DjJuvan

Snemanje mi je zanimivo, zato so mi zanimive tudi tehnike, ki se pri snemanju uporabljajo. Če bom v prihodnosti več svoje kariere posvečal snemalnemu področju ali režiranju, je treba poznati  osnovno teorijo filmskega jezika. Resda smo imeli precej na to temo na faksu, vendar nas s tem niso preveč gnjavili, pravzaprav precej premalo. Zato bom v tem prispevku obnovil teoretičen del filmskega jezika – planiranja. Vse to bom prikazal s preprostimi izseki iz svoje zbirke japonskih risank (predvsem iz Byousoku 5 Centimeter). Zraven bom poskusil tudi objasniti naravo tistega izseka, saj je vsaka poteza lahko podkrepljena s teorijo filmskega jezika. Napisana teorija lahko ni povsem točna, saj sem na podlagi strokovnega (okleščenega) gradiva poskusil zadeve zapisati po svojih besedah.

PLANI

• Splošni plan ali total

S splošnim planom se običajno gledalce informira o kraju dogajanja in so najbolj uporabni vhodni in izhodni kadri v neko dogajanje. Prikazujejo majhnost človeka, zgubljenega v okolju in slog dogajanja. V vsakem filmu mora biti dovolj splošnih planov, saj lahko pomanjkanje le-teh zmede gledalca in uniči tok zgodbe. Z njimi pa se spet ne gre pretiravati, saj opazovanje dogajanja od daleč ne pritegne gledalca.
Izsek na levi je iz filma Byousoku 5 Centimeter, avtorja Makota Shinkai, kjer je glavni protagonist filma prisoten na vlaku sredi ničesar v hudi snežni nevihti. Zaradi nemočnosti nad naravo, se protagonistu rušijo načrti, sam pa ne more prav nič narediti v teh razmerah. Sporoča njegovo majhnost, nemočnost in izgubljenost v neskončni naravi. Naslednji kadri se približajo nanj, ker prične izkazovati svoje občutke do trenutne situacije, zadnji kader pa se ponovno zaključi s splošnim planom.

.

• Srednji plan

Srednji plan se kliče tudi naravni, saj lik pokaže od glave do pet. Tovrstni plan ponuja pomembnejše podatke o zgodbi. V slednjem primeru se protagonist in prijateljica končno srečata po zelo dolgem času, plan nam sporoča pomembnost tega trenutka, katerega nadgradijo z bližnjim planom dekličinega dviga glave, nazaj na srednji plan, njeno potezo iz obupa in nato detajl njenih solz na lastnih rokah držečih protagonistovega plašča.

.

.

.

• Ameriški plan

Ameriški plan je bil predvsem v rabi pri westrnih, kjer so morali v plan ujeti kavboje s pištolami pištole. Pomenilo pa naj bi tudi, da se teža ozadja prenaša na človeka. Tovrstna tehnika se uporablja tudi pri zajemanju več likov in predmetov v en plan. V slednjem primeru se protagonist znajde na lokacijsko in časovno ključnem kraju celotne zgodbe. Vlak ga zadrži pri izpolnjeni obljubi iz preteklosti in ne omogoča dodatnega zapleta v zgodbi. Vlak postane teža na človeka, ki omeji njegovo osebno srečo.

.

.

.

• Srednje bližnji plan

Pri srednje bližnjem planu lik vidimo nekje od pasu navzgor. Uporablja se pri izražanju govorice telesa in tudi prikazu obraznih izrazov. V slednjem primeru opazimo zadovoljen izraz na obrazu, ker se je končno srečal s svojo prijateljico, v resnici pa zaradi okolja ta trenutek ni prav nič v cvetju. Deluje čustveno zelo težek trenutek njunega prvega snidenja, ki pa ni ravno tako, kot sta si prvotno zamislila.

.

.

.

• Bližnji plan

Pri bližnjem planu ozadje ni več pomembno, zato se bolj posveti razvoju zgodbe. Predhodno že izvemo, kakšno bo bistvo tega plana – iz totala v srednje bližnjega in nato bližnjega. Sočasno se njuni dialogi stopnjujejo, povezujejo v eno točko, nakar z bližnjim planom prikažejo bistvo njenega odgovora.

.

.

.

.

• Veliki plan

Veliki plan je za razliko od drugih planov mnogo večjega pomena – ni le tehnični izraz, ampak paralelna zgodba in retrospekcija. Nekaj, kar je izumil veliki Griffith. Veliki plan velja tudi za svečano in patetično sredstvo, s katero se zapisujejo velike besede. V slednjem primeru gre za veliki prelom čustev v protagonista zagledanega dekleta, ki jim sledi metaforični dialog in nato spoznanje.

.

.

.

.

• Detajl

Kot že samo ime pove, pri tem planu se osredotočamo na podrobnosti človeškega obraza ali predmeta. S tem sporočamo emocionalno stanje lika, njegov odziv ali  njegovo pomembnost. V primeru na sliki gre za kratko sekvenco o dejanjih glavnega protagonista. Z več zaporednimi detajli nam avtor pokaže globoko čustveno povezanost s neposlanimi sms sporočili. Predvsem zanimivo je, da je avtor v tem kadru uporabil le detajl in bližnji plan. Neobičajna poteza, ki bi lahko vodila v zmedenost dogajanja, ampak v tem vmesnem kadru izvemo čustveno bolečo resnico protagonista.

.

PLAN – KONTRAPLAN

Poseben, vendar zelo razširjen način sestavljanja planov je povezovanje plana s kontraplanom oz. planom, ki ima nasprotni kot. Najbolj preprosta uporaba tega načina je snemanja pogovora dveh obrazov v bližnjem ali celo bližnjem velikem planu. Tedaj v kadru najprej vidimo obraz ženske nato obraz moškega.

V mnogih primerih se plan-kontraplan uporablja tudi za prikazovanje časovne kontinuitete. Lik odvrže torbo na sedež -rez- se usede na nasprotni sedež. Med prvim in drugim planom ni bilo izgubljene niti sekunde filmskega časa. Kontraplan se je začel v trenutku konca plana.

Možen je tudi plan-kontraplan, kjer je vmesni čas med dvema planoma izrezan. To je najbolj uporabno, ko lik hodi skozi hodnik in se mu s rezanjem vmesnega dela skrajša filmski čas. Ali iz enega konca mesta v drug, po stopnicah in še kje. V slednjem primeru gre za plan vožnje z motorjem in kontraplan že na parkirišču.

To je zaenkrat to, če pa bom imel še kaj volje, bom napisal še o snemalnih kotih in filmski osi.

LP
DjJuvan

2 Responses to “Snemalni plani in kontraplani (hitra šolska teorija)”