Animeji so risanke in s tabo ni nič narobe, če jih gledaš. Prej ko se boš sprijaznil s tem, prej boš zgubil ta kompleks manjvrednosti, ki trenutno okupira tvoje skorajda sovražne prispevke na temle blogu.
Tudi tvoji "risančki" so lahko poosebitve ljudi, pravzaprav so to v večini primerov. Zakaj? Ljudje najlažje opišemo stvari, ki jih poznamo in to po navadi počnemo tako, da modeliramo realni svet. To pomeni, da si ogledamo neko stvar v realnosti in jo opišemo na svoj način. Vzemi recimo kovanec za en evro in ga poskusi čim bolje opisati. Je okrogel predmet in ima na sebi cifro. Počakaj! Pravraprav gre za zelo tanek valj z reliefnimi podobami. Čakaj malo, to vendar še ni vse! Na sebi ima polno umazanije na različnih mestih in se zato razlikuje po barvi od drugih kovancev enake vrednosti. Zdaj pa ima na sebi še moj prstni odtis! Na njem so praske, ampak a je to pomembno za moj opis? Kaj pa napake v materialu, na subatomskem nivoju, iz katerega je kovanec narejen? See what i did there? Celo preprosta stvar, kot je kovanec ima lahko nešteto različnih opisov, in sicer na različnih nivojih abstrakcije. Zdaj pa poskusi modelirati človeka z vsemi njegovimi lastnostmi. Ker vsega ne moreš zajeti (popolnega modela ni), se boš skoncentriral na tisto kar je zate pomembno in na koncu ostal z nekakšno vlogo. Kako kompleksna je ta vloga, je odvisno od natančnosti opisa, ki si si ga izbral, od nivoja abstrakcije. Ampak sedaj moraš to vlogo še nekako simulirati. Tukaj izpodbijem tvoj argument, da je popolnoma vseeno, če je simulator animejski lik ali pravi zaresni otipljivi človek. Guess what? Narisana podoba ne bo nikoli zmožna takšnega prenosa čustev – simuliranja vloge – kot človek, saj ta predstavlja model človeka samega (limita animejskega lika, proti kateri ta teče, a je nikoli ne doseže, je torej človek)! Za to ti lahko dam celo en lep primer iz aktualnega animeja. Poglej si Skip Beat, v katerem so protagonisti igralci v doramah in podobnih zadevah in videl boš, da si morajo ustvarjalci animeja pomagati z različnimi metodami, da bi ponazorili, kako ful oh in sploh carsko _nekdo_ igra svoje vloge, ker narisana podoba Kyoko same, tega ni zmožna. Podobice kot so, Naruto, L, faking Shinji, itd., so vendar okrnjene različice pravih ljudi, z mogoče malce obogatenimi opisi, tako da lahko ti moldajo chakro, razmišljajo nadčloveško in so emoti. Edini razlog, da se ti morda zdijo animejski liki in zaresni igralci podobni je to, da v ozadju za lutko, ki jo predstavlja prvi, stoji posojevalec glasu. Vseeno pa, ker smo ljudje vizualna bitja, ne moreš zamenjat človeka z njegovim opisom. Še igralci sami včasih ne morejo pravilno prikazati svoje vloge, ti pa trdiš, da jo gibajoča slikica lahko. Zanimivo, da si omenil ravno računalniško animiran film, ki je zaradi napredka tehnologije, še največji približek vizualnega modela človeku, prav tako pa ima posojevalce glasu.
Tudi v "risankah" nastopajo ljudje, samo na drugačnem nivoju, ker so ustvarjalci zakšnega izbrali, kot je rekel lyth.

Drgač pa ja, preveč posploševanja. WALL-E je tudi super.