Mnogokrat naletim na komentarje, da v azijskih risankah ni nikakršne sporočilnosti in so zato popolna bedarija. Pa ne samo v azijskih, tudi mnoge današnje – cartoonnetwork risanke nimajo nikakršne sporočilnosti. Ne razumem, zakaj vsi iščejo sporočila RAVNO v risankah? Je morda kakšno sporočilo v najnovejših ameriških filmih Transformers? Pa so vsi prvi film tako hvalili. Jaz nisem videl popolnoma nobenega sporočila. Kaj je potem tako dobrega na njem? Tudi v filmih Final Destination nisem zaznal nobenega sporočila…
Kaj pa potem Lord of The Rings? Naj bi imel moralne vrednote prijateljstva, zaupanja in ljubezni… ampak vse to imajo še Pokemoni. Tako da, ne me basat o kakšni večji sporočilnosti. Film je bil pa, vrat na nos, uspešnica. In potem se pojavijo telebani, ki brez primernega argumenta žalijo risanke, ki jih niti gledali niso ali pa jih ne razumejo. Cartoon Network je namenjen osnovnošolcem in mlajšim, risanke so jim preproste in nekatere zabavne. Ne nosijo nikakršne zgodbe in sporočila. Azijske risanke pa imajo večji spekter občinstva, od mlajših do starejših – nosijo težje/lažje zgodbe, nekatere s sporočilom, spet druge s preprostim namenom – da so zanimive.

Zakaj gledamo filme in serije?

Morda ker v njih iščemo sporočila? Kakšna že? Kako bi morali čuvati naravo, ohranjati prijateljstva, biti zvesti v ljubezni…ipd.? Pa dajte no, koga slepite. Gledamo jih zato, ker so zanimivi, imajo dobro zgodbo in so nekaj nerealnega in odtujenega od pravega sveta. Ženske padajo na Steva Segala, kako kot pravi moški postreže nekaj pesti in zvinov svojim tekmecem. Oh~~~~ Vsi pa se zabavamo, ko gledamo Jackie Chanove vragolije (sploh tiste po filmu). In podobnih filmov je še tisoče in noben od njih ne nosi nekega “sporočila”, ki ga vsi tako zagreto iščejo RAVNO v risankah. Risanke so tudi zabava za vse starosti. Imaš Gokuja, ki z vztrajnostjo, voljo in dobrosrčnostjo porazi vse sovražnike. Seveda je mnogim v prehodu iz osnovne šole v srednjo v očeh velik idol. “Ko bi le jaz imel take moči, bi lahko zbutal svojega sošolca, ki me stalno draži”. In potem imamo Asha, katerega sanje so postati najboljši pokemon trener. Vsakdo mora sanjati, čeprav nemogoče sanje. In potem imaš psihično motenega Shinđija, ki misli, da ga vsi le izkoriščajo, potrebuje ga pa nihče. Okoli njega se naredi neviden zid, zaradi katerega se nikomur ne more odpreti. Ker ne razume človeške narave, sfuka cel svet (dobesedno). Ali pa tragikomično življenje Negishija, katerega sanje so postati slaven pop pevec, pristane pa v najbolj grozljivem metalskem bandu kot glavni morilec ušesnih bobničev.

Slabih risank NI!

Ali pa jih je ravno toliko, kot je slabih filmov/serij. Vsaka ima svoj namen, svoje ciljno občinstvo in svoj način zabave. Tako kot je Bruno kozlanja in pomilovanja vreden film, so za druge tudi Super Punce (Super GALS!). Če je kdo slab, je to le občinstvo, ki ne zna ločevat vsebine glede na ciljno občinstvo. Če je nekomu bolj všeč gledat lezbične porniče, zakaj bi imel nekdo drug pravico tebe žalit, da gledaš bedarijo. Beden je on sam. In če jih ne gledaš, tudi nimaš pravice razveljavljat celotne industrije – če ti je kakšen holivudski film beden, še ne pomeni, da so VSI filmi bedni, kajne? In točno tako reagirajo nesposobneži, ki žalijo azijske in ostale risanke.

Nasvet…

Odprite oči.

LP
DjJuvan