V očeh Zemlje človeško življenje izgleda kot nepomemben svetlobni utrinek, ki izgine v trenutku. Za vsakega posameznika pa je lahko to življenje dolgo in srečno ali prav tako nepredstavljivo kratko …
Kolikor je ljudi na svetu, toliko je tudi različnih zgodb, ki opisujejo konec človeškega življenja. Z našo dostavljalko pisem Fumiko spoznamo nekatere srečne in nesrečne konce ljudi, ki s svojim posmrtnim pismom “shigofumi” zapišejo še zadnje besede svojim bližnjim in prijateljem – čudovite zgodbe, ki zvabijo solze v oči.

Zgodba …
Serija Shigofumi se vrti okoli raznašalke nenavadnih pisem Fumike, njene palice Kanake in njune skrivnostne preteklosti. Fumika je poštarka, ki naokoli raznaša nenavadna pisma imenovana “Shigofumi”. Ta imajo drugačno funkcijo od navadnih pisem, saj prispejo iz sveta mrtvih. Vsebina teh pisem je običajno namenjena najbližjim sorodnikom, prijateljem in celo sovražnikom, katerim se umrli želijo še zadnjič izpovedati, izraziti zadnje želje ali se zahvaliti za najlepše trenutke. Zgodbe polne čustev pa kmalu zbledijo, ko se pojavi rdeča nit zgodbe, ki govori o skrivnostni dostavljalki Fumiki, ki med drugimi poštarji vzbuja zanimanje o tem, kako je lahko nesmrtna, če pa se še vedno stara.

Zanimivosti …
Animejsko verzijo Shigofumi: Stories of Last Letter je ustvaril Tomoro Yuzawa, producirala pa sta jo studija Bandai Visual in Genco. Serija se je predvajala od 6. januarja 2008 do 22. marca istega leta in šteje 12 epizod. V letu 2006 je izšel tudi “lahki” roman, ki si ga je Tomoro vzel kot osnovo za anime. Roman je izhajal pri MediaWorks, 10. marca letošnjega leta pa je izšel še zadnji od četrtih delov. Čeprav je bil roman izdan že prej, je po besedah Yuzawe anime originalno delo. Naslov “Shigofumi” je sestavljen iz dveh ključnih besed, ki sta tudi glavni motiv zgodbe: “po smrti” ( 死後 ) in “pismo” ( 文 ) .
Za večino japonskih zgodb velja, da prikaz smrti ni nekaj prepovedanega, kot je to v navadi zahodnih držav, zato so si tudi pri tej seriji vzeli pravico do tega in prikazali različna občutja ter dogodke, ki ljudi privedejo do zadnjega izdiha. Približno dvajset minut vsake epizode je namenjenih stranski zgodbi, ki prikazuje težke razmere v družbi, ki ljudi vodijo v samomor. Vendar pa so za razmišljanje o smrti lahko krivi tudi bujna domišljija in napačne interpretacije novega posmrtnega življenja po tem peklenskem življenju na Zemlji.

Osebno mnenje …
Menim, da je ta serija požela premalo slave v času predvajanja. Vsaka stranska zgodba ima svoje edinstveno sporočilo, zato mislim, da bi bilo dobro, če bi o teh temah potekale odprte diskusije. Beseda smrt je v današnji civilizaciji prevelik tabu, s katerim se nihče ne želi soočiti. V seriji pa se s smrtjo srečamo skozi različne izkušnje, ki so posameznike pripeljale do posmrtnega življenja. Odlično je serija prikazala tudi posledice samomora, saj lahko le-ta tako razžalosti starše, da v afektu celo sami naredili neumnost. ‘Le’ toliko je potrebno, da nekoga spraviš s tira …
Shigofumi tako ostaja fenomenalna serija, ob kateri ne manjka niti kanček humorja na račun glavne junakinje, ki je tudi sama preživela pekel. Bila je namreč žrtev zlorabe.
Srce parajoča serija, ki povleče vase in vam da nov pogled na brezskrbno, a včasih še kako težko življenje.

Ocena – 9/10

Celoten članek objavljen v Slochan3

Filmov in serij, ki bi ponazarjali življenje odtujenih ljudi, nesposobnih normalnega civiliziranega življenja, ne zasledimo prav pogosto, tokratna zgodba pa govori ravno o tem.
Serija se posveča socialno odrezanim ljudem z mučno preteklostjo, skratka ljudem z obrobja naše družbe. Prav tako pa odpira tudi perečo krizo mladih po vsem svetu: problem zasvojenosti z internetnimi igrami.
Čas je za svetovno dominacijo “Welcome to the N.H.K.” serije!

Zgodba
V seriji sledimo življenju protagonista Tatsuhira Saita, ki je obupal nad študijem in se že četrto leto zapored bori z brezposelnostjo. Njegov vsakdan je vedno bolj podoben življenju hikikomorijev, vendar je njegov razlog asocializacije del nekakšne zarote. V njegovo mirno, samotno življenje se iznenada vplete dekle po imenu Misaki Nakahara. Ta trdi, da ga lahko ozdravi njegovega strahu pred ljudmi, če z njo podpiše pogodbo, sestavljeno iz zelo nenavadnih pogojev. S podpisom pogodbe se je Saitu začel cikel asocialnega življenja močno spreminjati, četudi mu to sploh ni bilo všeč. Njegova trmasta ideja globalne zarote pa ga je vedno znova priklenila v lastno stanovanje.

[hikikomori = japonska beseda za asocialnega človeka, ki se boji družbe]

O seriji
Animirana serija je narejena po istoimenskem romanu avtorja Tatsuhiko Takimota iz leta 2002. Prirejena je bila tudi v istoimenski mangi, ki je izhajala od 24. junija 2004 do 6. junija 2007 in obsega 8 zvezkov. Animejsko verzijo je leta 2006 v 24 epizodah režiral Yusuke Yamamoto pri Gonzo studiu. Originalna zgodba romana pa se pri mangi in animeju malenkost razlikuje. Razlog verjetno tiči v občinstvu, kateremu so dela namenjena, saj je manga dobila oznako priporočeno za bralce na 18 leti.V animeju je med vsemi verzijami najbolj okrnjena zgodba, saj v njem ni omenjen niti razlog nekaj redkih halucinacij Saita  jemal je namreč legalne droge.
Zgodba je postavljena v današnji čas Japonske in se odvija okrog več mlajših polnoletnih oseb, ki imajo drugačne življenjske stile toda skupen problem. Ti asocialni mladeniči so t.i. hikikomoriji in anime otakuji. Hikikomorijiso na japonskem znani po tem, da so izločeni iz družbenega življenja, po navadi zaradi bojazni pred ljudmi. Običajno ne obiskujejo šole ali službe in se vsakodnevno preživljajo na račun staršev ali socialne podpore. Enako življenje spremljamo ob protagonistu serije Saitu Tatsuhiru, ki za svoje nedružabno življenje krivi svetovno tajno podjetje NHK, ki kuje zaroto proti ljudstvu. Vendar je oznaka NHK na Japonskem podobna kot v Sloveniji RTV – državni operater medijev.
Saito se spoprijatelji s svojim šolskim kolegom Yamazakijem Kaorujem, s katerim se sooča z različnimi težavami, kot so: dekleta, piramidni posli (wiki: pyramid scheme) in igranje omrežnih iger (primer World of Warcraft). Od vseh vpletenih likov je najbolj skrivnostna Misaki Nakahara, dekle, ki je tudi prva oseba v tesnem stiku s Saitom in mu iz neznanega razloga želi pomagati uiti iz asocialnega življenja. Skupaj imata vsakodnevna predavanja, s katerimi ga želi podučiti o načinu vključitve v družbo in o načinu razmišljanja v določenih interakcijah z drugimi ljudmi. Izvor te dobrote pa se skriva v Misakini šokantni preteklosti, ki je ni zaupala nikomur, razen Saitu skozi različne posredne izpovedi.

Osebno mnenje
Po dveh letih spremljanja animejskega dogajanja, lahko iz lastnih izkušenj potrdim, da je to ena najbolj poučnih in najbolj kritičnih serij do trenutnega stanja razmer v svetu. Čeprav je animirana serija nekakšna blažja oblika originalnega istoimenskega romana, vseeno zelo zanimivo pokaže probleme mladih, ki se zaradi svojega drugačnega mišljenja umaknejo od družbe. Prav tako se serija posmehuje ljudem, ki se spustijo v piramidni marketing, za katerega teorija absolutnega uspeha skorajda ne obstaja. Piramidne potegavščine premamijo še posebej tiste, ki se spustijo v internetne igre in dobijo strah pred ljudmi, oz. realnostjo. Po ogledu Welcome to the NHK sem dobil občutek krivde, saj nočem pristati v tem košu ljudi, zato sem začel sam pri sebi razmišljati, kje bi lahko naredil spremembe. Za konec naj vas osrečim, da se animirana serija za razliko od originalnega romana konča precej bolj pozitivno.

Objavljeno v Slochan št.3

Zgodba: Mitsuo Iso
Ilustracija: Takeshi Honda
Režiser: Mitsuo Iso
Studio: Madhouse
Predvajanje: 12.5.2007 do 1.12.2007
Žanr: Šolsko življenje, znanstvena fantastika, tragedija, virtualnost

Je prihodnost človeštva prirokovana v tej seriji? Vsa napredna tehnologija, ki jo prikazana v tem znanstveno-fantastičnem animeju je pravzaprav lahko že bližnja realnost. Vseeno pa je spremljanje te serije pravi užitek, saj se nekako vklopiš v sceno in uživaš v ideji računalniškega virtualnega sistema v navadnem okolju, kjer se zasebni računalnik pokaže kot transparentno okno/zaslon in pod njem tipkovnica. Čeprav je to možno uporabljati le preko posebno narejenih očal, ki zaznavajo kiber-okolje, ki ga z očesi ne moremo…Prepustimo se seriji napredne tehnologije, polne hecov, zanimivih prednosti, ki pa ima kot vsaka tudi napake…

Dennou Coil je očitno zelo skrivnostnega izvira, saj sta roman in manga začeli nastajati v skoraj istem času kot animejska oblika. Vendar po datumih izdaje bi lahko sklepal, da je bila animejska verzija narejena po romanu, ki je izšel ravno mesec pred začetkom animeja. Roman pa se še zmeraj nadaljuje in trenutno šteje že 3 dele. Zanimivo naključje je omemba istega avtorja mange in animeja Mitsuo Iso, zaradi česar je možno, da je animejska in mangovska verzija njegovo avtorsko delo in nima bistvene povezave z prej izdanim romanom. Manga se je začela istega leta kot anime in ima do sedaj le 1 izdano knjigico.

Serija nenavadno blesti na več področjih; že prej omenjena tematika virtualizacije okolja in sodobna uporaba računalniškega sistema, ki je tudi odlično vodilo današnje civilizacija – kjerkoli, kadarkoli in preprosto. Zgodba ki spremlja to 26-delno serijo ves čas deluje zelo plehko, vendar se kasneje izkaže kot zelo unikatno in poglobljeno. Dosti vmesnih dogajanj le prikazuje pravo človeško naravo, kasneje se to upodobi v zavisti, sovraštvu in zaletavosti naših likov. Koliko je potrebno, da človeka določen dogodek spravi v norost in zapiranje vase.

Poleg glavne zgodbe se zabavamo tudi v odličnem artu tehnološke dovršenosti, ki jo mularija s pridom uporablja za svoje otroške igrice. Zaradi virtualnosti okolja je možno s primerno programsko opremo tudi igrati vojne igrice, ki izgledajo kot napredno hekanje. Zanimivo je to, da se tovrstno hekanje izvaja na različne načine – z bogato orožarno mu lahko prestreljuješ sistem (če si to lahko privoščiš) in običajno vdiranje v sistem drugega uporabnika. Seveda z namenom, da mu uničiš virtualizacijo. Veliko zabave, napetih, akcijskih in tragičnih trenutkov.

Ocena: 8/10 – Imel sem občutek, da enostavno premalo vem o ozadjih vseh likov; enostavno preveč posvečanja trenutni situaciji. Na čase je bil tudi dolgočasen z nezanimivimi dialogi.

Zgodba: Katori Masaru
Ilustracija: Jiro Ando
Režiser: Toshifumi Kawase
Studio: Studio Deen
Predvajanje: 13.10.2007 do 22.3.2008 (22 epizod)

    

Žalostno, vendar resnično… ta neprepoznaven anime se mi je s svojo zgodbo, razvojem likov in preigravanjem shogi japonskega  namiznega šaha tako vtisnil med priljubljene, da ga moram malce pohvalit. S precej dobrim plotom umora Shionovih staršev in njene ambicije, postati najboljši Kishi (profesionalni igralec shogija) se zgodba začne odvijati, ko je Shion stara 12 let. Vendar to samo po sebi ne bi bilo zanimivo, če ob času umora ne bi bila 4-letna Shion prisotna med klavnico njenih staršev in da je z morilcem celo odigrala igro shogija. Pri tem pa ji je morilec postavil nekaj novih pogojev njenega nadaljnjega življenja…

Niti ni me presenetilo dejstvo, da je celotna zgodba narejena po mangi iz leta 2004 z naslovom “Shion no Ō – The Flowers of Hard Blood”, avtorice Naoko Hayashiba s pisateljskim imenom Katori Masaru. Največje presenečenje je, da je manga trenutno dolga 8 celotnih knjižic in še zmeraj ni dokončana. Kar bi pomenilo, da se zgodba v mangi drugače odvija, kot se je v animejski priredbi. Kot zanimivost pa je letos izšla tudi igra za Nintendo DS.

Seveda pa se celotna serija ne vrti le okoli Shionovih iger shogija (ki so polni adrenalina) in raziskovanja dogodkov tistega krvavega večera. V seriji spoznamo več likov, ki so Shionovi nasprotniki v igri, vendar postanejo tudi bljižnji prijatelji. Vsak lik se skozi zgodbo tudi razvija in obenem se nam vrtijo tudi “flashbacki” iz njihove preteklosti, ki nam pokažejo razloge njihove trenutne travme…Makoto Hani, njegov brat Satoru, Ayumi Saitō in Saori Nikaidō so osebe z veliko skrivnostmi in težavami…

Poleg vsega omenjenega mi je nadvse všeč tudi art – zmerno barvit, oči kot dragulji in precej natančen. Vhodna in izhodna špica sta še zmeraj med mojimi precej ljubšimi – Vhodna & Izhodna

Ocena 8/10 – Žalostno je le, da se v začetku malce zadeve zavlečejo in kakšne epizode tudi dolgočasne. Vseeno mu je treba dati priložnost!

Zgodba in ilustracija: Konami Kanata
Režiser: Mitsuyuki Masuhara
Studio: Madhouse Ltd.
Predvajanje: 31. marec 2008 – //.//.2008
 
     

Po vseh pogledanih serijah in filmih, ki so bili predvsem namenjeni starejšemu občinstvu, se mi je končno iz japonskih studijev prilegla ena zelo srčkana serija. Že dolgo je tega, ko smo v otroštvu gledali preproste risanke (čebelica maja, la linea in druge) in dandanes v industriji ne vidiš več v tej smeri narejenih risank. Večina so le še holivudski proizvodi s preseravanjem računalniške animacije ali pa izrazito cartoonnetworku podobne risanke (potem veste, o čem govorim). Chi je pa drugačen, je bolj preprost in zabaven, kot bi avtorji skočili desetletja nazaj v obdobje, ko so bile risanke za zabavo mlajših in niso vsebovale nikakršnih nasilj, smrti, nadnaravnosti in drugih traparij. Chi je zanimiv tako za najmlajše, kot tudi za starejše.

Chi’s Sweet Home je na pogled stara zadeva, vendar je animirana serija narejena po mangi avtorice Konami Kanata, ki je tudi oblikovala nastopajoče like. Prva številka mange je izšla že v letu 2004 in je do danes izšlo le 5 celotnih knjižic (ki so po besedah bralcev tudi zelo zanimive). Očitno je bila zasnova in zgodba mange zelo zanimiva za režiserja Mitsuyukija Misahara, saj so jo ne dolgo nazaj začeli prirejati v 2-3 minutno kratko animacijo. Dorečeno je, da bo izšlo 104 epizod, vendar vseeno upam, da se bo zgodba še nadaljevala.

Zgodba sledi mlademu mucku, ki je v popoldanskem sprehodu z družino nenadoma zataval v neznano. Takojšna panika tega mladiča je pripeljala do novih strašnih izkušenj, ki pa so mucka spravile v čisti obup. Kot bi bil rojen pod srečno zvezdo, ga najde mlad fantiček in skupaj z družino ga vzamejo domov. Ker pa mucek ni navajen tovrstnih izkušenj, je še zmeraj prepričan, da bo našel svojo družino. A stvar ni tako svetla, kot se sliši…

Odlična serija v vseh pogledih – lahki dialogi, razumljivo dogajanje, vedno zabavni trenutki in zadeva ima celo svojo zgodbo. Moram reči, da nadvse uživam ob spremljanju te serije in upam, da zadeva ne bo ušla iz trenutne poti. Ni da ni, da vam serija ne bi bila všeč, ker enostavno uživaš ob spremljanju.

Ocena 10/10

PS: Do sedaj je bilo predvajanih 37 epizod, 4 najdete tudi na webtv.si s slovenskimi podnapisi – klik1 – klik2 – klik3 – klik4 

PS: Nekateri pravijo, da je ta anime največji drek, kar jih je možno videti… no ja, takim lahko samo rečem, da so retardi, ker ne znajo prebrat, komu je primarno namenjena ta zabavna risanka in si za svoj stil in izvirnost po mojem vseeno zasluži visoko oceno.

Če vam zadnje čase primanjkuje zgodb z mafijskimi obračuni, z večjim številom junakov, barab in zgodb z nekaj alkemističnimi prvinami, potem vam krvavo priporočam ogled t.i. serije Baccano! Sem omenil krvave? Tako krvava, kot je bila pred leti Elfen Lied serija zagotovo ne, vendar se vseeno veliko dogaja okrog pokolov med mafijskimi družinami. Ampak to ni glavna atrakcija celotne serije, saj to častno mesto pripada zapletenosti prikaza zgodbe mnogih družin, ki jih veže vse in hkrati nič. Več pa v daljšem opisu, ki bazira na mojem subjektivnem mnenju, kjer poskušam čim manj izdati dogajanje iz zgodbe.

Zgodba mafijske mini serije, ki nas postavi v mešano časovno zaporedje napetih dogajanj in mafijskih družin, se prepleta skozi 13 dolgih epizod. Vse to pripoveduje Gustav St-Germain, podpredsednik Daily News, ki je zadevo raziskal. Čeprav se sprva zdi serija kot kup nelogičnih dogodkov (kot so recimo vojne med mafijami, nesmrtnost nekaterih osebkov, pojav dveh norčkov, ki kradeta zaradi zabave in še mnogo nejasnih stvari), se skozi epizode in menjavanje časovnega zaporedja dogajanj počasi prikaže jasna slika celotne pripovedi. A ne tako hitro! Sestavljanke, ki jo sestavljate, na začetku ne bi smeli videti, saj vam pokvari presenečanje po končanem sestavljanju. Ta anime pa ponuja prav to, česar nam kupljena sestavljenka ne nudi. Tako v začetku serije izvemo le nekaj ključnih stvari  mafija, nesmrtnost, skrivnosti.
Celotna zgodba se v večini odvija na vlaku Flying Pussyfoot, kjer naj bi se tudi vsa zgodba razvila in prikazala, kajti na tem vlaku se je znašla kopica sovragov.
Dogajanje spremljamo z vidika različnih oseb, kot so Isaac in Miria, Czes, Jacuzzi, Rachel, Claire ter mafijske družine Lemure, Chane in Russo. Precej zgodb se prekriva, tako da nam hitro postane vse logično in slika se počasi sestavlja v celoto. Priporočljivo je pozorno spremljati menjavanje časovnih sprememb, ki se večinoma vrtijo okoli letnic 1930, 1931 in 1932.
Dogajanje je zelo krvavo in nasilno. Poleg stalnih pokolov, odpadanju udov in tisočerih mlak krvi, je tudi nekaj zanimivih akcij, najdejo pa se seveda tudi smešni kadri, za katere poskrbita Miria in Isaac, presenečen pa sem bil celo nad kančkom romantike.
Sam stil risanja je zelo staromoden in mafijski, kot se za tako zgodbo spodobi. Liki so zelo premišljeno oblikovani, nekateri morda celo spominjajo na anime enakega žanra  Gungrave. Za noben lik pa ne morem reči, da se mi je zdel antipatičen, saj so nekako vsi ustrezali svoji vlogi v dogajanju in končni sliki.
Glavnega protagonista je v tej seriji je težko določiti. Dogajanje se ves čas vrti okrog različnih oseb, ki v nekem trenutku zavzamejo glavno vlogo, v naslednjem so pa le nepomembni statisti. Mogoče bi lahko določil glavne osebe šele v zadnji epizodi, kjer se vse razjasni in celotna serija dobi smisel.

Rad bi pa podal še nekaj lastnih izkušenj iz te serije, čemur se enostavno ne morem izogniti. Ko sem jo prvič začel spremljati, se mi je zdela zelo zmedena in popolnoma nezanimiva, zato sem jo tudi za daljši čas opustil. Po nekaj pozitivnih komentarjih sem se odločil, da je to eden izmed animejev, ki si ga moram ogledati, saj sem ga morda prehitro sodil. In res, po nekaj epizodah sem doživel presenečenje. Z vsakim delom so mi liki postajali bolj priljubljeni, še posebej Isaac in Miria, ki sta po mojem mnenju predstavljala presežek celotne serije. Ta nori parček je znal v zelo kritičnih trenutkih serije narediti tako dobro vzdušje, da si pozabil, ali spremljaš komedijo ali resno mafijsko klavnico. Njuni neumestni komentarji, napačno razumevanje situacije in pojavljanje na napačnem kraju ob napačnem času, so izpadli tako dobro, da sem skozi serijo komaj čakal, da se pojavi ta tragikomičen par. Tudi nekateri drugi posamezniki so fenomenalno izpadli s svojim odnosom in karakterjem.
Če vam čas omogoča in menite, da bi vam mafijsko dogajanje znalo popestriti življenje, vam priporočam anime z unikatnim načinom prikaza celotne zgodbe.

Animacija � 8.5/10
Glede na precejšno količino akcije, se animacija v večini primerov ni zdela popačena ali slabo izvedena. Ni bilo niti izrazitih kvadratastih likov na pogledu od daleč in tudi preskakovanja sličic ni bilo zaznati. Manjkala pa ji je boljša podrobnost okolice in izrazitejše linije.
Za anime takega žanra precej dobro.
Soundtrack � 8/10
Zelo starinski, ali bolje rečeno � mafijsko obarvan. V ozadju ni posebnih adrenalinskih, opernih ali žurerskih glasbenih vložkov, zato zvočni efekti zelo serijo le poživijo. Precej zanimiva je tudi vhodna začetna glasba.
Zgodba � 9/10
Kot sem omenil, mi je všeč kompleksnost in skrivnostnost celotnega dogajanja. Zgodba je kot nekakšen prikaz raziskav določenih dogodkov iz preteklosti, ki so se dogajali med mafijskimi družinami. Obenem se dogajanje vrti še okoli nadnaravnih pojavov nekaterih mafijskih družin; kot bi spremljali zgodovinsko dogajanje skozi ljudi, ki so bili temu priča.
Liki � 9/10
Vsi liki so izjemni in nihče od njih ne izpade manjvreden. Običajno lahko like ločimo na glavne in stranske, tukaj pa to ni možno, ker vse srečujemo skozi celo serijo. Pravzaprav vsi padejo pod kategorijo negativcev, ločijo se le po lestvici od najhujših do najšibkejših, nekateri izmed njih pa so tudi “dobri”.

Povprečna ocena – 8/10
Ne glede na zanimiv prikaz zgodbe, raznovrstnih likov, dobrega dogajanja in odličnega konca, žal serija ne pade v koš najboljših. Daje mi občutek, kot da nikakor ni za večkraten ogled, še manj pa navdušuje za nakup ljubiteljskih dobrin. Upam, da mi mafijec ne poreže prstov, ker seriji dam le osmico.

PS: Recenzija je tudi v 2. številki SloChan revije

Film sem pogledal nedolgo nazaj, vendar sem si ga iz principa pred kratkim še enkrat in si nisem mogel pomagat, da ga ne bi opisal bolj podrobno. Odlična romantična drama dveh najboljših prijateljev, ki si jo je zamislil Makoto, po izkušnjah iz življenja. Vendar si je Makoto Shinkai ta film za razliko od prejšnih, zamislil brez fantazijskih in nadnaravnih prvin, ki zato ta film naredijo še bolj življenjski in resničen.

Makoto si je izbral zelo nenavaden in nerazumljiv naslov, ki ob prvem pogledu ne pomeni nič, vendar nosi zelo pomembno sporočilo. Naslov “Byousoku 5 Centimeter” pomeni “5 centimetrov na sekundo”, kar pa je hitrost padanja češnjevih listov ob cvetenju. S to metaforo jo ponazoril človeška življenja, ki običajno začnejo skupaj, končajo pa na različnih poteh. V filmu je na ta način iz različnih pogledov prikazal nesrečno življenje dveh prijateljev, katerima poti v življenju niso bile naklonjene, četudi sta si resnično želela biti ponovno skupaj.

Celoten film je sestavljen iz treh krajših zgodb, ki so pripovedovane iz različnih perspektiv. Prvi del filma (Ōkashō – Ekstrakt češnjevega cveta) je iz Tohnovega pogleda, kjer pripoveduje o sebi in prvem srečanju z Akaki v mali šoli. Tam sta postala zelo dobra prijatelja, vendar se je Akaki po končani šoli morala preseliti zaradi službe staršev. Tako sta s Tohnom imela kontakte le preko pisem. Vseeno pa sta si obljubila, da se bosta ponovno srečala na dan cvetenja češnjevega drevesa in skupaj gledala padanje lističov. Ker pa se je tudi Tohno moral preseliti, sta se na hitro ponovno srečala v mrzlem zimskem večeru, morda celo zadnjič.
Drugi del filma (Cosmonaut) je nadaljevanje prvega, kjer se Tohno preseli v novo  mesto in obiskuje novo šolo. Zgodbo pripoveduje dekle, ki se je zagledalo v Tohna, ko je prvič prišel v njihov kraj. Dekle po imenu Kanae je povprečna punca, ki zelo rada surfa na valovih. Goji pa tudi čustva do Tohna, vendar se mu boji priznati, ker v Tohnu zaznava ljubezen do druge osebe, ki je zelo oddaljena.
Zadnji del filma (Byōsoku 5 Centimeter) prikaže popolnoma ločene poti med vsemi tremi liki. Tohno je sedaj programer v Tokiju, Akaki pa se pripravlja na poroko. Nekega dne pa se Tohno sprehodi čez železniški prehod mimo ženske in  nenadoma dobi občutek, da jo pozna…

Film me je najbolj presenetil z artom. Že v nekaj sekundah ogleda sem se skoraj zaljubil v podrobnost okolja in uporabo barv. Vsi elementi imajo globino in zelo zanimivo osvetlitev, ki te prav povleče vase. Večina krajev je vzetih iz resničnosti,  zato vam bodo tile posnetki takoj znani *klik*

Glasbene podlage v filmu ni veliko, najbolj izstopa le pesem “One more day, One more chance: Masayoshi Yamazaki” ob katerem se kar stopiš od žalostnega vzdušja. Komad sam po sebi ne nosi velike vrednosti, ko ga poslušate v filmu je pa enostavno prečudovit.

Še bolj zanimiv je uspeh Makota, ki je sprva začel s samostojnim kratkim 5-minutnim filmom “She and her cat” obenem pa se je ukvarjal z grafiko in delal za računalniško firmo 3D animacije. Kaj kmalu je s pomočjo nekaj ljudi v epizodo spravil tudi “Voices of a distant star” in prvi daljši film “The place promised in our early days“. Vsa njegova dela so spoštovanja vredna, saj resnično zna spraviti idejo iz glave v odlično zgodbo in perfektno narejeno animacijo z zelo malo sodelujočih animatorjev. Resnično upam na še kakšno njegovo delo. 

 Priporočam ogled kratkega napovednika, “ Byousoku 5 Centimeters Trailer (with subs)“

 Ocene:
Animacija – 9/10
Soundtrack – 8/10
Zgodba – 10/10
Liki – 9.5/10
Povprečna ocena – 9.5/10

PS: Slovensko preveden film *klik* 

Serija polna akcije, dirk in driftov, odličnih avtomobilov japonske izdelave in visoke ambicije mladeniča, ki je šele prejel izpit za avto. Leta 1995 je Shuichi Shigeno začel ustvarjati mango po imenu Initial D, katere še danes ni končal in se nadaljuje. Manga se je nato leta 1998 prelevila v anime serijo Initial D First Stage direktor pa je bil 
Noboru Mitsusawa. V naslednjih letih je serija dobila tudi več nadaljevanj; Initial D Second stage, Third Stage in Fourth Stage. Nastal je tudi live action film.

Da bi postali profesionalni vozniki, mora večina dirkačev skozi pekel. Obstajajo pa izjeme, ki imajo profesionalnost že v krvi, le odkriti jo je potrebno.. Zgodba  pripoveduje o uspehu mladeniča Takumija, ki za očeta prevaža tofu; čeprav je izpit šele dobil, je znal avto vozit že nekaj let. Oče je bivši profesionalni “downhill” dirkač in lastnik izpopolnjenega Toyota AE86 Sprinter Truena. Takumi ni bil nikoli navdušen nad dirkanjem, le hotel je čimhitreje dostaviti jutranjo pošiljko tofujev, pri tem pa je nevede pridobil veliko izkušenj…

Verjetno pa koga firbec matra, zakaj je avtor uporabil ravno staro Toyoto Trueno? No ja, mogoče zato, ker si jo tudi sam lasti, kakor tudi Imprezo WRX Type STi, ki jo v animeju vozi Bunta. Glede na detajlnost serije, bi lahko sklepali, da se tudi avtor ukvarja z dirkanjem. Tudi če ni, je zamisel za mango odlična. Zanimivo je tudi to, da je nekaj imen klubov črpal kar iz realnega sveta (recimo Mid Night Club).

 

Način dirkanja, ki ga uporabljajo v Initial D je “Touge Racing”. To je dirka po načinu mačke in miši; naprej je en miš in mu mačka sledi, če miš ne uide mački, se zamenjata.  Tako dirkača menjujeta položaj dokler eden ne popusti ali dokončno prehiti. Tereni tekem so le gorske ceste, kjer je do izraza prišlo driftanje. Avtocest ali mestnih cest v Initial D ni, so pa pogost pojav v Wangan Midnight seriji. Uporaba gorskih ovinkastih cest je odlična, ker v deželi vzhajajočega sonca Japonci slovijo ravno po driftanju s stilom. Naletel sem tudi na stran KANSEI, kjer si lahko pogledate nekaj slik “downhill” cest, po katerih tudi dirkajo.  Prav tako si poglejte še preostale bloge, morda pa se kdo navduši na tak način driftanja, saj je to nekaj dosti bolj adrenalinskega, kakor samo vrtenje okoli krožnih po BTCju.

Seveda ima anime tudi svoje istoimenske računalniške igre, ki pa so žal preveč arkadno narejene, zato driftanje ne pusti nobenega posebnega občutka in je skoraj bolje, če preigrate NFS7. Še bolje pa, če kupite PS2 in GT4, kjer se boste lahko naužili driftanja za celo življenje.

Če odštejemo rahlo slabšo kvaliteto takratnje izdelave animacij, ko smo večino stvari snemali še na VHS kasete, je poudarek serije na zelo podrobni animaciji avtomobilističnih dirk. Dirke so 3D renderirane in z vsako sezono bolj “realistične”, tako že skoraj nimaš več občutka, ali je to “live action” ali animirano. Skozi serijo spoznamo, da za najhitrejše downhill drifte ni potrebna samo moč avta, vendar tudi sposobnost voznika. Takumijev oče Bunta je bil tudi profesionalni downhill drifter, zaradi starosti pa je svoje znanje in sposobnosti usmeril v izpopolnitev zastarelega Truena, ki je proti današnjim avtomobilom le kup stare pločevine. Tako je Takumija skozi leta navajal na hitre vožnje skozi goro Akine, s pomočjo kozarca vode na armaturi pa ga je naučil popolnih driftov skozi te gore.

Je pa tudi eden redkih animejev, pri katerem sem užival v adrenalinsko nabitih komadih, ki so dirke naredile še posebej napete. Uporabili so Eurobeat glasbo, ki je bila predvajana v angleških 80′ in je kot nalašč narejena za to serijo. Seveda pa odsvetujem poslušanje te glasbe ob vožnji z avtomobilom, ker obstaja velika možnost naleta v ograjo.

Resnično všeč mi je bila tudi osebnost vseh likov; Takumi je zadržan, poslušen, miren in včasih odtujen mladenič, ki se z vsako dirko izboljša, vendar ni egoističen in aroganten, zato se tudi ne hvali z zmagami in vedno spoštuje svoje nasprotnike, četudi je bila zmaga dvomljiva. Itsuki je resda rahlo siten lik, ampak vseeno brez njega ne bi bila serija pristna… je zelo jezikav, glasen in samohvalen. Zelo spoštuje najboljšega prijatelja Takumija in ga podpira pri njegovih dosežkih.  Brata Ryousuke in Keisuke sta sinova bogataša, malce razvajena, živita pa samo za cestne dirke. Ryouske je za razliko od Keisuka bolj umirjen možakar, vsako stvar 10x premisli in vse dirke računalniško simulira. Je tudi zelo pošten, v Takumiju vidi bodočega profesionalnega dirkača in mu tudi pomaga v nadaljevalnih serijah s “Project D” skupino. Vsi ostali liki so si med seboj zelo različni, od egoistov, nasilnežev, goljufov… So pa tudi ljudje, ki so, čeprav so izgubili, dali Takumiju dodatno podporo in ga kaj naučili.

Serija je resnično 1A med avtomobilističnimi zadevami in upam na nadaljevanja. 

Ocene:
Animacija – 6/10
Soundtrack – 10/10
Zgodba – 8.5/10
Liki – 10/10
Povprečna ocena – 9.5/10

PS: Zahvalil bi se neko-tan za lektoriranje ^^
PS2: Dobil sem tudi povezavo do videa touge driftanja, poglejte si > Master Tsuchiya Touge Drift

Death Note je 37-delna serija, polna napetega dogajanja in odlično zgodbo. Vsak novi del vsak teden je bil takoj na vrsti za ogled, brez obotavljanja. Zgodbo si je zamislil Tsugumi Ooba, katero je najprej izlil v obliki mange. Je pa to ena najboljših detektivk, kar sem jih kdaj videl na zaslonu, čeprav le na računalniškemu. Serija se je raztegovala čez približno pol leta, po eno epizodo na teden (natančneje na sredo). Serija je zelo realna, če opustimo nadnaravno moč beležke in nekaj Shinigamijev (bogov smrti) – zato je to super zadeva za vse starosti, ki razumejo intelektualce (priznam, osebno sem mel na čase manjše težave pri razumevanju njihovih načrtov in misli).

Animacija mi je bila zelo temačna, vendar odlično prikazana. Tako kot se spodobi za tako grozljivo dogajanje. V sami seriji ni bilo ravno veliko akcijskih spopadov v stilu streljanja ali pretepanja, ampak je vse bolj temeljilo na intelektualnih spopadih. Je zelo privlačno za pogledat, tudi na malih zaslonih zadeve ne moreš spregledati, ker te povleče vase. Ni nobene kičaste animacije, aka frjolčne barve in podobno – nič, kar bi te lahko sploh spominjalo na otroško risanko.

Glasbeno ozadje v seriji je strah vzbujajoče, ob zanimivih dogajanjih ti inštrumenti (violina, klavir) enostavno naježijo dlake in še zmrazi zraven. Vhodni in izhodni glasbi sta mi rahlo zateženi, ker sta metalske narave. Nisem ravno pristaš metala, ampak vseeno komada izpadeta dobro glede na vsebino.

V celotni seriji je veliko likov, ki kmalu tudi “izginejo”, raje ne izdam imen, ker bi bil to že spoiler. Yagami je bister študent prava, katerega ambicija je, da izniči ves kriminal iz sveta. Yagami je zelo egoističen, zadržan zase in ni zainteresiran v zveze. Med serijo je prisiljen se dobivati z dekletami, ker ga je L začel zaradi določenih dogajanj sumiti. Yagami  dobi najboljšo priložnost uresničitve ambicije ob najdbi Death Note (beležka smrti), s katero prične svoje poslanstvo že predčasno. Zelo kmalu naletimo tudi na osebo L, katerega imena ne smem izdati, ker je skrivnost. L je skrivni tajni agent, ki pa je tudi zadnji as policije, ko ni več zmožna opraviti svojih nalog. L se sprva prikaže le preko računalniško prekodiranega zvoka, da ga nihče ne bi mogel odkriti. Kasneje ga spoznamo kot asocialno zaprtega človeka, katerega življenje je odvisno od računalnika. Da ne pozabim omenit njegovo ekstremno sladkosnednost (sladkarije ne ubijajo, kajne?). Kasneje se pojavita še Melo in Near, tudi veleuma, ki pa nato celotno serijo spremenita.

Težko bi primerjal to serijo s katerokoli drugo ali nasploh z zahodnjimi detektivkami, ker take intelektualne serije sploh ni. Žal. Če mislite da so Columbo, CSI in podobne detektivne dobre, se pošteno motite… tam ni nobenih napetih, veleumskih dogajanj. Pri Death Notu se skoz dogaja, boj med množičnim morilcem in agentom je vedno v akciji, vedno je nekaj, za kar rečeš “vav, nisem pričakoval!”. Še nekaj izmed novejših podobnih serij, ki se trenutno predvajajo, je Code Geass. Scena je drugačna, ker je dogajanje postavljeno v prihodnost, kjer protagonist dobi moč Geassa, absolutno moč upravljanja uma.
Death Note je dobra brainfuck serija in ni ravno za namen sproščanja vaših možganov. Če imate možnost kjerkoli serijo pogledat, morate!

Ocene:
Animacija – 9/10
Soundtrack – 8.5/10
Zgodba – 9/10
Liki – 9.5/10
Povprečna ocena – 9/10

Pred kratkim predvajan na TV Tokyo in s priloženimi podnapisi sem ga tudi sam ogledal. Serija šteje 12 čudovito animiranih epizod. Seveda sem zadevo spremljal redno, vsak teden eno epizodo, kar je za moje pojme tudi primerno in toliko bolj vznemerljivo. Čeprav se serija začne brez bistvene podlage in je le nekakšen prikaz dogodkov v nekem določenem času, glavnega protagonista takoj spoznamo, kot tudi njegove prijatelje. Sama vsebina pa je namenjena publiki, ki imajo radi skrivnostno in romantično dramo. Dogajanje v seriji pa te iz epizode v epizodo bolj privablja k gledanju, vendar čas hitro odleti mimo.

 Sama animacija je zelo zanimiva in umetniška, da se vam ob gledanju zdi, kot da gledate umetnino. Kar je mogoče tudi res, ker so se avtorji posebej potrudili pri raznolikosti modrega neba in oblakov. V celotni seriji vidimo kar nekaj različnih aktov sončne svetlobe na nebo (Jutranjo rdečo nebo, dnevno modro nebo, nebo z različnimi pozami oblakov in tudi večerno rozasto nebo). Morda je preveč očitna trikotnost likov, ki je še bolj izrazita ob close-up likov, vendar te to ne odvrne od nadaljnega ogleda serije. Četudi so bili liki preveč trikotni, barvitost likov ni moteča in oči vam bodo hvaležne. V akcijskih trenutkih so tudi veliko varčevali na raznolikosti kadrov akcije, ker se jih je dosti ponavljalo. Mogoče ravno temu niso hoteli nemeniti preveč pozornosti, ker so se bolj posvetili podrobnostim okolice in nebesni umetnini.

 Same glasbe v celotni seriji ni veliko, razen ob bolj akcijskih aktih. Moram reči, da se zelo dobro sklada z dogajanjem in enostavno sede. Všeč mi je tudi glasba v opening, v endingu malo manj. Še posebej se mi je prikupila melodija v prvi epizodi openinga, ki se kasneje pojavi še med zgodbo ob katerem sem se skoraj stopil. Od druge epizode naprej, pa je opening drugačen. Glasba je bolj nežnega tipa, brez pretiranih poudarkov inštrumentov, večinoma pa igrajo klavirji in violine. Odlično.

 V seriji spoznamo kar dosti likov, nekaterih bolj pomembnih in tudi stranskih. Takeshi in Mayuko sta dobesedno nezaželjena lika, ker niti ne igrata pomembne vloge, le Matsuri delata preglavice… morda bi morala imeti kar svojo serijo, ker njuna zgodba se čisto loči od naše glavne štorije. Mana je Yoritova najboljša prijateljica in tudi sošolka, vedno ga spremlja in k njemu hodi tudi pripravljat kosilo/večerjo… v celotni seriji ni nič posebnega med njima, čeprav jo zelo skrbi zanj. Vedno mu stoji ob strani.

 Sama zgodba, kot sem omenil, je od začetka neznanka, serija je že od samega začetka skrivnostna, ker lahko samo čakamo zaplet-vrh-zaključek. Zaplet se zgodi že v drugi epizodi, vendar nam ti dogodki še nekaj časa ne bodo jasni in kako se povezujejo. Vse se razkrije, ko v ospredje stopi Aono-san, sestra našega Yorita. Vse pa se dogaja bolj proti koncu, zato na začetku ne pretiravajte z odkrivanjem tople vode.

 Zelo rad bi samo zgodbo primerjal z Kanon(2006), ker se na podoben način vsa skrivnost razkrije šele v zadnjih delih, z dokaj žalostnim koncem. Zato vam priporočam, da si serije ne vzamete preveč k duši, ker v prvih epizodah vam bo rahlo nezanimivo… bodite potrpežljivi, z vsako epizodo je napetost večja in zgodba bolj jasna.

Ocene:
Animacija – 9/10
Soundtrack – 10/10
Zgodba – 8.5/10
Liki – 9/10
Povprečna ocena – 9/10

Prosim bodite strpni do moje prve recenzije… popravite me… sprejmem tudi nasvete.