Ste se vprašali, koliko dobrih filmov ste pogledali v zadnjem leto, ali celo morda v krajšem času. Kateri od njih so se vam vtisnili v spomin, da mi lahko v prvo rečete; “Ta je dober!” Vseeno kje ste ga/jih gledali – v kinu ali doma. Prav tako pa se poraja vprašanje, koliko od videnih so se vam zdeli “meh” in “posmeh”, ki ste jih praktično že pozabili, ker so tako slabi. Glede na to, da se filmi in TV serije vsakodnevno predvajajo na televiziji in “boljši” celovečerni filmi v kinih, koliko od teh enostavno preskočite ali niti ne povohate, ker že imate mnenje o njih oz. ste jih že videli. Katere filme pa pogledate tudi večkrat, ker so vam vsakokrat gledljivi. So to dobri in gledljivi filmi, so tisti preskočeni filmi slabi in pač ne-gledljivi? In če se še poglobimo v vprašanje; kako sodite dober film od slabega, enako velja za serijo? Kaj pa v primeru animiranih filmov in serij? So to avtomatično manjvredni naslovi, ker globoko v sebi zagovarjate, da ste jih prerasli in so namenjeni mlajšim? Ali je to le splošni stereotip, s katerim zagovarjamo stare (“dobre”) risanke. Koliko sploh veste o risankah, ki ste jih gledali in jih gledate še danes? Vam japonske risanke (animeji) kaj nakazujejo? Vam daje zvrst negativno ali pozitivno izkušnjo. Sploh veste kakšna zvrst je to in kaj od njih ste že gledali in jih nevede uvrstili med stare (“dobre”) risanke? Bi jih zasovražili, ali se pozanimali, če obstaja še kaj starega in dobrega, česar v preteklosti niste uspeli ugledati? Morda celo kaj novega, neodkritega?

Toliko vprašanj in polemik, za katera se sprašujem, če ste se sami kdaj vprašali!

LP

Ko sem se bližje spoznal z japonskimi animiranimi serijami in filmi. Sicer sem septembra daljnega 2005 postavil prvi MojPage forum (predhodnik SloAnime foruma), ki je bil usmerjen v Slovencem bolj poznane naslove Pokemon, DragonBall in Yu-gi-oh, sem se dosti kmalu seznanil tudi s preostalo industrijo – zahvaljujoč ljudem, ki so me prepričali v ogled.

Vraga, že več kot pet let spremljam animeje, ki sem jih prej poznal le iz televizije kot “običajne” risanke v rednem programu. Kako naj bi jaz vedel, da je bil legendarni Dragon Ball (Zmajeva jajca) pravzaprav anime iz daljnega vzhoda? Da so Pokemoni pravzaprav 25-minutne reklame za karte in igračke, da se je dalo dobiti fascinantni One Piece iz RTLII nemškega programa tudi v originalni japonščini in s podnapisi? Kako naj bi jaz -takrat- osnovnošolski mulec to vedel?? Tako pa vse to vem šele v svojih dvajsetih, ko zaključujem že z drugo diplomo, imam perspektivno službo in sanjarim o trženju animejev in mang v Sloveniji. Toliko animejev je še, ki bi jih rad nekoč pogledal, toliko novih in zanimivih se predvaja, časa in energije pa vse manj. Z vsako novo sezono delam take selekcije, da me kasneje dobesedno tepe, kaj vse sem zamudil. Težko je slediti novim naslovom, brisati prah s starih, obenem pa redno opravljati faks, službo, organizirati dogodke, podpirati portal/skupnost in biti predan svoji boljši polovici.

Vseeno se ozrem nazaj; v samo šestih letih mi fascinacija nad animeji še ni izpuhtela, še vedno se s srcem trudim vzpostaviti trdno skupnost in portal, ki se kosa celo z mnogimi večjimi – tujimi. Vse to imamo, čeprav nimamo niti enega omembe vrednega redno uvrščenega animeja v televizijskem programu in kot vedno doslej slabo razpoložljivost mang v knjigarnah. Če ne prej, bodo animeji uvrščeni na televiziji, ko jih bom osebno spravil gor, ko bo slovenska prevajalska skupina Si-Subs pripravljala uradne podnapise zanje in bo na koncu vsake epizode napisalo “PREDVAJANO PO ZASLUGI SLOANIMEJA“. Vraga, da se ne vdam, nihče mi ne bo klobasal, da so animeji za otroke ali pornografske frike. Animeji so tako kot vsa zahodna filmska industrija, spoštovanja in ogleda vredni!

Ali kot gre zelo znana izjava iz Tengen Toppa Gurren Lagan animeja:

WHO THE HELL DO YOU THINK I AM!

LP
DjJuvan

Razvoj SloAnime portala me je toliko prevzel, da sem popolnoma zapostavil svoj anime blog. Čeprav še vedno spremljam tekoče animeje in nekaj starejših, si nikakor ne uspem vzeti časa za kakšen prispevek ali dva. Sploh ker sta se pred kratkim končali odlični seriji Durarara! in Angel beats!. Ne bi želel veliko napisati o njih, ker sta zelo kompleksni zadevi, kjer bi vsaka beseda preveč izdala najbolj zanimive stvari. Lahko pa omenim slednje; Durarara! se dogaja v povsem običajnem okolju – ogromnem mestu, kjer se seznanimo s kar precejšnjo zalogo različnih oseb. Načeloma te osebe niso nujno povezane med sabo – nekateri se sovražijo, drugi iščejo, spet tretji manipulirajo. Kaj je point serije? Iskanje samega sebe in sprememba okolja. Spet drugačna tema se godi v Angel Beats!, kjer nam je sprva znano, da so vsi prisotni mrtvi. Najnovejši mrtvec med njimi od že zbrane skupine izve, da je pristal v neumrljivem svetu, kjer se lahko za svoj obstanek boriš – proti takozvanemu angelu. Glavni cilj zbrane gruče je upor proti Bogu, zakaj jim v prejšnjem življenju ni omogočil bolj dostojnega življenja, saj so popolnoma neupravičeno umrli v svojih študentskih letih.

No, da padem še bolj not, se psihično in fizično pripravljam na organizacijo dveh dogodkov v letošnjem letu – Razstave v Kino Šiška in Novoletke 2010 v hotelu Mons. Čeprav me za razstavo ne skrbi toliko, imam ogromno nervoze okoli Novoletke. Ker tudi prvič direktno sodelujem pri organizaciji in ker je to največji dogodek na temo animejev&mang v Sloveniji. Za primerjavo lahko dam, da je bila lanskoletna v mladinskem centru bolj podobna otroškemu vrtcu. Seveda to ne pomeni, da je bila bedna ali manjvredna – le razlika med odgovornostjo in širino dogodka je precejšnja. Pomoč pri vodenju programa je zelo zaželjena ^^

Začela se je tudi nova sezona animejev, ki ima spet polno različnih naslovov, vrednih ogleda. Počasi sem jih že začel pobirat, kakšnega tudi nameravam zavreči, tako da bo še zelo burno poletje.

NyanShop zadnje čase malce stegnira, sploh ker gre precej časa in volje v nadgrajevanje osnovnega portala in njegovo promoviranje – sploh ker želim doseči visoko število stalnih obiskovalcev, obenem pa jih obdržati na portalu. Občutili smo tudi že čez dnevno 300 unikatnih obiskovovalcev in čez 800 obiskov… statistika portala pa iz meseca v mesec vztrajno skače proti višavam.

No ja, bomo še videli kaj bo.
LP

Po več letih vodenja skupnosti, gledanja animejev, naučenih mnogih trikov in zajetih računalniških tehnologij lahko priznam, da doslej nisem imel niti malo ideje, kaj točno delam. Še vedno nisem prepričan v svoje poteze, vse je le del občutka – devetega čuta. Ta deveti čut mi vedno namigne; “hej, kaj pa če bi naredili tole pa tole?” Če sem v dobrem elementu, še v istem dnevu naredim zastavljeni projekt, ali pa si zaenkrat le zrišem načrt. V kolikor ideja vsebuje nove programe/nova znanja za izvedbo, se pač naučim tudi novih tehnologij. Tako sem se vedno izmazal s samoukom izdelave spletne strani, postavitve raznih CMSov, urejanja php kode,  poseganja v mysql, predelave raznih dodatkov v lastne namene, izraba drugih spletnih virov, kako doseči boljšo uvrstitev v googlu, optimiziranje strani, celo postavitev lastne spletne trgovine. Potem so pa še ostale stvari, ki sem se jih naučil po zaslugi faksa – od video produkcije, montaže, video efektov, izdelave dvdjev, izdelave revije, animiranja, fotografiranja, fotošopiranja in drugo. Vse možno izkoristim v namen svojega hobija in se naučim še kaj več zraven.

Če sem z brezglavim idealiziranjem različnih projektov kaj dosegel ali ne, mi ne more nihče očitat, ker ni v moji koži. Dokler vse delam z veseljem in ciljem, da se kaj več naučim, se ne bom pustil zavajati, da so moje poteze absurdne in nepotrebne. Nepotrebne in absurdne so za tiste, ki so leni in nerazgledani.

Po toliko letih prakticiranja različnih stvari lahko rečem, da sem naredil marsikaj dobrega in tudi slabega, vse mi dobro služi za reference naslednjih projektov – tudi dobičkonosnih.

Animejska in manga industrija sta mi precej ljuba, ker nihče v naših koncih še ni prišel dlje od “hobija”. Rad gledam animeje, še raje pa kaj več naredim za njihovo prepoznavnost v naši podalpski deželici.

Lep pozdrav
DjJuvan