Mnogokrat naletim na komentarje, da v azijskih risankah ni nikakršne sporočilnosti in so zato popolna bedarija. Pa ne samo v azijskih, tudi mnoge današnje – cartoonnetwork risanke nimajo nikakršne sporočilnosti. Ne razumem, zakaj vsi iščejo sporočila RAVNO v risankah? Je morda kakšno sporočilo v najnovejših ameriških filmih Transformers? Pa so vsi prvi film tako hvalili. Jaz nisem videl popolnoma nobenega sporočila. Kaj je potem tako dobrega na njem? Tudi v filmih Final Destination nisem zaznal nobenega sporočila…
Kaj pa potem Lord of The Rings? Naj bi imel moralne vrednote prijateljstva, zaupanja in ljubezni… ampak vse to imajo še Pokemoni. Tako da, ne me basat o kakšni večji sporočilnosti. Film je bil pa, vrat na nos, uspešnica. In potem se pojavijo telebani, ki brez primernega argumenta žalijo risanke, ki jih niti gledali niso ali pa jih ne razumejo. Cartoon Network je namenjen osnovnošolcem in mlajšim, risanke so jim preproste in nekatere zabavne. Ne nosijo nikakršne zgodbe in sporočila. Azijske risanke pa imajo večji spekter občinstva, od mlajših do starejših – nosijo težje/lažje zgodbe, nekatere s sporočilom, spet druge s preprostim namenom – da so zanimive.
Zakaj gledamo filme in serije?
Morda ker v njih iščemo sporočila? Kakšna že? Kako bi morali čuvati naravo, ohranjati prijateljstva, biti zvesti v ljubezni…ipd.? Pa dajte no, koga slepite. Gledamo jih zato, ker so zanimivi, imajo dobro zgodbo in so nekaj nerealnega in odtujenega od pravega sveta. Ženske padajo na Steva Segala, kako kot pravi moški postreže nekaj pesti in zvinov svojim tekmecem. Oh~~~~ Vsi pa se zabavamo, ko gledamo Jackie Chanove vragolije (sploh tiste po filmu). In podobnih filmov je še tisoče in noben od njih ne nosi nekega “sporočila”, ki ga vsi tako zagreto iščejo RAVNO v risankah. Risanke so tudi zabava za vse starosti. Imaš Gokuja, ki z vztrajnostjo, voljo in dobrosrčnostjo porazi vse sovražnike. Seveda je mnogim v prehodu iz osnovne šole v srednjo v očeh velik idol. “Ko bi le jaz imel take moči, bi lahko zbutal svojega sošolca, ki me stalno draži”. In potem imamo Asha, katerega sanje so postati najboljši pokemon trener. Vsakdo mora sanjati, čeprav nemogoče sanje. In potem imaš psihično motenega Shinđija, ki misli, da ga vsi le izkoriščajo, potrebuje ga pa nihče. Okoli njega se naredi neviden zid, zaradi katerega se nikomur ne more odpreti. Ker ne razume človeške narave, sfuka cel svet (dobesedno). Ali pa tragikomično življenje Negishija, katerega sanje so postati slaven pop pevec, pristane pa v najbolj grozljivem metalskem bandu kot glavni morilec ušesnih bobničev.
Slabih risank NI!
Ali pa jih je ravno toliko, kot je slabih filmov/serij. Vsaka ima svoj namen, svoje ciljno občinstvo in svoj način zabave. Tako kot je Bruno kozlanja in pomilovanja vreden film, so za druge tudi Super Punce (Super GALS!). Če je kdo slab, je to le občinstvo, ki ne zna ločevat vsebine glede na ciljno občinstvo. Če je nekomu bolj všeč gledat lezbične porniče, zakaj bi imel nekdo drug pravico tebe žalit, da gledaš bedarijo. Beden je on sam. In če jih ne gledaš, tudi nimaš pravice razveljavljat celotne industrije – če ti je kakšen holivudski film beden, še ne pomeni, da so VSI filmi bedni, kajne? In točno tako reagirajo nesposobneži, ki žalijo azijske in ostale risanke.
Nasvet…
Odprite oči.
LP
DjJuvan
Twitter
RSS
Youtube
filmoljub says:
Se povečini kar strinjam, par stvari pa le moram pokomentirati. Kar zadeva ridikulozne Transformerje, res ne vem, kdo jih hvali, razen nekaterih manj brihtnih šestletnikov. Ups, saj res, sem se spomnil, kdo: duševno izzvani filmski “recenzisti“, ki se verjetno še vedno igrajo s “kultnimi” igračkami, če ravno ne prižigajo svečke pod posterjem Michaela Jacksona. Zanimivo, da taisti osebki tudi edini orgazmirajo ob debiloidih, kakršen je Stipe Seagal – osebno sem se tozadevno kar nekaj pogovarjal s pripadnicami nežnega spola, in verjemi, ženske (no, vsaj tiste duševno uravnovešene) zagotovo ne “padajo” na bebce s čopkom, ki nerodno imitirajo Bruca Leeja.
Na risanke pa bržčas zviška gledajo isti (ali podobni) omejenci, ki zviška gledajo tudi na stripe, češ da so to otročarije in pozornosti nevredne smeti. Ampak klinc, kaj naj s takimi tepci, naj pač živijo v svojem majhnem svetu in se tolažijo, kajti “njihovo bo nebeško kraljestvo”.
Miha says:
Kaj pa risanke, ki so namenjene nekemu ciljnemu občinstvu, pa jo tudi ciljno občinstvo zavrne? V drugih besedah: to da slabih risank ni, je kup dreka.
Gospodar prstanov je večkratni Oskarjev nagrajenec – tretji film je prejel nagrado za film leta – kar verjetno ne pomeni toliko, kot kaže prestiž nagrad, vendar z zbijanjem njegove epičnosti na nivo vrednot tipičnih shounen zgodb ne boš prepričal nikogar treznega.
DjJuvan says:
@Miha, in katere bi bile po tvojem take, ki imajo svoje ciljno občinstvo, vendar jih vseeno zavrnejo?
Gospodar prstanov je le primer, kako je lahko film uspešen, čeprav nima nekih globokih “sporočil”. Pokemoni resda niso primerljivi, morda bi bil kakšen Code Geass ali celo Heroic Age?
Miha says:
Se oproščam za dolžino.
Kvalitete zabavnih del se pač ne da posploševati, toliko se strinjava; enim sede nekaj, drugim nekaj drugega. Pravilne, objektivne ocene neke risanke ali nekega filma ni. Imamo pa zato par stvari, ki nam pomagajo vrednotiti dela v bolj občem smislu: prodajne številke, popularno mnenje in avtorjev osebni uspeh. (mogoče sem še kakšno spustil)
- Lahko se zanašaš na prodajne številke, vendar brez nekih postavljenih pričakovanj lahko takoj razglasimo večino animejev za poden od podna, kar se tiče zabavnih vsebin.
- Lestvice na AniDB, ANN in MAL ti takoj povejo, katere animejske naslove imajo ljudje najraje in katere najmanj. A te številke takoj vzamemo izven konteksta, ker vsi ljudje niso videli vseh animejev in na vse niso mogli podati svoje ocene, da bi dobili bolj realno sliko.
- Med avtorjeve cilje spada tudi pozitiven sprejem ciljnega občinstva. Kar se tiče avtorjevih ciljev, dobro je, če ciljno občinstvo delo sprejme, in slabo je, če ciljno občinstvo dela ne sprejme. Lahko se zgodi, da delo sprejme neko drugo občinstvo, ki ga avtor sprva ni imel v mislih, vseeno pa si je predhodno zadal nek cilj, ki ga ni uspel doseči. Temu se pravi neuspeh.
Težko je govoriti o primerih, ker prvič nimamo vedno vpogleda v avtorjeve misli, pa tudi če jih le-ti razkrijejo, jim ne moremo vedno zaupati. Lahko pa poskušamo sami presoditi, komu je delo namenjeno (pri animejih je to še lažje, ker so ponavadi osnovani na nekem predhodnem delu – mange etc.), potem pa ga magar primerjaš s kakšnim podobnim (katerih od teh je bolj popularen); narediš mikroštudijo odziva ljubiteljev originala, novih gledalcev etc.
Lahko se gremo tudi bolj filozofske fore. Ker cenimo nekatera dela bolj od drugih, dopuščamo idejo slabih in dobrih limit. Inherentno ni nobeno delo dobro ali slabo, a ta kvaliteta se vedno odraža v umeščenem odnosu do nekih drugih stvari.
Itak je na koncu najbolj pomembno osebno mnenje. Menim pa, da če ima vsako delo “svoj namen, svoje ciljno občinstvo in svoj način zabave”, so to samo stvari v obsegu avtorjevih pričakovanj. Namen se lahko izpridi, ciljno občinstvo delo zavrne in način zabave jim ni zadovoljiv.
magyera says:
Ljudje ne iščejo le same sporočilnosti v animejih(filmih, drugih delih);res da je velikokrat kvaliteta odvisna od tega,pa to ne predstavlja glavnega faktorja.
Običajno dobra dela imajo neko sporocilo ali vsaj neko zgodbo, nad katero se lahko zamislimo(mogoce je tukaj malo sarkazma).