Dramatično-komična (gre to sploh skupaj?) anime TV serija Hanasaku Iroha bi bila lahko opisana z enim stavkom; “iskanje samega sebe in kaj bom v življenju počel.” Zelo sveža 26-delna zgodba o najstniškem dekletu Ohana Matsumae, ki se preseli iz Tokijskega velemesta v manjšo podeželjsko mestece in se tam nastani v babičinem gostišču, kjer v popoldanskem času opravlja delo natakarce/služkinje.  Preprosta štorija, ki pa ima tudi glavo in rep.

Ohana Matsumae v Tokiju živi s svojo materjo. Njena mati je neke vrste novinarka in pisateljica raznih člankov. Vedno zaposlena in praktično odvisna od svoje hčerke, katera ji pripravlja zajtrk-kosilo-večerjo. Sliši kot zelo pridno vzgojena punca, ki pa je preveč svojeglava, drzna, energična, nepremišljena, glasna, predrzna, vtika se v stvari drugih in malce sebična. Celo tipček v Tokiju se je zaljubil vanjo, se izpovedal, vendar ga je zavrnila s svojim arogantnim mišljenjem, da želi doživeti nekaj več v življenju. Jo je pa preselitev v majhno mesece in delo pri babici dobro udarilo okoli kepe (večkrat!).

Težko rečem, kaj pričakovati od serije, saj v ospredju ni le življenje Ohane, ampak tudi ljudi okoli nje. Celotno gostišče (nekaj 10 folka) znatno vpliva na Ohano, enako pa tudi ona vpliva na njih. Skozi serijo dobiš občutek, da Ohana postane nek (energičen) mediator za povezovanje ljudi – tudi v zelo slabih trenutkih. Zaradi vsega dogajanja vsako epizodo gledaš z velikim užitkom in čakaš na naslednjo, kot bi gledal limonadnico.

Ohana se “najde” v delu natakarice gostišča, vendar pa se kaj kmalu zave nekaj drugih zamujenih priložnosti.

Zelo zanimiva dramatična zgodba, s popolnoma nobenimi nadrealističnimi elementi in dovolj komičnimi vložki, da te tudi nasmeje. Sicer pa nam da malce tudi razmišljati o lastni prihodnosti.

O animeju je diskusija tudi na SloAnime Forumu. Celoten paket za ogled pa poiščite na nyaa.eu.

Ko seksistične šale enostavno nimajo/ne poznajo meja. 14-delna serija polna seksističnih komičnih vložkov. To je Seitokai Yakuindomo, po naše “Člani šolskega sveta“. TV serijo sem spremljal v času njenega predvajanja v lanskem letu in se šele kasneje zavedel, da je to en boljših animejev, ki sem jih v zadnjih letih gledal. Zakaj? Zato, ker slapstick komične serije primarno z seksističnimi skeči sploh še nisem gledal. Ne v igrani verziji, kaj šele v animirani. Sicer obstajajo animeji ala KissXsis in B Gata H Kei variante, vendar gre pri slednjih za preveč erotične skeče, ki niti niso nek mimoidoči “phun” za zabavo gledalstva, ampak bolj potešitev spolnega sla otakujev. Medtem ko je Seitokai Yakuindomo popolnoma nedolžna in ZELO zabavna serija z ogromno komičnimi zajebancijami.

Zajebancije/seksistične šale v stilu, ko imaš recimo chupachups liziko v ustih in te kolegica vpraša, če imaš še kakšno in ji priviješ, da imaš še eno v “hlačah”. Ko že verjetno dobi napačno interpretacijo, iz žepa potegneš “obično” liziko =D Hehe.

Vendar pa ima tudi omenjena serija neko okvirno štorijo; začne se s prvim šolskim dnevom mešane srednje šole (nekoč namenjena le za dekleta). Ker so komaj odprli program za oba spola, je zelo malo fantov, med njimi pa je po novem tudi Tsuda Takatoshi. Na šoli pa ne manjka tudi zelo strog šolski svet, ki nadzoruje malomarnost in neurejenost med dijaki. Ker se tri-članska skupina deklet vpiči v Tsuda, ga kaj kmalu tudi (iz sicer neznanih razlogov) prisilijo, da postane podpredsednik šolskega sveta. Vse ok in prav, vendar je cel šolski svet pokvarjen od pet do glave – glavna predsednica vsako situacijo/besedo/pozo obrne v zelo perverzni (ne)smisel. Druga članica (bogatašinja) nosi deviški pas in je tudi polna pokvarjenih misli, medtem ko je tretja članica zeeeelo majhne rasti in pogosta tarča raznih nesporazumov. Vsaka preživeta ura v temu šolskemu svetu je polna pokvarjenih misli – Tsuda, ki sploh nima nobene izbire, jih je prisiljen prenašat.

Seitokai Yaukuindomo serija mi je osebno zelo zabavna, saj ima zelo prefinjen in vsakodneven humor, ki ga sicer Japonci peljejo malo dlje.  Zato so nekateri skeči težje razumljivi, ker so po eni strani prehitri ali pa preveč družbeno-japonsko prikazani. Četudi imajo vzhodnjaki svoj način humorja, oziroma zabavanja gledalcev, so v mnogih primerih skeči dovolj univerzalni za vsakršno družbo (seveda, dokler so angleški podnaslovi dovolj kvalitetni).

————————————————

[Ayako]_Seitokai_Yakuindomo_[H264]

LP
DjJuvan

TV serija z visokimi cilji, ki začne s sanjami dveh najboljših prijateljev – plezalcev na najvišje vrhove sveta. Ampak ko že misliš, da je to le življenjska zgodba z mnogimi preobrati in navadnemu smrtniku nedosegljivimi cilji poleta v vesolje, celotna zgodba preide iz sedanjosti in pristane v znanstveni fantastiki, nedaleč od nas. Pravi 26-delni televizijski roman od velikih sanj do vesoljske fantastike, ki bo vsak čas tudi za nas realnost.

Odkar spremljam animejske serije in filme, ne pomnim nikakršne zadevščine, ki bi se približala resničnemu svetu na takem nivoju in s tako zgodbo. Moonlight Mile je precej široko zastavljen, vendar specifično usmerjen – v vesoljki program, polet na luno in zbiranje energijskih virov. Tukaj pa se postavimo v čevlje dveh hazarderskih prijateljev, ki na svoj način prideta do želenega cilja. Tudi v plezanju ne obstaja le ena pot do vrha gore, kar nam dobro pokažejo tudi v seriji, kako lahko spretno in z dobrim karakterjem “ponesreči” pristaneš v ekspediciji za polet v vesolje. To vživeto doživimo skozi dve sezoni animirane serije Moonlight Mile.

Poleg njunih sanj je veliko zapletov in razpletov, zgodb in prigod raznih oseb v zgodbi. V celotni zasedbi nismo usmerjeni le v cilje dveh posameznikov, ampak še drugih stranskih likov, ki se tako ali drugače povezujejo okoli protagonistov. Ob gledanju se nasmejimo, čudimo, potočimo kakšno solzo in tudi odprtih ust občudujemo. Predvsem pa smo veseli akcije, seksa, jošk in pravih moških. Če je bil hollywoodski vesoljski film Armageddon (1998) z Brucom Willisom fenomenalen, bo Moonlight Mile superioren – s samo dolžino serije in navezanostjo do likov je Moonlight Mile mnogo bolj v prednosti. Eden od protagonistov – Goro je kot reinkarnacija Brucea Willisa s precej drugačnim karakterjem. Oba sta legendarna! Medtem ko me Lostman tudi spominja na enega hollywoodskega igralca s svojo žilavostjo in ostrim pristopom (se ne spomnim imena). Kar pa Moonlight Mile večinsko loči od ameriških realističnih vesoljskih zadevščin je v zadržanosti do “herojstva”. V seriji ni herojev, so le hazarderji. Goro in Lostman tukaj najbolj izstopata, ker sta hazarderja na kubik.

Opis Moonlight Mile iz SloAnime foruma: Ko se plezalska partnerja Saruwatari Gorou in “Lostman” Jack F. Woodbridge povzpneta na vrh Mount Everesta zagledata ISA vesoljsko postajo ter si oba zaprisežeta, da se bosta odpravila v vesolje. Ko na Luni odkrijejo nov vir energije helium-3, NASA ustanovi nov projekt “Nexus” za zbiranje te energije in njeno uporabo na Zemlji. To je njuna zgodba in njuna pot, ki si jo zadata, da uresničita svoje sanje v prizadevanju po pridobivanju naslednje generacije energetskega vira.

Kar pa mi je najbolj zanimivo v sami štoriji je uporaba pravih oznak in znamk, ki jih poznamo okoli nas. Od vesoljskih plovil, centrov, vojaških tehnikalij, znamk, zgodovinskih navedb … Pri tem me je najbolj zabavala epizoda, kjer sta dva paparazija stalkala Lostmana okoli baze 51 s posebnim Sigma objektivom, za katerega ne bi pričakoval, da bi obstajal – ampak bojda obstaja (seveda sta bila zaradi snifanja okoli tega območja ubita). =D
Brez kakršne koli cenzure so zelo odprto prikazovali tudi hladno vojno v bitki za vesolje s Kitajsko, medtem ko je Amerika furala dvojne odprave v vesolje (javno in nejavno), skrivne misije, prikrite tehnologije… itd. Amerika je pri misiji sodelovala tudi z Rusijo in Japonsko… Čeprav bi lahko okoli te politike naredili še dosti širšo štorijo, so zelo dobro zajeli delovanje svetovnih sil. Ne manjkajo tudi ostali faktorji – ala cenzure, skrivanje, rasizem…

Serija pušča zelo odprt konec, pri čemer moram omenit njen zelo dramatičen zaključek. Sicer ni znano, ali bo kdaj tretja sezona ali filmsko nadaljevanje – kar bi definitivno potrebovali. Sploh zato, ker so nekatere scene iz začetne in končne špice več ali manj vzete iz same serije in nekatere med njimi niso bile še “videne”.

Zelo priporočam ogled - z nekaj interesa za vesoljsko tematiko vam definitivno všeč! Ima odlično animacijo, CG je zelo dobro uporabljen – le redko je opaziti kakšne lesene poteze, glasba je fenomenalna (še posebej vhodna/izhodna špica), liki so zelo privlačni in karakterno zelo različni, družbeni problemi so zelo realno prikazani.

Začetna špica druge sezone Moonlight Mile:

————————————————————-

Prva sezona | Druga sezona

LP
DjJuvan

Vživeta zgodba dveh novincev, ki želita kot ustvarjalca uspeti v zelo konkurenčni industriji. Iz zgodbe se naučimo, da so volja, pogum in stremenje k sanjam zelo pomembni faktorji v uspehu. K temu pa lahko prištejemo še zaupanje vase, v bližnje prijatelje in ljudem okoli sebe.

Bakuman ni nič presenetljivo novega s stališča podajanja raznih naukov, je pa precejšna osvežitev na področju dobre zgodbe. Ne pomnim kdaj sem nazadnje gledal tako fenomenalno serijo s področja industrije mang – kako uspevajo avtorji v tej industriji in koliko volje morajo vložiti, da uspejo v svojem poslu. Nikoli se nisem zavedal koliko vsega je še v ozadju ene na pogled preproste industrije stripov. Serija nam poda precej realno delovanje od ideje do uvrstitve stripa v tedenske/mesečne zbirnike mang in obstaja ogromno natečajev v katerih mangakaji (striparji) tekmujejo in le redki res uspejo.

Pa vseeno me Bakuman spominja na Genshiken. Čeprav nimata popolnoma nič skupnega in sta čisto ločeni področji – ljubiteljev in mangakajev. Ljubitelji običajno berejo mange, se udeležujejo dogodkov, ustvarjajo priredbe originalnih del, se preoblačijo v najljubše like, preigravajo igre… itd. Medtem ko ustvarjalci podžigajo navdušenje ljubiteljev in jih praktično pripravijo do česarkoli. Mislim, da ni nikogar med nami, ki mu ne bi dobesedno zavrela kri, ko je prebral ali pogledal kakšno odlično zgodbo. Osebno vem, da sem instinktno kupil kakšen originalen DVD in tudi figuro lika iz animeja. Preveč navdušenja je treba nekako potešit.

A vendar, Bakuman se loteva dveh dijakov, ki želita čim hitreje priti v serializacijo (v redno izdajanje mesečne revije) in zatem dobiti še animejsko priredbo svoje mange. Začela sta praktično iz nič. Eden od njiju je (bil) povrečen dijak, ki rad riše, vendar ne želi uspeti kot mangaka, čeprav njegova globoka želja pravi drugače. To željo zanika, ker mu je stric umrl v najboljših letih kot precej uspešen mangaka. Čeprav se je trudil svojo mango spraviti v animejsko obliko, mu to ni uspelo. Bil je prepričan, da je stric umrl zaradi pregorelosti. Drugi v duo-ekipi pa je odličnjak in TOP učenec na celi šoli. Njegova goreča želja je uspeti kot mangaka, četudi ta “poklic” ne ustreza njegovemu uspešnemu profilu. Ima sposobnost pisanja zgodbe, je pa zanič v risanju. Skupaj tvorita zavidajoč team, ki se loti izdelave kakršne koli mange.

Še vedno pa nismo prišli do glavne stimulacije, ki bodoča mangakaja vodi v to industrijo hazarderstva. Prvi, manj zainteresiran mangaka se je že prej zaljubil v sošolko in ona tudi vanj, a imata oba to slabost, da si ne upata približati. Ko sprva manj zainteresiran mangaka izve, da bo njegova simpatija nekoč posojevalka glasu v animejih, dobi astronomsko stimulacijo postati najboljši mangaka (njunega nadaljnjega odnosa po tem niti nočem razkrivat). In borba za priredbo njune mange v anime se začne!

Prva sezona serije je dolga 25 epizod, a vendar se je zaključila še precej daleč od konca. Manga, po kateri nastaja je tudi še v teku, zato lahko pričakujemo še precej zanimivo sezono novih delov. Četudi zgodba še ni zaključena, se definitivno splača pogledati njene prve stopničke v ta zelo burni svet ustvarjanja mang.

Super tematika, velik razpon raznolikosti likov, realno zastavljen timeline, dobri nauki, malce preveč romantična zveza, odlične razlage in za določene predstavitve uporabljeni primeri iz realnosti. Iz mojega stališča si trenutno zgrajena serija zasluži zelo lepo 9/10, za dokončno odločitev pa bo treba počakati naslednjo sezono.

Dokler imaš sanje, ni nič nemogoče!

LP
DjJuvan

Letošnji skorajšnji dobitnik oskarjeve nagrade za najboljši celovečerni animirani film je vseeno spregledan naslov in še gladko pogorel proti zelo močni industriji ameriških 3D animirank in perspektivni francoski produkciji.

Summer Wars je poosebitev današnje svetovne družbe, ki jih združuje spletno “druženje”. V Summer warsu nam je predstavljen virtualni družabni svet (ala facebook varianta), preko katerega operirajo svoje storitve vse državne, javne in zasebne ustanove. Tako imaš v en virtualni svet povezane vse ljudi, preko katerega se lahko družijo, zabavajo, igrajo, opravljajo službo, ponujajo storitve… you name it. Tukaj pa nastane štorija, ko en mulček ponesreči v ta sistem spusti AI virus, ki sesuje nastalo in ustaljeno družbeno normo. Vsi, ki so se zanašali na to “varno” visoko tehnologijo, so bili izgubljeni – nastala je panika na svetovni ravni. Semaforji ponoreli, telekomunikacije padle, izguba satelitov… celoten sistem znori in z njim človeštvo. Vsi pa pozabljajo na prave družbene in medsebojne vrednote.

Zgodba: Kenji Koiso in Natsuki gresta na poletne počitnice k Natsukiji družini. Kenji se mora po pretvezi Natsuki pretvarjati, da je zaročen z njo. Nepričakovano mu na počitnicah nekdo na telefon pošlje matematičen problem, ki se mu ne more upreti in ga poskuša rešiti. Nič hudega sluteč je z rešitvijo dobesedno zrušil svetovno virtualno mrežo, ki jo upravlja virtualno napravljen avatar. Odloči se, da bo popravil svojo napako, ob strani pa mu stoji cela Natsukina družina.

Omenit je treba, da mulec v filmu ni edini protagonist zgodbe. Gre za tipičnega dijaka/študenta in g33ka današnje družbe, ki za kratek čas zaide v precej drugačno družino – kjer spoznamo njemu popolnoma nasprotnega protagonista, babico. Se sploh ne hecam.
Film te nasmeji, naspidira in tudi spravi k solzam. Brez fantazijskih elementov, ampak res pravo realno-pristno poosobitev današnje družbe z liki, karakterji in svetom, na las podobnem našemu.

Summer Wars film je bil najavljen v letu 2008, z režiserjem Mamoru Hosoda (znan po The Girl Who Leapt Through Time (“toki wo kakeru shoujo”) - na SloAnime s slovenskimi podnapisi) so film spravili v publiko takoj naslednje leto — 2009. Pobral je ogromno nagrad in nominacij — na Asia Pacific Screen Awards, Japonskemu Digital Content Awards, Sitges Film Festival, Japan Media Arts Festival, Japan Academy Awards, Mainichi Film Awards, Montreal Fantasia Festival, Japan Sci-Fi Con, Animation Kobe Awards in Anaheim Film Festival. Pokasiral pa je tudi nagrado pri Association of Media in Digital (AMD) in Agency for Cultural Affairs.

Animacija ni blestoča, saj gre pri japonskih produkcijah (pre)pogosto za omejene resource (to si lahko privošči Ghibli) in tudi liki so zelo preprosti, ker gre to za prepoznaven stil omenjenega režiserja.

Kakšnega komentarja o filmu pa bodo/bomo veseli tudi na anime in manga forumu. Film si lahko s slovenskimi podnapisi pogledate tudi na vašem zaslonu.

Napovednik:

Odkar sem začel spremljati alternativno filmsko industrijo – animejsko, sem videl že mnoge naslove iz novejših časov in tudi tiste iz zelo zgodnjih. Videl sem kultno Akiro (1988), prastaro znanstveno-fantastično serijo Macross SDF (1983), celo vojno-tragični Barefoot Gen (1983). Verjetno sem pogledal še kakšne starejše naslove, vendar jih ta trenutek iz glave ne uspem pljunit. Odkrito povedano, so vsi našteti in meni DO tega trenutka znani naslovi zelo gledljivi, ne glede na takratno, na čase leseno animacijo. Čakajte, da enkrat naredim recenzijo animejev iz 20-30ih, ko so bili črno-beli in nemi. Sej niti ne zgledajo slabo animirane produkcije, ampak se pozna lesena(začetniška) filmska tehnika, ki se bolj primerja z današnjimi risankami za otroke. Ampak dajmo vse te Sloveniji nepoznane naslove na stran, osebno sem vesel, če v naše kinodvorane sploh pride kakšen “gledljiv” anime film ali serija (če se spomnite predlanskega maratona serije The Melancholy of Haruhi Suzumiye v Kinoteki) in tudi lansko leto (2009) sem bil nadvse vesel vojno-tragičnega animejskega filma The Glass Rabbit (2005) v okviru tedna japonskih filmov. Res kvalitetna produkcija, v kateri sem neizmerno užival in film je bil res vreden ogleda. Mogoče sem bil še dodatno navdušen, ker sem ga lahko pogledal v kinotečnem vzdušju. Pika na i. Žalostno je bilo videti le pikro udeležbo s komaj kaj gledalcev.
In letos? Letos sem sploh za las ujel teden japonskih filmov (razpičken sem, ker me o takih stvareh NIHČE ne obvesti), med katerimi je bil tudi en animejski celovečerec. Na sporedu je bil Božanski meč (Kamui no Ken) (1985), po besedah iz uradnega obvestila – kulten japonski anime. Odkrito povedano, nisem še nikoli slišal zanj. In nekako sem pričakoval – glede na to, da se zadeva izvaja v sodelovanju japonskega veleposlaništva v Sloveniji, da bo naslov super za pogledat (ker ga osebno še nisem videl). Zato sem se tudi osebno potrudil zadevo oglaševat v teh in onih kanalih SloAnime portala. Ker sem računal, da bo kul, se nisem niti bal razočaranja med ne-animejskimi gledalci. Na dan projekcije sem bil enostavno presrečen, da je bilo udeleženih toliko gledalcev – kot da bi šlo za najnovejši blockbuster v Koloseju. Z nekaj začetnimi tehničnimi težavami (študent za projektorjem?), so film vseeno spravili v tek.

Zdaj pa moja globoka, kričoča in polno razočaranja spisana pritožba. Film je bil tak obup, da še Pokemoni izpadejo za produkcijo višjega ranga. Bilo mi je žal vsake besede in promocije, najraje bi se kar ugreznil v zemljo in nikoli več spodbujal naših kakorkoli-vpletenih-kinotečnih/tv-programskih-vodij v te vode. Še bolje bi bilo, da bi SloAnime kar zaprl in izginil. Enostavno sram me je bilo. Da bi kaj takega videla cela Slovenija, bi si poslal metek skozi glavo. Se ne zajebavam. Razočaranje do podna in še dlje do drugega konca Zemlje. Film sem javno skurcal tudi na Ilustrariumu, vendar nisem želel zgubljati še več besed in sem raje spremenil temo.

Kaj je bilo narobe s filmom? Če upoštevamo, da gre za film iz leta 1985, se pričakuje animacija in tehnika na nivoju kakšnega Barefoot Gen (1984) ali celo Dragon Balla (1986), ne pa kot nizkoproračunski izdelek iz leta 1970 – ali še starejši. Odvijanje dogodkov je bilo prav tako obupno, povezovanje dogajanja je bilo dostikrat nesmiselno, sama tematika pa nejasna. Kakšne scene so se neverjetno vlekle. Zvokovna obdelava je amaterska. Kdo k***c je režiser “Hayashi Shigeyuki”, za nobenega od njegovih naslovov še nisem slušal in tudi Božanski meč je brez omembe vreden.  Čeprav naj bi to šlo za neko resno akcijsko-pustolovsko zgodbo ninđ in zahodnega trgovskega vsiljevanja na japonsko, obenem pa za neko zaroto znotraj same države… smo se gledalci več smejali, kot pa bili šokirani ali začudeni. SMEJALI! Cel film sem odkimaval, kaj za vraga jaz gledam. Pred mano se je v resnici odvijal film “Kamikaze nad Slovenijo!” ali “Kako uničiti še tisto trohico upanja bolj pozitivnega pogleda na animejsko industrijo v Sloveniji.”

Komu ideja, da tak film vržejo v SLOVENSKI Kinodvor in naznanjajo “Teden Japonskih Filmov”? Bolj primeren bi bil naslov “Teden Japonskih Podrtij” in bi bila vmeščenost filmov čisto primerna (tudi za ostale igrane produkcije sem slišal le razočarana mnenja). Glejte me grdo, prezirajte me, sovražite me, vendar sem jaz tisti, ki bi moral sovražiti te ljudi, ki so izbrali animejski naslov za letošnji prikaz “kvalitetne” japonske produkcije. Osebno dam veliko truda, da promoviram boljši del industrije, tisti z več medijske moči pa mečejo sveža polena v ogenj že tako sfukane anime/manga scene pri nas. Pa jaz za svoj del nisem niti plačan, medtem ko si ostali z dnarjem riti brišejo. Zaletite se nekam! Prav mine me vse!

Zgodba: Po znamenitem stripovskem serialu posneta risanka, umeščena v zgodovinski čas nindž in šogunov, ki velja za klasiko svojega »anime« žanra. Sirota po imenu Taro se maščuje in ubije morilca svoje družine. Leta kasneje Taro izve, da je bil mož, ki mu je povedal, kdo je pomoril njegovo družino, pravi morilec, sam pa je pomotoma ubil svojega očeta. (opis iz gremovkino.si)

Čeprav s težkim srcem, je tukaj povezava do filma, ki si ga lahko tudi sami ogledate;
[A-FanRips] The Dagger of Kamui [H264 AC3] [1DB36A83].mkv

Nič kaj lep pozdrav,
DjJuvan

Vsi vemo, kaj se je v drugi svetovni vojni zgodilo z mestoma Hiroshima in Nagasaki. Pravim masakrom, ki so ga izvajali Američani nad svetom. Hiroshima in Nagasaki sta bila v 2. svetovni vojni izpostavljeni prvi atomski bombi, ki sta pod sabo pokopali miljone ljudi. Težko si predstavljam, kakšen občutek je bil to za japonski narod. Lahko pa priznam, da sem ob ogledu Barefoot Gen jokal ob vsej tragediji. Zgodba in liki so me pripravili do joka iz čisto preproste scene, kjer bi izgubil svojo družino, brate in sestre – nemočen bi jih gledal v ognju, kako se skušajo rešiti in medtem, ko gorijo kričijo … tragična scena te raztrga, niti opaziš ne, da ne moreš več pogoltnit cmoka v grlu in solze se ti oblijejo.
Se vam zdi smešno? Ko izgubiš svoje najbližje, te smeh mine.

Zgodba se vrti okoli tipične japonske 5-članske družine, ki pričakuje še en naraščaj. Živijo v popolni bedi, saj nimajo skoraj nič za jesti. Oče in mati vodita manjšo trgovino z lesenimi japankami. Mati z nerojenim otrokom nenadoma zboli, vzrok je premalo bogata hrana. Najmlajša člana družine zato stopita skupaj in pri bogatemu sosedu ukradeta eno ribo, ki bo povrnila materi energije. Ker ju lastnik zasači, jih najstarejši brat dobi čez gobec, vendar vseeno ne izpusti ribe. Žrtvovati se hoče, samo da lahko prinese to ribo svoji materi… lastnik si zamisli in jima ribo podari. Mati si povrne moči in spet skupaj iz dneva v dan živijo naprej. In ko dneve kasneje najmanj pričakujejo, nad njihovim nebom poleti B-2 letalo z atomsko bombo …

Kaj lahko pričakujete od filma, najbolj ponazori tale glasbeni video…

Barefoot Gen film iz leta 1983 ni edini anime na tovrstno tragično temo druge svetovne vojne. Obstaja še en zelo soroden film “Hotaru no Haka” iz 1988, kjer je scena precej podobna in tudi zelo depresivna. Če vam je eno všeč, vam bo definitivno tudi drugo. Priporočal bi tudi “Glass no Usagi“, ki smo ga imeli Slovenci možnost pogledati le v Kinodvoru kakšno leto nazaj. Drugje pa se ga žal ne da najti, saj je namenjen le za razne festivale – če ga kdaj zapazite, si ga MORATE ogledat. Za malce manj depresivne zadevščine bi bilo zanimivo pogledat First Squad, ki je bolj na temo nemško-sovjetske fronte, ali “Hetali Axis Powers” serija s komičnim pogledom na svetovne vojne in razne druge mednarodne zaplete.

LP
DjJuvan

Wikipedia | iMDB (6.5/10)

V japonščini je filmu naslov Gin-iro no Kami no Agito in je bil predvajan že leta 2006.  Zanj sem izvedel šele pred kratkim in ga nemudoma tudi pogledal. Zadnje čase si bolj želim pogledati vse animejske filme, ki obstojajo, ker bi mogoče še kakšen bil vreden ogleda širši množici. Vsi bi lahko že poznali Ghost in The Shell, Spirited Away, Howl’s moving castle, Final Fantasy: Advent Children in še kakšne. Včasih je treba pogledati tudi izven tega spektra, saj animejske serije ponujajo še precej boljše zgodbe in večji razpon žanrov. Ampak dobro, obstaja še obilo animejskih filmov, za katere ni še nihče slišal. V velikem pričakovanju čakamo tudi Summer Wars, ki se je odvijal ta mesec na Japonskem – obeti so dobre.

Kot sem že rekel, naletel sem tudi na tale film, s precej računalniške grafike in glavno post-apokaliptično tematiko. Za tisti romantični del filma se mi je malo jebalo, ker se mi je po eni strani Agito zelo zameril. Na drugi strani je pa Toola očarljivo dekle, tiho in zanimivo.

O čem se film sploh gre? Verjetno nekje v našem času človeštvo na luni dela preizkuse. Ko preizkusi z genetiko uidejo izpod nadzora, luno raznese in genetsko spremenjeno rastlinje začne svojo pot proti Zemlji. Zaradi eksplozije lune, večji delci priletijo na Zemljo in jo precej izmaličijo. Obenem pa se na njej naseli rastlinje iz lune in prevzame ekosistem v svoje roke. Sedaj je človeštvo v podrejeni poziciji, saj se novo nastalemu gozdu ne more nikakor upreti. Ker pa se ne morejo upreti, še zadnji prebivalci želijo živeti v harmoniji z gozdom… nekega dne pa vedno problematični Agito najde veliko zmrzovalno kapsulo, kjer je bila iz preteklosti zmrznjena Toola. Le-ta pa ne more sprejeti nove realnosti, zato se pridruži upornikom na obrobju gozda, kamor jo povabi njen prijatelj“, ki je tudi iz preteklosti. Skupaj želijo povrniti prvotno stanje Zemlje, a za kakšno ceno?

Film je precej lahkoten za razumet. Apokaliptična zgodba na temo naravne katastrofe, kjer je glavno stikalo ravno igranje z genetiko. Če poskusimo zadevo posplošit, ne potrebuješ nobenih super-rastlin, da Zemljo spraviš v tako stanje. V tako stanje jo bomo praktično spravili tudi v realnosti. V filmu so ljudje iz preteklosti bili precej bolj napredni, kot smo mi, zato je malce znanstvene-fantastike na mestu. Všeč mi je bil predvsem tisti telefonček, ki ga ima Toola =) Nepogrešljivi pa so tudi vojni utrinki, ko se na polno nažigajo uporniki in ultimativno orožje iz preteklosti. Vse seveda v računalniški animaciji, vendar precej lepo.

Agito je od začetka en običajen deček, ki dela same pizdarije. Na koncu postane nek superheroj, ki mora rešiti svoje dekle-ki-jo-pozna-komaj-dva-dni, ker pač verjame njenemu dobremu“ srcu. Halo, fant, kako lahko tako hitro verjameš razvajenemu dekletu iz preteklosti, ki ne želi s tabo razkopavat greznic. Enostaven idiot, še posebej, ker je znal reči le še Toola!“ celo drugo polovico filma.

Film se na žalost konča v zelo ameriškem stilu, vsi živi vsi zdravi. Zlobci grejo papa, dobri po srcu ostanejo. Žalostno je, da pričakuješ nekaj več drame v filmu, na koncu pa dobiš nek Dragon Ball wannabi, kjer mrtvi oživijo. Enostavno me je vse minilo.

Za pogledat v sušnih dneh!

LP
DjJuvan

PS: Najdete ga v 720p in 1080p obliki na tokyotosho.info – Gin’iro_no_Kami_no_Agito_(2006)_[720p,BluRay,x264,DTS]_-_THORA

“Sem Haruhi Suzumiya. Nimam interesa za navadne ljudi. Če so tu kakšni nezemljani, bitja iz prihodnosti, ali bitja z nadnaravnimi močmi, se mi javite. To je vse.” Prvi izrečen stavek sveže vpisane dijakinje Suzumije Haruhi, ki ima od normalnega in mirnega življenja raje razburljivega in polnega dogajanja. V štirinajstih epizodah spoznamo iz perspektive protagonista Kyona, Haruhininega sošolca, njeno pravcato zmešano življenje, ki obenem skriva še precej skrivnosti, tako zasebnih, kot nadnaravnih.

Režiser animejske priredbe je Yasuhiro Takemoto in za animacijo je poskrbel studio Kyoto Animation. Zgodba animeja je po istoimenskem lahkem romanu avtorja Nagare Tanigawa, ki obsega več del. Od trenutno znanih romanov pa je bilo za anime uporabljenih le nekaj delov. Animejska serija se je odvijala v letu 2006 z štirinajstimi epizodami, pri katerih je prvih 6 epizod narejenih po prvem lahkem romanu, 7 epizod je mešanica različnih lahkih romanov in ena (9.) epizoda je bila narejena posebej po naročilu samo za anime istega avtorja lahkih romanov. Za distribuiranje na Ameriški trg je poskrbelo podjetje Bandai Intertainment, za neverjetno uspešno promocijo pa so poskrbeli ravno ljubitelji po svetu, ki so serijo predčasno ilegalno podnaslovili in objavili.

Ni potrebno dvakrat reči, da je serija The Melancholy of Haruhi Suzumiya ena največjih uspešnic po svetu. Mnogi anime prepoznajo že po zelo očitnem liku Haruhi Suzumiya, ki je stalen gost mnogih parodij, doujinov, festivalov, kostumov in uporaba njenega prepoznavnega plesa. Pravzaprav velja za enega večjih fenomenov na Japonskem in drugih znanih državah. Verjetno nihče ne bi znal izraziti svoje perspektive po ogledu te serije, saj ga odlikuje marsikatera značilnost, tako med raznovrstno paleto žanrov, kot tudi priljubljenostjo samih likov, glasbe, plesne špice na koncu in kratkometražnega filma, ki ga je posnel ravno klub SOS Brigade z voditeljico Haruhi na čelu. Ravno na ta kratkometražni film je treba opozorit vse bodoče gledalce, ki je le njihova komično posneta špica po napisani skripti Haruhi. Ob TV premieri serije je bil najbolj zanimiv vrstni red predvajanja epizod, saj si niso sledile v pravem vrstnem redu dogajanja, ampak v mešanem (drugačnem) vrstnem redu. Tako je nastala prava poslastica za možgane, saj je bilo veliko vmesnega razmišljanja: “kaj, kje, kako, zakaj, iz kje” in serija pravzaprav sploh ni dobila končnega epiloga, oz. konca – ker niti ne veš, kdaj je bilo resnično konec. DVD verzija ima žal pravilen vrstni red, zato je celotno navdušenje glede zmešnjave izgubljeno (in s tem en bolj zanimivih lastnosti).

Animejska serija se odvija v mestu Hyogo na Japonskem, na akademiji Kwansei Gakuin, katero je obiskoval sam avtor romanov Nagara Tanigawa. Čeprav je bilo precej imen in krajev le malce spremenjenih od resničnih, so tudi nekatere scene iz resničnih pokrajin vidne v animeju. Tako je avtor z upodobitvijo znanega okolja dosegel boljšo prevodnost zgodbe z lastnim krajem.

Objavljeno v slochan.mini 3

LP
DjJuvan

PS: Sodeluj tudi na forumu

Preberi še:
-K-ON (rojevanje nove legende?)
-Priporočila za preganjanje dolgčasa! #1
-Maraton v Kinoteki (nekaj, česar Slovenija še ni doživela!)
-Dobil sem The Melancholy of Haruhi Suzumiya DVDje!!!

Življenje g33kov je lahko takšno ali drugačno. Pravzaprav v seriji spoznamo življenje težkih ljubiteljev animejev, mang in iger ter njihovo šolsko življenje, vsakdanje težave in prehod iz šole v službo.

Genshiken anime je bil narejen po istoimenski mangi, ki jo je ustvaril Shimoku Kio. To je verjetno eno njegovih boljših del do sedaj. Manga je nastajala od leta 2002 pa vse do leta 2006. Še med izdajanjem mange je leta 2004 začela izhajati animirana verzija, ki se je zaključila še istega leta z 12 epizodami. Ker pa takrat manga še ni bila dokončana, so producenti animirane verzije pustili možnost nadaljevanja, ki se je realiziralo in dokončno odvrtelo leta 2007. Tako je serija dokončno dobila 24 TV epizod in 3 posebne OVA epizode.

Prične se novo šolsko leto, ko morajo prvošolci srednje šole na festivalu izbirati med klubi, katerih se bodo udeleževali skozi šolska leta. Skozi celotno dogajanje spremljamo ‘fazana’ Sasaharo, ki je bolj sramežljive narave, vendar velik ljubitelj animejev. Želi se pridružiti klubu, v katerem se ukvarjajo z animeji in mangami, vendar ga zmede izbira – obstajata dva na las podobna kluba. Tudi po koncu tega festivala še ni prepričan, zato se odloči pokukati v klub Genshiken. Tam spozna, da klub sestavlja zelo pestra in zanimiva skupina ljudi, ki jih zanima podobna zvrst …

Težko je razbrati in izraziti, kaj nam pravzaprav želi serija sporočiti, saj ni neke okvirne in z vrhuncem zaključene zgodbe, kot smo običajno vajeni. Genshiken je okvirno narejen kot nekakšen “dokumentarec” o življenju otakujev (težki ljubitelji oz. manijaki), ki svoj prosti čas preživijo ob gledanju najljubših animejev, mang, doujinov (ljubiteljska manga), diskusijah s prijatelji, udeleževanjem na konvencijah in ob zbiranju raznih dobrin iz najljubših naslovov (tako animejev kot mang). Nekaj poudarka je tudi na “cosplayu” (poziranje v kostumih), kjer spoznamo tudi življenje posameznikov, ki uživajo ob sestavljanju kostumov likov iz različnih animejev in mang. Celotno dogajanje ni prav nič dolgočasno, saj skozi čisto običajno življenje posameznikov spoznamo stvari, ki se nam zahodnjakom zdijo čisto zgrešene a so predstavljene na zelo zabaven način. Vendar, klub, ki se ukvarja z “risankami”? No ja, to ni tako preprosto, kot se sliši. Je pa povsem res, da se zna način življenja nekaterih likov v seriji marsikomu zagabit. Če ste prebrali članek v uvodniku, potem je jasno, da obstaja več različnih vrst otakujev. Odlična popestritev dneva in dodatek k splošni izobrazbi o mentaliteti različnih narodov.

Animacija – 8/10
Soundtrack – 8/10
Zgodba – 6/10
Užitek ob gledanju – 8/10
Končna ocena – 8/10

Objavljeno v Slochan.mini 5