otaku – (po naše “manijak”): oseba, ki je telesom in dušo predana svojemu hobiju.
Na tujem blogu sem zasledil zanimiv in hkrati nenavaden prispevek o odzivu ženske do tipa, ki se ukvarja z “neobičajnim” hobijem. Kaj je za ljudi neobičajno ne bi želel preveč debatirat (Lahko pa na hitro). Se vam zdi oseba odvratna, če je njegov/njen hobi zbiranje pajkov, pločevink, nagačenih živali? Ali pa je morda obsedena z rastlinami, čistočo, kolekcijo pr0n koledarjev in nakupovanjem tehničnih stvari? Povsem “normalni” hobiji? Kaj pa je potem gledanje animejev/mang, zbiranje figuric (tudi erotičnih), slikic z narisanimi deklinami, blazine z najljubšimi liki …? Ali ni to tudi povsem normalen hobi? Če VAM ne prija, je zato odvraten/nenavaden/ničvreden? C’mon, smo v 21. stoletju, lahko bi že spoznali, da obstaja rek; “100 ljudi, 100 čudi”.
In tukaj je izhodiščna točka za slednjo diskusijo.
(Najverjetneje) na japonskem je popolnoma objokana ženska na spletu priznala, da je šele zdaj spoznala s čim se ukvarja njen novi fant, v katerega je (bila) totalno zaljubljena. Ženska je v svojih 30-ih letih, zaljubila pa se je v 4 leta mlajšega moškega. Ji je zelo lušten, prijazen, stilsko oblečen in urejen. Spozna se na musko, filme in tekoče trende in zna veliko povedati o tem. Po treh mescih njunega odnosa pa je spoznala, da je v resnici “otaku” in je zainteresiran v animeje in cosplay. Čeprav ne izgleda kot običajni otakuji po ulicah Akihabare (japonska ulica – paradiž za g33ke), se vseeno udeležuje dogodkov iz teh področij. Njegovo računalniško namizje je okrašeno z vijolično-roza narisano Miko deklino. Spoznala sta se preko prijatelja, in je povsem razočarana, ker ji ni povedal, da je otaku že od začetka…. zdaj si bodo ljudje okoli nje mislili, da je tudi ona otaku. Če njeni prijatelji izvejo za to, bo v njihovih očeh izgubila osebno vrednost.
Na to (idiotsko) izjavo so (logično) prihrumeli tudi zelo argumentni odzivi:

“Otaku or whatever, there’s no way anyone loses worth just by dating someone with a particular hobby. In fact, I think a woman who judges a man like that is a person of low worth in the first place.”
“Worth? What is this worth you keep going on about? Is a woman dating a doctor worth a lot more, perhaps? A pilot? A celebrity? I’ve never heard of anyone being worth more because of dating someone like this. So how could anyone be worth less?”
“You’re talking about your worth with a stylish boyfriend 4 years your junior? You’re shy and in your thirties. The one who should be picky is your boyfriend.”
“There’s no such thing as a perfect man. How long are you going to be a little girl dreaming of one? That’s why you never had a boyfriend up until now. If you break up with him you’d be doing him a favour – you’re a very cheap woman.”
S temi komentarji se strinjam tudi sam. Spominja me na sceno, ko te ženska pusti (ali sploh ne pogleda), ker nimaš dovolj debelo denarnico, ali če nimaš dovolj dobrega avta. Pleh pičke in keš pičke. Seveda je še dosti drugih primerkov, med njimi ni dosti razlike. Točno taka je tudi zgoraj objokana 30-letna frajla, ki se ji urca izteka, pa jo iz tira vržejo take malenkosti. Zakaj je “otaku” manj zanimiv, od običajnih ljudi in običajnimi hobiji, zakaj bi bil tak človek ničvreden? Ali ni tako, da nas nasprotja in drugačnost privlači? Mislm, watafak?
“zdaj si bodo ljudje okoli nje mislili, da je tudi ona otaku. Če njeni prijatelji izvejo za to, bo v njihovih očeh izgubila osebno vrednost.” – naj nekdo iskreno pove, od kdaj je važno, kaj si drugi mislijo o tvojem izbrancu/izbranki, če si vanj/vanjo zaljubljen in bi ob njemu/njej rad preživel vsako minuto svojega življenja? Osebno ne bi želel na to temo nič več reči, saj še nisem tisti srečni “otaku”, ki bi me poleg hobija osrečevalo tudi prijazno (pravo) dekle.
Težka debata, ni kej.
Lp
DjJuvan