DjJuvan

Archive for the ‘Anime’ Category

V današnjih animejih je na žalost vse preveč prisotne perverznosti. Naj to pojasnim; vse preveč je animejev, ki se specifično usmerjajo v romantične komedije, hareme in šolske dogodivščine, zraven pa zrinejo še bolj ali manj perverzne scene – od presenečenj, ko tip odpre vrata kopalnice in pred seboj sreča dekle z brisačko prekritimi intimnimi predeli (zatem sledi reakcija, da iz nosu zgubi hektoliter krvi, dekle pa mu za nameček v glavo vrže še škaf), in tudi namernimi fanservici (posebna presenečenja za gledalce), kjer so dekleta bolj pomanjkljivo oblečena, ali pa jim veter privzdigne mini krilce. Variant je še več; tudi ko se pregrada med moškimi in ženskami v termalnih toplicah podre (kjer nimajo nič oblečeno na sebi). Dogaja se tudi, da v kakšnih animejih dekletu obleko pogrickajo majhni insekti in dekle ostane brez večih delov oblačil. (osebno) Najbolj zaželjeni so uroki, kjer se dekle začne slačiti pred protagonistom (seveda ta spet zgubi hektoliter krvi…). Imaš celo serije, kjer so vsa dekleta oblečena le v spodnje hlačke, kopalke in povrhu preprosto majico/jopo – kot bi bilo to po zadnji modi oblačenja v družbi. Ena zelo redkih, vendar popularnih med hentai zvrstjo so tentacle posilstva. Tudi to se pojavi med običajnimi animeji, vendar ne do te mere, da jim raztrgajo oblačila in jih obdelajo v vse luknje v telesu, ampak le zelo precizno zaobjamejo za njihove štiri ude (da ne morejo uiti) in po neubogljenem telesu (po oblekah!) drsijo s svojimi lovkami – ženske kričijo na pomoč, vendar jim je (ponavadi) tudi vidno prijetno in deloma uživajo. Seveda od teh scen ni več kot le rajcanje, saj so v naslednjih trenutkih že rešene iz krempljev teh “erotično-smrtonosnih” pošasti (kakšni kul hentai naslovi imajo tudi primere, kjer po pretiranem obdelovanju, dekleta postanejo kot lutke, saj jim tentacle pošasti popolnoma uničijo zmožnost razmišljanja). Še eno področje “perverznosti” (čeprav bolj spada v fetiš kategorijo) so tudi furry dekleta (kjer imajo prirojena mačja/lisičja ušesa in rep), sem pa tja so tudi kakšna, ki nimajo smisla za človeško naravo in se okoli sprehajajo brez oblek ali zelo pomanjkljivo (da ni ravno vse cenzuriran, ko predvajajo po televizijah). Bolj zlobne variante pa imajo tudi netopirska krila in rep v obliki puščice (kao demonke). Med novejšimi naslovi pa sem celo srečal primer iz verske tematike, kjer le določeni poslanci boga sesajo sveže mleko (imenovano “soma”) iz dojk devic, da obnovijo svojo moč za bojevanje proti drugim poslancem-heretikom (ali nekaj takega). Akcij sesanja prsi (na tak ali drugačen način) ne manjka. O predrznostih med animeji bi lahko še več napisal, sploh o kakšnih fetišarskih serijah, kjer so izpostavljene zelo erotično napravljene služkinje, kakšne angeloidske sužnje z zelo erotičnimi odpravami, robotkinje brez smisla za sramežljivost, o incestnih dogajanjih sem tudi v prejšnjem prispevku pisal, med-dekliškimi napadi na joške (tudi dekleta so fouš drugim dekletom za večje oprsje in jih kdaj pa kdaj tudi spolno nadlegujejo), pa še marsikaj drugega bi se našlo. Razne tematike na perverzijo in erotiko se avtorji stalno izmišljujejo, dopolnjujejo tiste, ki zares vžgejo in tudi ustvarijo kaj novega. Vse samo zato, da po uspešnem predvajanju na televizijskih kanalih prodajo čimveč originalnih DVD ploščkov. Erotika se (je) prodaja(la).

O primerih z ogromnimi poskakujočimi joški niti ne želim omenjat, ker to je precejšnja stalnica tudi v igranih filmih na zahodu. Čeprav so tudi ploske dekline popularne, sploh ker dajejo vtis mladosti in nedolžnosti.

Tukaj pa sta še obljubljeni sliki iz naslova prispevka – joškice in hlačkice. =)

LP
Perv. DjJuvan

Tale serija postaja že enostavno hardcore na tematikah, ki so normalnim ljudem odvratne. Govorim o Baka to Test to Shokanju, kjer so v zadnje predvajani epizodi celo privzdignili incestna dejanja med bratom in sestro. Nič intimnega, le ZELO provokativno dogajanje, obrnjeno v zelo komične situacije. Doslej so imeli že precej na transvestitske, gejevske, sedaj incestne, drugače pa je dosti harem, sadističnih in drugih zajebancij. Temu lahko rečemo, “normalno” študentsko življenje (če verjamemo v palčke) =D

*spoilers ahead*

In še nekaj posebnega;

Toliko perverzije, nasilja in parodije…  da se poščiješ od smeha.

LP
DjJuvan

PS: Hvala bogu, da nisem od začetka dropal te serije, ker je kvaliteta iz epizode v epizode narasla.

In še zadnja edicija novih animejev letošnje zime. Tudi malce bolj pozitivna glede na prejšnje kolekcije. Iz še zadnje štirih opisanih najbolje izstopata dva naslova. Eden je že tretje nadaljevanje priredbe zelo uspešne mange, druga pa precej kul starodobna zgodba o iskanju posebnih mečev. Predvsem pa je tokratnja sezona zelo žalostna na področju “pritegljivosti” – to se še posebej pozna, če spremljaš še kakšen 10 let star anime. Ko takoj po ogledani epizodi komaj čakaš, da klikneš naslednjo epizodo… in kaj kmalu se znajdeš sredi noči, ko cela Ljubljana že spi. What? what? Sej sem pogledal samo nekaj (20) epizod… !?!? Tisti občutek, da te z navdušenjem vleče naprej.

Notame Cantabile: Finale - Definitivno priporočam ogled. Resda je tole že tretja sezona, vendar se vseeno splača pogledati predhodne serije. Sploh bodo z veseljem gledali navdušenci klasične glasbe – katere res ne primankuje. Od mozartov, bethovnov, valekov in mnogih drugih. Pa ne gre se samo za glasbene prizore, ampak tudi odnos ljudi do glasbe, uspeha, razmerij, osebnih problemov, sceno okoli klasične glasbe… itd. Kul serija in jo priporočam.

Katanagatari – Ta zadeva je v nekaj stvareh zelo posebna. Zelo poseben art deluje zelo nizkoproračunsko, na prvi pogled zelo neprivlačno. Ampak vseeno rata precej simpatično, še posebej tista belolaska<3 Drugo je dolžina vsake epizode in način predvajanja… epizoda traja skoraj uro in nove epizode se predvajajo mesečno (ne tedensko, kot smo vajeni). Imamo tudi zelo zanimive like, malce bebavega protagonista, ki malce spominja na Gokuja – štorast in počasen, vendar močan. Zgodba pa se vrti okoli iskanja zelo posebnih mečev, zaradi katerih te izdajo še tako zanesljivi klani (nindže, samuraji…). Zato so morali poiskati klan, ki ne potrebuje mečev za bojevanje.

Hanamaru Kindergarten – Simpatičen anime, ki se vrti okoli novopečenega vzgojitelja v vrtcu. In ni treba dvakrat reči, da je mularija v vrtcu nepridvidljiva… sploh ker je ena od deklic na cesti narobe razumela prijazen pozdrav novopečenega vzgojitelja, ker pa je videla na televiziji, da fantje na podoben način osvajajo dekleta, ga je pred vsemi obsodila, da jo je osvajal =D dramaaaaaaa, hahaha. In da je komedija še bolj pestra, mularija dela razne vragolije…

The Qwaser of Stigmata – Sprva sem se te serije precej otepal, ker mi je (po screenshotih) delovala zelo perverzno. Kar je tudi res, ampak, tematika in zgodba sta zelo kul. Tudi art je super. Akcija je fenomenalna… obvladanje določenih kovin in spreminjanje njihovega agregatnega stanja v namen bitk je pač poslastica. Seveda to obvladajo le določeni “Qwaserji”, ki so kot nekakšni zavrženi sinovi boga. Energijo pa črpajo iz dojk žensk – večje sise kot ima ženska, močnejši je Qwaser in poleg tega mora tudi znat obvladat svoj element (železo, magnezij, zlato…itd). Ni slaba zadeva. Če bi bila manj perverzna, bi bilo še dosti bolje

To je z moje strani vse, opisal sem večino bolj izpostavljenih zimskih naslovov… zdaj je odvisno le od vas bralcev, kaj vam zgleda zanimivo in primerno vašemu okusu. Vedno je treba dati priložnost različnim serijam, četudi samo izgledajo bedno, se lahko izkažejo za vaš nov najboljši naslov na lestvici. Ali pa pač ne. Mene so mnogi “na videz” bedni animeji mnogokrat presenetili. Ali obratno. Zato si zmeraj vse vzamem v rezervo.
Za naslednjo sezono dvomim, da bom pisal takšna kratka mnenja, mogoče bom raje to usmeril v videobloganje, ki ga trenutno prakticiram na Youtube kanalu SloAnimeORG. Videobloganje je težje izvest, vendar te folk vzame bolj resno, saj je vloženega dosti več truda in jajc. =)

Enjoy
DjJuvan

otaku – (po naše “manijak”): oseba, ki je telesom in dušo predana svojemu hobiju.

Na tujem blogu sem zasledil zanimiv in hkrati nenavaden prispevek o odzivu ženske do tipa, ki se ukvarja z “neobičajnim” hobijem. Kaj je za ljudi neobičajno ne bi želel preveč debatirat (Lahko pa na hitro).  Se vam zdi oseba odvratna, če je njegov/njen hobi zbiranje pajkov, pločevink, nagačenih živali? Ali pa je morda obsedena z rastlinami, čistočo, kolekcijo pr0n koledarjev in nakupovanjem tehničnih stvari? Povsem “normalni” hobiji? Kaj pa je potem gledanje animejev/mang, zbiranje figuric (tudi erotičnih), slikic z narisanimi deklinami, blazine z najljubšimi liki …? Ali ni to tudi povsem normalen hobi? Če VAM ne prija, je zato odvraten/nenavaden/ničvreden? C’mon, smo v 21. stoletju, lahko bi že spoznali, da obstaja rek; “100 ljudi, 100 čudi”.

In tukaj je izhodiščna točka za slednjo diskusijo.

(Najverjetneje) na japonskem je popolnoma objokana ženska na spletu priznala, da je šele zdaj spoznala s čim se ukvarja njen novi fant, v katerega je (bila) totalno zaljubljena. Ženska je v svojih 30-ih letih, zaljubila pa se je v 4 leta mlajšega moškega. Ji je zelo lušten, prijazen, stilsko oblečen in urejen. Spozna se na musko, filme in tekoče trende in zna veliko povedati o tem. Po treh mescih njunega odnosa pa je spoznala, da je v resnici “otaku” in je zainteresiran v animeje in cosplay. Čeprav ne izgleda kot običajni otakuji  po ulicah Akihabare (japonska ulica – paradiž za g33ke), se vseeno udeležuje dogodkov iz teh področij. Njegovo računalniško namizje je okrašeno z vijolično-roza narisano Miko deklino. Spoznala sta se preko prijatelja, in je povsem razočarana, ker ji ni povedal, da je otaku že od začetka…. zdaj si bodo ljudje okoli nje mislili, da je tudi ona otaku. Če njeni prijatelji izvejo za to, bo v njihovih očeh izgubila osebno vrednost.

Na to (idiotsko) izjavo so (logično) prihrumeli tudi zelo argumentni odzivi:

“Otaku or whatever, there’s no way anyone loses worth just by dating someone with a particular hobby. In fact, I think a woman who judges a man like that is a person of low worth in the first place.”

“Worth? What is this worth you keep going on about? Is a woman dating a doctor worth a lot more, perhaps? A pilot? A celebrity? I’ve never heard of anyone being worth more because of dating someone like this. So how could anyone be worth less?”

“You’re talking about your worth with a stylish boyfriend 4 years your junior? You’re shy and in your thirties. The one who should be picky is your boyfriend.”

“There’s no such thing as a perfect man. How long are you going to be a little girl dreaming of one? That’s why you never had a boyfriend up until now. If you break up with him you’d be doing him a favour – you’re a very cheap woman.”

S temi komentarji se strinjam tudi sam. Spominja me na sceno, ko te ženska pusti (ali sploh ne pogleda), ker nimaš dovolj debelo denarnico, ali če nimaš dovolj dobrega avta. Pleh pičke in keš pičke. Seveda je še dosti drugih primerkov, med njimi ni dosti razlike. Točno taka je tudi zgoraj objokana 30-letna frajla, ki se ji urca izteka, pa jo iz tira vržejo take malenkosti. Zakaj je “otaku” manj zanimiv, od običajnih ljudi in običajnimi hobiji, zakaj bi bil tak človek ničvreden? Ali ni tako, da nas nasprotja in drugačnost privlači? Mislm, watafak?

“zdaj si bodo ljudje okoli nje mislili, da je tudi ona otaku. Če njeni prijatelji izvejo za to, bo v njihovih očeh izgubila osebno vrednost.” – naj nekdo iskreno pove, od kdaj je važno, kaj si drugi mislijo o tvojem izbrancu/izbranki, če si vanj/vanjo zaljubljen in bi ob njemu/njej rad preživel vsako minuto svojega življenja? Osebno ne bi želel na to temo nič več reči, saj še nisem tisti srečni “otaku”, ki bi me poleg hobija osrečevalo tudi prijazno (pravo) dekle.

Težka debata, ni kej.

Lp
DjJuvan

Velika legenda, najboljši učitelj in spoštovanja vreden prijatelj. Če bi bili vsi učitelji na svetu samo desetino Onizuke, bi bilo šolstvo rešeno slabih povprečij ocen, nizkih udeležb pouka in bilo bi dosti več spoštovanja. Onizuka je legenda.

Tistega (zame) daljnega leta 1999 osebno še nisem vedel za to serijo, nisem vedel niti za izraz “anime”. Bil sem še osnovnošolski mulc, televizija mi je bila vse. Na njej pa smo lahko v tistem času gledali marsikaj – kar so nam lokalni distributerji ponudili. “Sam doma”, “Možje v črnem”, “Austin Powers” in mnogi drugi. Še danes precej občudovanja vredni naslovi, saj te uspejo nasmejati in te priklopiti na domač kavč. Tisti čas nisem mogel nikogar obsojat, da mi ne ponudijo dovolj zanimive vsebine na domačem televizorju. Bili smo zadovoljni s tem, kar smo imeli, za več niti nismo mogli vedeti. Točno tako, nismo vedeli. Ali so nas lokalne televizije prikrajšale za bolj širok spekter televizijske vsebine, ali pa pač tudi oni niso vedeli, kaj se še skriva drugje po svetu. Tisti čas, ko sem imel možnost gledati ameriške telenovele, filme in risanke, so na japonskih televizijah predvajali v naslovu omenjeno serijo Veliki učitelj Onizuka (Great Teacher Onizuka). Legenda, pred katero se skrijejo tudi večji ameriški igralci, pa čeprav je to samo “risani” lik. Motite se, tudi če je samo “risani”, izraža neko ideologijo, bogato osebnost in lastno voljo. Ni začrtan lik, katerega predvideš na vsakem koraku, ampak te z vsakim dejanjem prav posebej preseneti – pozitivno. Ko ga nekaj časa spremljaš, postane tvoj idol, želiš si biti tak kot on. Če bi imel možnost pretvoriti lastno realnost v to animirano serijo, bi jo brez dvoma. Onizuka je samski 22- letni perverzni učitelj, ki ima ponos, veliko srce in jajca. Tudi veliko sreče. Jajca, da se zoperstavi dolgočasnemu šolskemu sistemu, ga pomečka in vzpostavi novo ideologijo. Če so doslej učitelji sledili sistemu, kjer morajo biti vzgled učencem s svojo formalno držo, ničnim toleriranjem in bednimi pravili, je on vse to zrušil v nekaj dnevih bivanja na šoli. Učenci, ki so poprej sovražili vse učitelje, so kmalu še posebej vzljubili Onizuko. Čaščen kot legenda in najboljši učitelj.

Tako kot pravemu učitelju, mu je zelo mar za učence – nekako me spominja na našega razrednega učitelja v srednji. Le da je Onizuka zadeve peljal dosti, dosti dlje. Ne samo, da mu je bilo mar za učence, tudi potegnil se je zanje, jim pomagal, reševal tudi zasebne težave. Saj je zelo nazorno prikazano, da stresanje jeze učencev na druge ljudi ponavadi izvira ravno iz domačega okolja ali preteklih dogodkov. V začetku serije so bili predvsem pretekli dogodki ravno tisti, ki so se vtepli v glavo učencev, da so vsi učitelji gnide. Če pa je mularija še v času pubertete, je trma še dosti večja.

43-delna serija se tako sooča z mnogimi tipičnimi problemi srednješolskega sistema, kjer najdeš marsikatere šolske težave. Na žalost sem se tudi sam našel med njimi, vendar se moja usoda ni končala tako srečno, kot se je v zgodbi. Morda, ker so bile moje razmere malce drugačne, ali pa ker nisem imel za učitelja Onizuke. Go guess.  Niti desetino tako dobro se nisem imel v srednji šoli, kot je Onizuka popestril dogajanje. Kar malce zavidam, vendar obenem, ko samo pomislim na serijo, se nasmejim. Če bi tovrstno serijo gledal v svojih osnovnošolskih časih, je ne bi razumel niti kanček, malenkost bi se mi sanjala v srednji, ampak po vsem preživetem – u tri p*, čisto (skoraj) vsi vzorci obnašanj so mi znani =)

Najbolj mi je všečna izjava Onizuke; “Najbolje je biti učitelj v času razvijanja deklet, ko jih neguješ do njihove polnoletnosti, nato pa izbereš najboljšo med njimi za ženo.” Mogoče gre že iz naslovne slike razbrati, ampak pred zaposlitvijo v šoli je bil Onizuka vodja najmogočnejše motoristične tolpe. Po zaslugi predhodnih izkušenj, se je lažje spopadel tudi z večjimi fizičnimi težavami.

Obstaja tudi igrani istoimenski film, vendar ga še nisem uspel pogledati. Prepustim še kakšno mnenje primerjave med njima v komentarjih.

LP
DjJuvan

Niste izvedeli od mene – [a4e]Great​_Teacher​_Onizuka​_01-43
(paket vsebuje dvojni zvočni zapis in podnapise, za polno izkušnjo priporočam japonski audio in angleške podnapise)

Jaz resnično upam, da bodo v nadaljevanju še kakšne boljše stvari za gledat. Vse skupaj izgleda tako mlačno, glede na velika pričakovanja (ko sem gledal napovednike in slike). Od zimske sezone ponavadi ne gre pričakovati veliko, ker to ni ravno neka aktualna sezona dobrih naslovov. Obenem pa sem zelo vesel enega naslova (vsaj nekaj med mlakužo), ki ga nujno priporočam vsakomur. Če vam je bil Baccano!! super, potem ne smete spregledat Durarara!!.

Durarara!! – Boljšega animeja letošnje leto od tega ni, sploh! Začne se s predstavitvijo mimoidočih likov, najprej dveh študentov, ki se po dolgem času ponovno vidita in eden od njiju se je na novo preselil v tamkajšnje mesto. Njegov kolega ga, ki že dlje časa živi tam popelje skozi mesto in pove o vseh legendah, posebnih krajih in osebah, ki jih mora spoznati, ter tudi takih, ki se jih mora bati. In že v prvi epizodi nam dajo vedeti, da bo tole tak odfuk od zgodbe, da ti do konca serije ne bo nič jasno. Če že v prvi epizodi letijo kante, se po cesti brez luči na motorju vozi “demon”, nek črnopolti gostinc z ruskim naglasom straši stranke in okoli hodi ženska z odbijajočo brazgotino na vratu… resno, tole je smrtonosno dobro!

Dance In The Vampire Bund – Že ko sem slišal, da bo zadevo animiral Shaft, sem pričakoval nekaj več, nekaj presenetljivega. Dobil pa sem podebiljeno prvo epizodo v stilu slovenske oddaje Piramida. Drugo epizodo pa z jokajočo vampirsko loliko in perverznega mazanja proti-sončne kreme na njeno telo. Na koncu nam postrežejo še z volkodlaki in ogromnimi pajki… hurej! Edino art mi je presneto všeč… pač, zaradi Shafta :\ Po domače, nekaj svežine med vampirskimi naslovi (ali, twilight za moško populacijo) =)

Mudazumo Naki Kaikaku: The Legend of Koizumi – Niti ne morem reči, da je tole kakšen resen anime ali karkoli. Že pred kratkim sem pisal o tej posebni epizodi, tako da se nočem še kaj precej dodatno razpisovat. Kliknite na link in si poglejte epizodo =)

Ookamikakushi - Meni osebno zelo nadležen anime. Nadležna mi je punca, ki se stalno obeša na protagonista, nadležno mi je okolje in nadležen je folk v njemu. Vse izpade, kot da folk v mestu nekdo podzavestno kontrolira – prisiljena prijaznost ti popolnoma zamori že prvo epizodo. Vse me malenkost spominja na en film, ki sem si ga že dolgo nazaj ogledal… konec je bil definitivno beden, ker se ga ne spomnim. S tem animejem bom pa še malce počakal, da vidim odzive zvestih gledalcev (ki jih ni malo). Ali te prime gledat, ali ne… mene ni, mogoče ga pogledam kdaj kasneje.

Omamori Himari – Ne vem zakaj točno sem že nehal spremljat to serijo, ampak zadeva gre nekako takole. Imamo protagonista, ki živi sam, ima dobro prijateljico iz otroštva in en poseben obesek, ki mu ga je zapustila babica. Nakar se zgodba začne s nepričakovanim šokom neznanih deklet na različnih krajih, “It has begun”. Kaj se je začelo? Še isti dan protagonist naleti na neznano dekle, ki ga ona očitno pozna. Zelo sexy ga poliže po vratu:) Seveda ga njegova prijateljica takoj zvleče izpred njenih oči… in kasneje se tista neznana punca predstavi kot njegova varuhinja, ki ga mora zaščititi pred demoni – tudi sama je demon (natančneje mačji – mucka<3 ), vendar jo na njegovi strani drži družinska zaobljuba iz preteklosti.

Baka to Test to Shokanju – Tole je še en precej solidnih naslovov letos. Gre se okoli dijakov, ki padejo v popolnoma nov šolski sistem. Bolj znanstveno-fantastičen sistem, če sem odkrit. Razdeljeni so v razrede glede na svoje osnovno znanje. Če pišeš zelo slabo, greš v najnižji razred, kjer so pogoji za učenje totalno v piz*i. Mize polomljene, stalen prepih v glavo, sediš na trskah …itd. AMPAK, sistem omogoča, da z znanjem izzovejo sosednji razred in v primeru zmage zavzamejo njihovo (bolje opremljeno) učilnico. Poleg šolskih bitk imamo tukaj tudi ljubezenske trikotnike, kjut/nasilna/posesivna dekleta, geje, perverzneže… itd. Vedno nekaj novega, mnogokrat zelo smešno prikazano.

Ladies versus Butlers! – Ne vem, če je sploh vredno opisovat. Ne rabite vedet. Bedna komedija na šoli služinčadi obeh spolov. V podobnem artu je bil tudi Kanokon, raje si oglejte slednjega.

Chuu Bra!! – Če vam dogaja, da bi gledali pubertetnice, ki se spoznavajo s sexy spodnjim perilom… enjoy. Hej, mogoče bi pa bila ta serija primerna za dekleta v razvoju. Kaj pa vem

Opisat nameravam še Nodame Cantabile Finale, Hanamaru Kindergarten, The Qwaser of Stigmata, Fate/Stay Night TV Reproduction, Katanagatari…

LP
DjJuvan

PS: Je potrebno opisat še kakšne pornografske zadeve? Je tudi nekaj novih naslovov=)

Malo pred novim letom sem naletel na vest, da je slovensko podjetje AG Market odkupilo avtorske pravice za naslednje naslove;

• Čudežno potovanje (Spirited Away)
• Moj sosed Totoro (My Neighbor Totoro)
• Grad na nebu (Laputa: Castle in the Sky)
• Porco Rosso (Porco Rosso)
• Kraljestvo mačk (The Cat Returns)

Ghiblijeva dela, itak. Zanimalo me je, kje bi se jih dalo kupit. Rečeno mi je bilo, da v BigBangu. Zato sem se odpravil pogledat, kaj od tega sploh imajo. Seveda sem pred tem pogledal še njihovo stran, kjer sem našel skoraj vse te naslove. Naslovnih slik na žalost ni. Slišal pa sem o zelo trapastem napisu “ANIMA” čez petino celega DVD ovitka. Kaj za? In bojda je to njihova tržna znamka te zvrsti. Hvala, več kot deset let truda ljubiteljev animejev v Sloveniji je splavalo po vodi, ko s(m)o se trudili izobražit gledalce, da ima beseda “anime” čisto pravilne slovenske sklanjatve. Zdaj bodo vsi novinci spet blebetali “pogledal sem si en ful hud ANIMA!!!” – “Final Fantasy je tok huda ANIMA!!” – “Najraje gledam ANIMA” …. naj nadaljujem? Pa kaj smo? Slovenci, ali italjani? Italjani imajo vsaj dosti več animejev & mang kamorkol se obrneš. Pri nas pa popolna tema in še nepravilno trženje le-teh.

Ker me je firbec matral, sem si šel te zadeve pogledat v BigBanga… kjer sem po nekaj 10minutah na otroškem DVD oddelku končno našel dva njihova naslova…  edini dve škatlici zgoraj navedenih anime filmov. Praktično jih vse risanke zasenčijo, nekje v ozadju sem celo našel “Čarovnik Howl in gibljivi grad” od Cinemania podjetja. Ampak vse po 1 klinčev kos. EN kos. Ena škatlica! In še to vse zelo neopazno. Škoda, ker ne delam v BigBangu, ali celo kot potnik za AGmarket. Tiste police bi tok prevetril in preuredil, da bi zvrst animejev imela eno celo omaro zase in z dosti več kopijami DVDjev. Firme danes enostavno ne znajo več prodajat svoje robe, sploh kaj pomeni pozicioniranje svoje robe. Tega sem se posebej naučil kot študent v Perutnini Ptuj, ko se v trgovini boriš za najboljši prostor med policami. In ja, ANIMA res zasede petino DVD ovitka – še naslov filma izpade le kot en podnaslovček (font 40 proti fontu 25). Popolnoma napačen pristop.

Kaj me še precej moti. Tovrstni naslovi se po trgu vrtijo, a anime fandom zanje niti ne ve. To je tako, kot če bi prodajal ženske likalnike za lase mehanikom. Ne razumem, po kateri tržni logiki so se spravljali tovrstne zadeve spravit v promet. Na veliko označijo z ANIMA, kar takoj usmeri v ciljno občinstvo ljubiteljev tovrstnih animacij, na policah v trgovinah nimajo nobene pozicije, nikjer jih ne oglašujejo, niti poiskali niso spletnega fandoma, ki je v to zainteresiran.

Ampak konec koncev je super, da nekdo ponovno želi spravit animejske naslove v to podalpsko deželico. Upam le, da ne bodo nadaljevali z enakimi potezami in se bodo malce bolj zavzeli za razširitev še neodkrite niše.

LP
DjJuvan

PS: Ker sem imel ravno čas, sem njim na čast naredil en primeren logotip, ki bi lahko krasil v kotu naslovnega DVDja. Tole je bilo spacano v petih minutah, dosti bolj predstavlja neko “znamko” pa še ne daje toliko napačne interpretacije kakšna zvrst je to. Oziroma vsaj upam, da ne bo kdo to uporabljal za ime japonske animacije o_0

Snemanje mi je zanimivo, zato so mi zanimive tudi tehnike, ki se pri snemanju uporabljajo. Če bom v prihodnosti več svoje kariere posvečal snemalnemu področju ali režiranju, je treba poznati  osnovno teorijo filmskega jezika. Resda smo imeli precej na to temo na faksu, vendar nas s tem niso preveč gnjavili, pravzaprav precej premalo. Zato bom v tem prispevku obnovil teoretičen del filmskega jezika – planiranja. Vse to bom prikazal s preprostimi izseki iz svoje zbirke japonskih risank (predvsem iz Byousoku 5 Centimeter). Zraven bom poskusil tudi objasniti naravo tistega izseka, saj je vsaka poteza lahko podkrepljena s teorijo filmskega jezika. Napisana teorija lahko ni povsem točna, saj sem na podlagi strokovnega (okleščenega) gradiva poskusil zadeve zapisati po svojih besedah.

PLANI

• Splošni plan ali total

S splošnim planom se običajno gledalce informira o kraju dogajanja in so najbolj uporabni vhodni in izhodni kadri v neko dogajanje. Prikazujejo majhnost človeka, zgubljenega v okolju in slog dogajanja. V vsakem filmu mora biti dovolj splošnih planov, saj lahko pomanjkanje le-teh zmede gledalca in uniči tok zgodbe. Z njimi pa se spet ne gre pretiravati, saj opazovanje dogajanja od daleč ne pritegne gledalca.
Izsek na levi je iz filma Byousoku 5 Centimeter, avtorja Makota Shinkai, kjer je glavni protagonist filma prisoten na vlaku sredi ničesar v hudi snežni nevihti. Zaradi nemočnosti nad naravo, se protagonistu rušijo načrti, sam pa ne more prav nič narediti v teh razmerah. Sporoča njegovo majhnost, nemočnost in izgubljenost v neskončni naravi. Naslednji kadri se približajo nanj, ker prične izkazovati svoje občutke do trenutne situacije, zadnji kader pa se ponovno zaključi s splošnim planom.

.

• Srednji plan

Srednji plan se kliče tudi naravni, saj lik pokaže od glave do pet. Tovrstni plan ponuja pomembnejše podatke o zgodbi. V slednjem primeru se protagonist in prijateljica končno srečata po zelo dolgem času, plan nam sporoča pomembnost tega trenutka, katerega nadgradijo z bližnjim planom dekličinega dviga glave, nazaj na srednji plan, njeno potezo iz obupa in nato detajl njenih solz na lastnih rokah držečih protagonistovega plašča.

.

.

.

• Ameriški plan

Ameriški plan je bil predvsem v rabi pri westrnih, kjer so morali v plan ujeti kavboje s pištolami pištole. Pomenilo pa naj bi tudi, da se teža ozadja prenaša na človeka. Tovrstna tehnika se uporablja tudi pri zajemanju več likov in predmetov v en plan. V slednjem primeru se protagonist znajde na lokacijsko in časovno ključnem kraju celotne zgodbe. Vlak ga zadrži pri izpolnjeni obljubi iz preteklosti in ne omogoča dodatnega zapleta v zgodbi. Vlak postane teža na človeka, ki omeji njegovo osebno srečo.

.

.

.

• Srednje bližnji plan

Pri srednje bližnjem planu lik vidimo nekje od pasu navzgor. Uporablja se pri izražanju govorice telesa in tudi prikazu obraznih izrazov. V slednjem primeru opazimo zadovoljen izraz na obrazu, ker se je končno srečal s svojo prijateljico, v resnici pa zaradi okolja ta trenutek ni prav nič v cvetju. Deluje čustveno zelo težek trenutek njunega prvega snidenja, ki pa ni ravno tako, kot sta si prvotno zamislila.

.

.

.

• Bližnji plan

Pri bližnjem planu ozadje ni več pomembno, zato se bolj posveti razvoju zgodbe. Predhodno že izvemo, kakšno bo bistvo tega plana – iz totala v srednje bližnjega in nato bližnjega. Sočasno se njuni dialogi stopnjujejo, povezujejo v eno točko, nakar z bližnjim planom prikažejo bistvo njenega odgovora.

.

.

.

.

• Veliki plan

Veliki plan je za razliko od drugih planov mnogo večjega pomena – ni le tehnični izraz, ampak paralelna zgodba in retrospekcija. Nekaj, kar je izumil veliki Griffith. Veliki plan velja tudi za svečano in patetično sredstvo, s katero se zapisujejo velike besede. V slednjem primeru gre za veliki prelom čustev v protagonista zagledanega dekleta, ki jim sledi metaforični dialog in nato spoznanje.

.

.

.

.

• Detajl

Kot že samo ime pove, pri tem planu se osredotočamo na podrobnosti človeškega obraza ali predmeta. S tem sporočamo emocionalno stanje lika, njegov odziv ali  njegovo pomembnost. V primeru na sliki gre za kratko sekvenco o dejanjih glavnega protagonista. Z več zaporednimi detajli nam avtor pokaže globoko čustveno povezanost s neposlanimi sms sporočili. Predvsem zanimivo je, da je avtor v tem kadru uporabil le detajl in bližnji plan. Neobičajna poteza, ki bi lahko vodila v zmedenost dogajanja, ampak v tem vmesnem kadru izvemo čustveno bolečo resnico protagonista.

.

PLAN – KONTRAPLAN

Poseben, vendar zelo razširjen način sestavljanja planov je povezovanje plana s kontraplanom oz. planom, ki ima nasprotni kot. Najbolj preprosta uporaba tega načina je snemanja pogovora dveh obrazov v bližnjem ali celo bližnjem velikem planu. Tedaj v kadru najprej vidimo obraz ženske nato obraz moškega.

V mnogih primerih se plan-kontraplan uporablja tudi za prikazovanje časovne kontinuitete. Lik odvrže torbo na sedež -rez- se usede na nasprotni sedež. Med prvim in drugim planom ni bilo izgubljene niti sekunde filmskega časa. Kontraplan se je začel v trenutku konca plana.

Možen je tudi plan-kontraplan, kjer je vmesni čas med dvema planoma izrezan. To je najbolj uporabno, ko lik hodi skozi hodnik in se mu s rezanjem vmesnega dela skrajša filmski čas. Ali iz enega konca mesta v drug, po stopnicah in še kje. V slednjem primeru gre za plan vožnje z motorjem in kontraplan že na parkirišču.

To je zaenkrat to, če pa bom imel še kaj volje, bom napisal še o snemalnih kotih in filmski osi.

LP
DjJuvan

Pravkar sem si ogledal kratko, odbito, satirično in smeha utrgano epizodo, kjer se japonski minister Koizumi v igri Mahjonga spopade proti Južni Koreji. Vse je tok hitro in odfukano narejeno, da samo pokaš od smeha, k se pačijo in take idiotizme ven mečejo. Polet tega pokaže ministra Koizuma kot velikega badassa, minister Taro Aso se vključi v igro nekaj trenutkov kasneje in mu tudi reši rit, južno-korejskega predsednika Kim Yonga pa pokažejo kot enega retardiranca xD Še celo norca se delajo iz tiste afere glede korejskega kršenja sporazuma o izdelavi orožij. =D

Koizumi junichiro

Taro Aso

Kim Yong

Jaz sem umiral od smeha =DDDD

LP
DjJuvan

PS: V upanju še kakšnih takšnih utrganih zadev xD
PS: Seveda je vse to fikcijsko! Liki ne predstavljajo resničnih oseb!

Na enem angleškem blogu so mi obudili in ponovno privlekli solze na plano, ko sem vnovično videl najbolj tragičen in nepričakovan konec serije Code Geass. Ko gledaš sprva akcijsko znanstveno-fantastično serijo, s fenomenalnimi zapleti-razpleti, odlično zgodbo, te na koncu praktično ubijejo s tragičnim koncem. Verjamem, da mnogi sploh ne morejo verjeti, da se je tak awesome lik “žrtvoval” za boljši svet.  Še zdaj se mi solzijo oči, dobim kurjo polt in naredi se mi cmok v grlu. Tisti, ki smo gledali ta show, bodo ponovno s težkim srcem pogledali spodnji zadnji utrinek vsemogočnega Leloucha, rešitelja sveta, heroja pod imenom “ZERO“. Kdor pa še ni pogledal te serije, si jo hitro dolpotegnite in poglejte, saj vam slednji posnetek morda ne bo tako tragično izpadel, ker marsičesa ne boste razumeli. Globino tega trenutka! VELIČINO TEH ZADNJIH MINUT! (slednji posnetek je pravzaprav tudi spoiler, zato previdno, če si ne želite uničit užitek ob gledanju celotne serije)

Dobite jo tukaj:
Code Geass 1. sezona (25 epizod) (1080p HD)
Code Geass 2. sezona (25 epizod) (720p HD

All Hail Brittania!

LP
DjJuvan