Običajno dobra dela imajo neko sporocilo ali vsaj neko zgodbo, nad katero se lahko zamislimo(mogoce je tukaj malo sarkazma).

Kvalitete zabavnih del se pač ne da posploševati, toliko se strinjava; enim sede nekaj, drugim nekaj drugega. Pravilne, objektivne ocene neke risanke ali nekega filma ni. Imamo pa zato par stvari, ki nam pomagajo vrednotiti dela v bolj občem smislu: prodajne številke, popularno mnenje in avtorjev osebni uspeh. (mogoče sem še kakšno spustil)

- Lahko se zanašaš na prodajne številke, vendar brez nekih postavljenih pričakovanj lahko takoj razglasimo večino animejev za poden od podna, kar se tiče zabavnih vsebin.
- Lestvice na AniDB, ANN in MAL ti takoj povejo, katere animejske naslove imajo ljudje najraje in katere najmanj. A te številke takoj vzamemo izven konteksta, ker vsi ljudje niso videli vseh animejev in na vse niso mogli podati svoje ocene, da bi dobili bolj realno sliko.
- Med avtorjeve cilje spada tudi pozitiven sprejem ciljnega občinstva. Kar se tiče avtorjevih ciljev, dobro je, če ciljno občinstvo delo sprejme, in slabo je, če ciljno občinstvo dela ne sprejme. Lahko se zgodi, da delo sprejme neko drugo občinstvo, ki ga avtor sprva ni imel v mislih, vseeno pa si je predhodno zadal nek cilj, ki ga ni uspel doseči. Temu se pravi neuspeh.

Težko je govoriti o primerih, ker prvič nimamo vedno vpogleda v avtorjeve misli, pa tudi če jih le-ti razkrijejo, jim ne moremo vedno zaupati. Lahko pa poskušamo sami presoditi, komu je delo namenjeno (pri animejih je to še lažje, ker so ponavadi osnovani na nekem predhodnem delu – mange etc.), potem pa ga magar primerjaš s kakšnim podobnim (katerih od teh je bolj popularen); narediš mikroštudijo odziva ljubiteljev originala, novih gledalcev etc.

Lahko se gremo tudi bolj filozofske fore. Ker cenimo nekatera dela bolj od drugih, dopuščamo idejo slabih in dobrih limit. Inherentno ni nobeno delo dobro ali slabo, a ta kvaliteta se vedno odraža v umeščenem odnosu do nekih drugih stvari.

Itak je na koncu najbolj pomembno osebno mnenje. Menim pa, da če ima vsako delo “svoj namen, svoje ciljno občinstvo in svoj način zabave”, so to samo stvari v obsegu avtorjevih pričakovanj. Namen se lahko izpridi, ciljno občinstvo delo zavrne in način zabave jim ni zadovoljiv.

Gospodar prstanov je le primer, kako je lahko film uspešen, čeprav nima nekih globokih “sporočil”. Pokemoni resda niso primerljivi, morda bi bil kakšen Code Geass ali celo Heroic Age?

Gospodar prstanov je večkratni Oskarjev nagrajenec – tretji film je prejel nagrado za film leta – kar verjetno ne pomeni toliko, kot kaže prestiž nagrad, vendar z zbijanjem njegove epičnosti na nivo vrednot tipičnih shounen zgodb ne boš prepričal nikogar treznega.

Na risanke pa bržčas zviška gledajo isti (ali podobni) omejenci, ki zviška gledajo tudi na stripe, češ da so to otročarije in pozornosti nevredne smeti. Ampak klinc, kaj naj s takimi tepci, naj pač živijo v svojem majhnem svetu in se tolažijo, kajti “njihovo bo nebeško kraljestvo”.