoji materi… lastnik si zamisli in jima ribo podari. Mati si povrne moči in spet skupaj iz dneva v dan živijo naprej. In ko dneve kasneje najmanj pričakujejo, nad njihovim nebom poleti B-2 letalo z atomsko bombo …

Kaj lahko pričakujete od filma, najbolj ponazori tale glasbeni video…

Barefoot Gen film iz leta 1983 ni edini anime na tovrstno tragično temo druge svetovne vojne. Obstaja še en zelo soroden film “Hotaru no Haka” iz 1988, kjer je scena precej podobna in tudi zelo depresivna. Če vam je eno všeč, vam bo definitivno tudi drugo. Priporočal bi tudi “Glass no Usagi“, ki smo ga imeli Slovenci možnost pogledati le v Kinodvoru kakšno leto nazaj. Drugje pa se ga žal ne da najti, saj je namenjen le za razne festivale – če ga kdaj zapazite, si ga MORATE ogledat. Za malce manj depresivne zadevščine bi bilo zanimivo pogledat First Squad, ki je bolj na temo nemško-sovjetske fronte, ali “Hetali Axis Powers” serija s komičnim pogledom na svetovne vojne in razne druge mednarodne zaplete.

LP
DjJuvan

STARŠI POZOR! – Kako voditi otroka/najstnika med animeji?

Sem in tja naletim na očitke, da japonske risanke (ala animeji) dajejo slab vtis na otroke in jih poneumljajo. O poneumljanju raje ne bomo govoril, ker 24ur na dan televizija poneumlja – ne glede na vsebino, ki jo gledaš (tudi poročila). Lahko pa omenim o vtisu, ki ga naredijo animeji na otroka. Eden izmed najbolj očitnih je seveda zagretost za zbiranje figur pošasti, kart in drugih stvari, ki jih določeni naslovi ponujajo – tukaj gre predvsem za družabne medsebojne igre. Verjetno ne gre svojemu otroku preprečiti, da ne bi smel igrati s svojim prijateljem Človek ne jezi se? To je družabna igra in lahko ste veseli, da tudi pri Pokemon/Yu-gi-oh kartah in Bakugan žogcah dobi interes za igranje s svojimi prijatelji. Isti namen, drugo pakovanje.

Pokemoni, Bakugani, Beyblejdi in Yu-gi-oh niso tako nasilni animeji, kot se kažejo na prvi pogled – v resnici je zelo malo (ali skoraj nič) pretepanja med nastopajočimi liki in precej več na tekmovalnosti med njimi v njihovem fantazijskem svetu s priročnimi pošastmi in igračkami. Vaš 7-12 letni otrok prej pobere pretepaške lastnosti iz igranih zahodnjaških filmov katere mu proste volje dovolite gledati. Zgornje našteti naslovi so le tekmovalnega značaja.

Druga tema za žvečenje so animeji stila Dragon Ball, Zenki in Naruto. To so nekako naslovi ob katerih vaš otrok, sedaj že najstnik odrašča. Če smo prej govorili o nedolžnih otročjih naslovih, lahko zdaj omenim malce bolj kompleksne zadeve v katerih vaš otrok vidi idole za krepitev njihove osebnosti. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se je dragonball odvijal ravno v mojem času odraščanja – proti koncu osnovne šole. Imel sem problem šibkosti, nemoči in zadržanosti. Vsak mimoidoči z minuto časa se je lahko spravil name in mu nisem mogel prav nič narediti. Čefurjev so se izogibali tako starši kot tudi šola. Če si bil tepen, so vsi samo kimali, noben pa ni imel jajc kaj narediti na tem. Vseeno pa sem imel svoje idole h katerim sem stremel. Če ni bil Goku iz Dragonballa s svojo neverjetno močjo in samozavestjo, je bil pa kdo drug. Ko sem bil povsem depresiven, potrt, osramočen sem lahko gledal proti nekomu, ki sem mu želel biti podoben – “ko bi le jaz bil tako močan kot Goku, imel supermoči, bi lahko pretepel vso nesnago s tega sveta!” Bil je eden mojih idolov, ki so mi dajali energije sploh preživeti lastno najstniško obdobje (čeprav takrat niti nisem vedel, da gledam animeje). Če najstniku prepoveste ali omejite take naslove, se sami raje vprašajte, kaj želite od otroka.

Za najmlajše priporočam;

Beli levček Kimba
Čebelica Maja
Hello Kitty
Chi’s Sweet Home in Chi’s New Address
Mumini
Thriller Restaurant
The Cat Returns

Za otroke tam okoli 7-12 let priporočam;

Pokemon
Bakugan Battle Brawlers
Bayblade
Rudijevo moštvo (Ganbare! Kickers)
Yu-Gi-Oh
Digimon

Za najstnike tam 13-15 let priporočam;

Dragon Ball / Kai
Naruto
One Piece
Soul Eater
Fairy Tail
Shaman King
Cross Game
FullMetal Alchemist
Inuyasha

Nadgradnja najstniških animejev bi bila;

Death Note
Hajime no Ippo
Code Geass
Trigun
Wolf’s Rain
Love Hina
Karin

Za primerjavo pa še nekaj animejev za mlade moške;

Ergo Proxy
Mushishi
Gekijouban Kara no Kyoukai: The Garden of Sinners
The Place Promised in Our Early Days
Neon Genesis Evangelion
Clannad
Saikano
Noir
Elfen Lied
Minami-ke
Azumanga Daioh

Spisek je precej okviren, narejen predvsem po lastnih izkušnjah in kaj bi bilo primerno za določeno starostno skupino.

LP
DjJuvan

Videospot iz “Angel Beats!” animeja

Ni besed, ki bi lahko izrazile moje navdušenje nad slednjim komadom iz Angel Beats! animeja. Zaigrale so ga dekleta iz Girls Dead Monster v namen izvedbe določenega načrta pridobitve bonov za malico. Čeprav v animeju slišimo in vidimo le delčke celotnega komada, je pred kratkim izšel originalen CD in glasba mi je postala enostavno fantastična. Izsek iz animeja me je tako napumpal, da sem si vzel čas in sestavil CELOTEN videospot na ta komad. Uživajte v poslušanju in ogledu!
[AMV] Crow Song – Girls Dead Monster

Fenomenalen komad in anime tudi! “Angel Beats!“, ste si zapisali?

PS: Tole je originalen klip iz animeja (se opravičujem ker nisem našel s podnapisi)

LP
DjJuvan

Lepa gesta slovenske anime-manga scene

V kolikor ste povezani preko katerega koli informacijskega kanala SloAnime portala (novic, fejsbruha, twitterja, newsletterja, foruma, RSSa…) , potem ste definitivno slišali za Okroglo mizo na temo animejev in mang, ki se je zgodila v Sloveniji (če niste, ste si sami krivi). Prvič in obširno smo se zbrali v Kulturnem Inkobatorju v Mariboru na povabilo Petra (Viking Vike), kjer smo za mizo sedeli trenutno aktivni voditelji anime in manga scene. Predebatirali smo vse okoli skupnosti, podnaslavljanja animejev, prevajanja mang, izdajanja revij, prihajajočih in preteklih dogodkih, cosplayanja in še kakšne stvari. Osebno sem predstavljal lastno skupnost SloAnime.org, fansub skupino Si-Subs, NyanShop spletno trgovino in iz groba pobrano SloChan revijo.

Diskusija se je zavlekla v slabi 2 uri, povedali smo marsikaj, skritizirali tudi … to je pa skoraj to Osebno mi je bilo zelo všeč.

Namen okrogle mize je povzetek dogajanja na slovenski anime/manga sceni, iskanje kakšnih predlogov za nadaljnjo ozaveščenost o tovrstnem področju, razpoložljivost legalnega materiala, koliko kaj dajo na ponudbo distributerji in knjigarne, trgovine. Kako lahko vsak aktiven fan pomaga pri razširjanju scene, več aktivnosti ali karkoli že, kar bi pomagalo pri širjenju dobre besede.

LP
DjJuvan

“Evangelion: 1.11 You Are (not) Alone” v slovenščini

Vsako desetletje se pojavi anime, ki si ga zapomnemo – v prejšnjem desetletju (pred milenijskim letom) je bil to Neon Genesis Evangelion, ki je požel mnogo občinstva. Ker je bil tako uspešen in zagotovo tudi malce zaradi pohlepa avtorjev, se ustvarjajo popolnoma sveže in prenovljene filmske različice – Rebuild of Evangelion. Prvi naslov filma v letu 2007 nosi naslov Evangelion: 1.01 You Are (not) Alone in je precej podoben kar nekaj epizodam originalne serije – vendar v HD tehnologiji in precej več računalniške animacije. Osebno sem bil tako navdušen, da sem kupil originalno japonsko DVD izdajo, brez kakršnih podnapisov. Zdaj pa vam lahko ponosno predstavim še slovensko podnaslovljeno HD 1080p različico, ki sva jo prevedla s kolegom (dediledi iz foruma). Najnovejša in izboljšana verzija nosi oznako “1.11″ in je najverjetneje zadnja izpopolnjena filmska priredba uspešne serije – Evangelion: 1.11 You Are (not) Alone. V kratkem izide že naslednji film Evangelion: 2.01 You Can (not) Advance, ki je že drugi od štirih filmskih priredb originalne serije. Osebno vam priporočam ogled prvega filma in nato še 14let stare serije… ko pa pride čas, boste zagotovo z veseljem pogledali še nadaljnje filmske priredbe!;)