{more}Glavni problem slovenske scene; še preden lahko sploh kaj rečeš na temo animejev, te že ignorirajo in te vržejo v koš otrokov (sej ne, da je ta zvrst statistično namenjena za starejše mladoletnike, študente IN starejše). Ampak neeeee, vsak bo trmasto, kot mula trdil; “to ni zame”. Me prav zanima, če si kdaj kaj videl…

Drugi problem slovenske scene; večina gledalcev se giblje v lastnih krogih prijateljev/znancev, ki že poznajo animejev, kaj več obzorja pa ne razširjajo. Potem pa srečaš folk, ki pozna animeje, spremlja nekaj komercialnih za mlajše mladoletnike (naruto, one piece, yu-gi-oh, dragonball), giblje pa se le v teh lokalnih vodah. Ej, halo… go to internetz, where we haz better stuff! Nič čudnega, da se potem prireditev udeležuje le ~50 in malce več folka. No ja, se ne rečem da imamo kakšne večje prireditve… že za projekcije v Kinoteki je bilo zaenkrat največ udeležencev le ~70. To je porazno! (z mojega vidika. Pri kinoteki so bili veseli)

Tretji problem slovenske scene; preveč elitističnih ljudi, ki se cenijo preveč, da bi sceno širili še naprej. “Le zakaj bi to delal”, “važn da iz Japan dobim 400 originalnih DVDjev, 500 figuric in 200 artbookov in doujinov, za vse ostalo me boli kurac”. Seveda, ti si caR. Ste morda “elitisti” pomislili, da bi bil še kdo srečen, da do kaj takega pride? Ne, vas briga samo vaša egoistična sreča znotraj vašega AT-fielda (referenca: glejte Evangelion film).

Četrti problem slovenske scene; televizija ne jebe te zvrsti, pravtako ponudniki tv storitev ne ponudijo kakšnega programa direktno iz japonske… porazno.

Peti problem slovenske scene; jaz.