DjJuvan

Archive for the ‘Recenzija’ Category

Wikipedia | iMDB(6.5/10)

V japonščini je filmu naslov Gin-iro no Kami no Agito in je bil predvajan že leta 2006.  Zanj sem izvedel šele pred kratkim in ga nemudoma tudi pogledal. Zadnje čase si bolj želim pogledati vse animejske filme, ki obstojajo, ker bi mogoče še kakšen bil vreden ogleda širši množici. Vsi bi lahko že poznali Ghost in The Shell, Spirited Away, Howl’s moving castle, Final Fantasy: Advent Children in še kakšne. Včasih je treba pogledati tudi izven tega spektra, saj animejske serije ponujajo še precej boljše zgodbe in večji razpon žanrov. Ampak dobro, obstaja še obilo animejskih filmov, za katere ni še nihče slišal. V velikem pričakovanju čakamo tudi Summer Wars, ki se je odvijal ta mesec na Japonskem – obeti so dobre.

Kot sem že rekel, naletel sem tudi na tale film, s precej računalniške grafike in glavno post-apokaliptično tematiko. Za tisti romantični del filma se mi je malo jebalo, ker se mi je po eni strani Agito zelo zameril. Na drugi strani je pa Toola očarljivo dekle, tiho in zanimivo.

O čem se film sploh gre? Verjetno nekje v našem času človeštvo na luni dela preizkuse. Ko preizkusi z genetiko uidejo izpod nadzora, luno raznese in genetsko spremenjeno rastlinje začne svojo pot proti Zemlji. Zaradi eksplozije lune, večji delci priletijo na Zemljo in jo precej izmaličijo. Obenem pa se na njej naseli rastlinje iz lune in prevzame ekosistem v svoje roke. Sedaj je človeštvo v podrejeni poziciji, saj se novo nastalemu gozdu ne more nikakor upreti. Ker pa se ne morejo upreti, še zadnji prebivalci želijo živeti v harmoniji z gozdom… nekega dne pa vedno problematični Agito najde veliko zmrzovalno kapsulo, kjer je bila iz preteklosti zmrznjena Toola. Le-ta pa ne more sprejeti nove realnosti, zato se pridruži upornikom na obrobju gozda, kamor jo povabi njen “prijatelj“, ki je tudi iz preteklosti. Skupaj želijo povrniti prvotno stanje Zemlje, a za kakšno ceno?

Film je precej lahkoten za razumet. Apokaliptična zgodba na temo naravne katastrofe, kjer je glavno stikalo ravno igranje z genetiko. Če poskusimo zadevo posplošit, ne potrebuješ nobenih super-rastlin, da Zemljo spraviš v tako stanje. V tako stanje jo bomo praktično spravili tudi v realnosti. V filmu so ljudje iz preteklosti bili precej bolj napredni, kot smo mi, zato je malce znanstvene-fantastike na mestu. Všeč mi je bil predvsem tisti telefonček, ki ga ima Toola =) Nepogrešljivi pa so tudi vojni utrinki, ko se na polno nažigajo uporniki in ultimativno orožje iz preteklosti. Vse seveda v računalniški animaciji, vendar precej lepo.

Agito je od začetka en običajen deček, ki dela same pizdarije. Na koncu postane nek superheroj, ki mora rešiti svoje dekle-ki-jo-pozna-komaj-dva-dni, ker pač verjame njenemu “dobremu“ srcu. Halo, fant, kako lahko tako hitro verjameš razvajenemu dekletu iz preteklosti, ki ne želi s tabo razkopavat greznic. Enostaven idiot, še posebej, ker je znal reči le še “Toola!“ celo drugo polovico filma.

Film se na žalost konča v zelo ameriškem stilu, vsi živi vsi zdravi. Zlobci grejo papa, dobri po srcu ostanejo. Žalostno je, da pričakuješ nekaj več drame v filmu, na koncu pa dobiš nek Dragon Ball wannabi, kjer mrtvi oživijo. Enostavno me je vse minilo.

Za pogledat v sušnih dneh!

LP
DjJuvan

PS: Najdete ga v 720p in 1080p obliki na tokyotosho.info – Gin’iro_no_Kami_no_Agito_(2006)_[720p,BluRay,x264,DTS]_-_THORA

“Sem Haruhi Suzumiya. Nimam interesa za navadne ljudi. Če so tu kakšni nezemljani, bitja iz prihodnosti, ali bitja z nadnaravnimi močmi, se mi javite. To je vse.” Prvi izrečen stavek sveže vpisane dijakinje Suzumije Haruhi, ki ima od normalnega in mirnega življenja raje razburljivega in polnega dogajanja. V štirinajstih epizodah spoznamo iz perspektive protagonista Kyona, Haruhininega sošolca, njeno pravcato zmešano življenje, ki obenem skriva še precej skrivnosti, tako zasebnih, kot nadnaravnih. 

Režiser animejske priredbe je Yasuhiro Takemoto in za animacijo je poskrbel studio Kyoto Animation. Zgodba animeja je po istoimenskem lahkem romanu avtorja Nagare Tanigawa, ki obsega več del. Od trenutno znanih romanov pa je bilo za anime uporabljenih le nekaj delov. Animejska serija se je odvijala v letu 2006 z štirinajstimi epizodami, pri katerih je prvih 6 epizod narejenih po prvem lahkem romanu, 7 epizod je mešanica različnih lahkih romanov in ena (9.) epizoda je bila narejena posebej po naročilu samo za anime istega avtorja lahkih romanov. Za distribuiranje na Ameriški trg je poskrbelo podjetje Bandai Intertainment, za neverjetno uspešno promocijo pa so poskrbeli ravno ljubitelji po svetu, ki so serijo predčasno ilegalno podnaslovili in objavili. 

Ni potrebno dvakrat reči, da je serija The Melancholy of Haruhi Suzumiya ena največjih uspešnic po svetu. Mnogi anime prepoznajo že po zelo očitnem liku Haruhi Suzumiya, ki je stalen gost mnogih parodij, doujinov, festivalov, kostumov in uporaba njenega prepoznavnega plesa. Pravzaprav velja za enega večjih fenomenov na Japonskem in drugih znanih državah. Verjetno nihče ne bi znal izraziti svoje perspektive po ogledu te serije, saj ga odlikuje marsikatera značilnost, tako med raznovrstno paleto žanrov, kot tudi priljubljenostjo samih likov, glasbe, plesne špice na koncu in kratkometražnega filma, ki ga je posnel ravno klub SOS Brigade z voditeljico Haruhi na čelu. Ravno na ta kratkometražni film je treba opozorit vse bodoče gledalce, ki je le njihova komično posneta špica po napisani skripti Haruhi. Ob TV premieri serije je bil najbolj zanimiv vrstni red predvajanja epizod, saj si niso sledile v pravem vrstnem redu dogajanja, ampak v mešanem (drugačnem) vrstnem redu. Tako je nastala prava poslastica za možgane, saj je bilo veliko vmesnega razmišljanja: “kaj, kje, kako, zakaj, iz kje” in serija pravzaprav sploh ni dobila končnega epiloga, oz. konca – ker niti ne veš, kdaj je bilo resnično konec. DVD verzija ima žal pravilen vrstni red, zato je celotno navdušenje glede zmešnjave izgubljeno (in s tem en bolj zanimivih lastnosti). 

Animejska serija se odvija v mestu Hyogo na Japonskem, na akademiji Kwansei Gakuin, katero je obiskoval sam avtor romanov Nagara Tanigawa. Čeprav je bilo precej imen in krajev le malce spremenjenih od resničnih, so tudi nekatere scene iz resničnih pokrajin vidne v animeju. Tako je avtor z upodobitvijo znanega okolja dosegel boljšo prevodnost zgodbe z lastnim krajem.

Objavljeno v slochan.mini 3

LP
DjJuvan

PS: Sodeluj tudi na forumu

Preberi še:
-K-ON (rojevanje nove legende?)
-Priporočila za preganjanje dolgčasa! #1
-Maraton v Kinoteki (nekaj, česar Slovenija še ni doživela!)
-Dobil sem The Melancholy of Haruhi Suzumiya DVDje!!!

Življenje g33kov je lahko takšno ali drugačno. Pravzaprav v seriji spoznamo življenje težkih ljubiteljev animejev, mang in iger ter njihovo šolsko življenje, vsakdanje težave in prehod iz šole v službo. 

Genshiken anime je bil narejen po istoimenski mangi, ki jo je ustvaril Shimoku Kio. To je verjetno eno njegovih boljših del do sedaj. Manga je nastajala od leta 2002 pa vse do leta 2006. Še med izdajanjem mange je leta 2004 začela izhajati animirana verzija, ki se je zaključila še istega leta z 12 epizodami. Ker pa takrat manga še ni bila dokončana, so producenti animirane verzije pustili možnost nadaljevanja, ki se je realiziralo in dokončno odvrtelo leta 2007. Tako je serija dokončno dobila 24 TV epizod in 3 posebne OVA epizode. 

Prične se novo šolsko leto, ko morajo prvošolci srednje šole na festivalu izbirati med klubi, katerih se bodo udeleževali skozi šolska leta. Skozi celotno dogajanje spremljamo ‘fazana’ Sasaharo, ki je bolj sramežljive narave, vendar velik ljubitelj animejev. Želi se pridružiti klubu, v katerem se ukvarjajo z animeji in mangami, vendar ga zmede izbira – obstajata dva na las podobna kluba. Tudi po koncu tega festivala še ni prepričan, zato se odloči pokukati v klub Genshiken. Tam spozna, da klub sestavlja zelo pestra in zanimiva skupina ljudi, ki jih zanima podobna zvrst … 

Težko je razbrati in izraziti, kaj nam pravzaprav želi serija sporočiti, saj ni neke okvirne in z vrhuncem zaključene zgodbe, kot smo običajno vajeni. Genshiken je okvirno narejen kot nekakšen “dokumentarec” o življenju otakujev (težki ljubitelji oz. manijaki), ki svoj prosti čas preživijo ob gledanju najljubših animejev, mang, doujinov (ljubiteljska manga), diskusijah s prijatelji, udeleževanjem na konvencijah in ob zbiranju raznih dobrin iz najljubših naslovov (tako animejev kot mang). Nekaj poudarka je tudi na “cosplayu” (poziranje v kostumih), kjer spoznamo tudi življenje posameznikov, ki uživajo ob sestavljanju kostumov likov iz različnih animejev in mang. Celotno dogajanje ni prav nič dolgočasno, saj skozi čisto običajno življenje posameznikov spoznamo stvari, ki se nam zahodnjakom zdijo čisto zgrešene a so predstavljene na zelo zabaven način. Vendar, klub, ki se ukvarja z “risankami”? No ja, to ni tako preprosto, kot se sliši. Je pa povsem res, da se zna način življenja nekaterih likov v seriji marsikomu zagabit. Če ste prebrali članek v uvodniku, potem je jasno, da obstaja več različnih vrst otakujev. Odlična popestritev dneva in dodatek k splošni izobrazbi o mentaliteti različnih narodov.

Animacija – 8/10
Soundtrack – 8/10
Zgodba – 6/10
Užitek ob gledanju – 8/10
Končna ocena – 8/10

Objavljeno v Slochan.mini 5

V očeh Zemlje človeško življenje izgleda kot nepomemben svetlobni utrinek, ki izgine v trenutku. Za vsakega posameznika pa je lahko to življenje dolgo in srečno ali prav tako nepredstavljivo kratko …
Kolikor je ljudi na svetu, toliko je tudi različnih zgodb, ki opisujejo konec človeškega življenja. Z našo dostavljalko pisem Fumiko spoznamo nekatere srečne in nesrečne konce ljudi, ki s svojim posmrtnim pismom “shigofumi” zapišejo še zadnje besede svojim bližnjim in prijateljem – čudovite zgodbe, ki zvabijo solze v oči.

Zgodba …
Serija Shigofumi se vrti okoli raznašalke nenavadnih pisem Fumike, njene palice Kanake in njune skrivnostne preteklosti. Fumika je poštarka, ki naokoli raznaša nenavadna pisma imenovana “Shigofumi”. Ta imajo drugačno funkcijo od navadnih pisem, saj prispejo iz sveta mrtvih. Vsebina teh pisem je običajno namenjena najbližjim sorodnikom, prijateljem in celo sovražnikom, katerim se umrli želijo še zadnjič izpovedati, izraziti zadnje želje ali se zahvaliti za najlepše trenutke. Zgodbe polne čustev pa kmalu zbledijo, ko se pojavi rdeča nit zgodbe, ki govori o skrivnostni dostavljalki Fumiki, ki med drugimi poštarji vzbuja zanimanje o tem, kako je lahko nesmrtna, če pa se še vedno stara.

Zanimivosti …
Animejsko verzijo Shigofumi: Stories of Last Letter je ustvaril Tomoro Yuzawa, producirala pa sta jo studija Bandai Visual in Genco. Serija se je predvajala od 6. januarja 2008 do 22. marca istega leta in šteje 12 epizod. V letu 2006 je izšel tudi “lahki” roman, ki si ga je Tomoro vzel kot osnovo za anime. Roman je izhajal pri MediaWorks, 10. marca letošnjega leta pa je izšel še zadnji od četrtih delov. Čeprav je bil roman izdan že prej, je po besedah Yuzawe anime originalno delo. Naslov “Shigofumi” je sestavljen iz dveh ključnih besed, ki sta tudi glavni motiv zgodbe: “po smrti” ( 死後 ) in “pismo” ( 文 ) .
Za večino japonskih zgodb velja, da prikaz smrti ni nekaj prepovedanega, kot je to v navadi zahodnih držav, zato so si tudi pri tej seriji vzeli pravico do tega in prikazali različna občutja ter dogodke, ki ljudi privedejo do zadnjega izdiha. Približno dvajset minut vsake epizode je namenjenih stranski zgodbi, ki prikazuje težke razmere v družbi, ki ljudi vodijo v samomor. Vendar pa so za razmišljanje o smrti lahko krivi tudi bujna domišljija in napačne interpretacije novega posmrtnega življenja po tem peklenskem življenju na Zemlji.

Osebno mnenje …
Menim, da je ta serija požela premalo slave v času predvajanja. Vsaka stranska zgodba ima svoje edinstveno sporočilo, zato mislim, da bi bilo dobro, če bi o teh temah potekale odprte diskusije. Beseda smrt je v današnji civilizaciji prevelik tabu, s katerim se nihče ne želi soočiti. V seriji pa se s smrtjo srečamo skozi različne izkušnje, ki so posameznike pripeljale do posmrtnega življenja. Odlično je serija prikazala tudi posledice samomora, saj lahko le-ta tako razžalosti starše, da v afektu celo sami naredili neumnost. ‘Le’ toliko je potrebno, da nekoga spraviš s tira …
Shigofumi tako ostaja fenomenalna serija, ob kateri ne manjka niti kanček humorja na račun glavne junakinje, ki je tudi sama preživela pekel. Bila je namreč žrtev zlorabe.
Srce parajoča serija, ki povleče vase in vam da nov pogled na brezskrbno, a včasih še kako težko življenje.

Ocena – 9/10

Celoten članek objavljen v Slochan3

Filmov in serij, ki bi ponazarjali življenje odtujenih ljudi, nesposobnih normalnega civiliziranega življenja, ne zasledimo prav pogosto, tokratna zgodba pa govori ravno o tem.
Serija se posveča socialno odrezanim ljudem z mučno preteklostjo, skratka ljudem z obrobja naše družbe. Prav tako pa odpira tudi perečo krizo mladih po vsem svetu: problem zasvojenosti z internetnimi igrami.
Čas je za svetovno dominacijo “Welcome to the N.H.K.” serije!

Zgodba
V seriji sledimo življenju protagonista Tatsuhira Saita, ki je obupal nad študijem in se že četrto leto zapored bori z brezposelnostjo. Njegov vsakdan je vedno bolj podoben življenju hikikomorijev, vendar je njegov razlog asocializacije del nekakšne zarote. V njegovo mirno, samotno življenje se iznenada vplete dekle po imenu Misaki Nakahara. Ta trdi, da ga lahko ozdravi njegovega strahu pred ljudmi, če z njo podpiše pogodbo, sestavljeno iz zelo nenavadnih pogojev. S podpisom pogodbe se je Saitu začel cikel asocialnega življenja močno spreminjati, četudi mu to sploh ni bilo všeč. Njegova trmasta ideja globalne zarote pa ga je vedno znova priklenila v lastno stanovanje.

[hikikomori = japonska beseda za asocialnega človeka, ki se boji družbe]

O seriji
Animirana serija je narejena po istoimenskem romanu avtorja Tatsuhiko Takimota iz leta 2002. Prirejena je bila tudi v istoimenski mangi, ki je izhajala od 24. junija 2004 do 6. junija 2007 in obsega 8 zvezkov. Animejsko verzijo je leta 2006 v 24 epizodah režiral Yusuke Yamamoto pri Gonzo studiu. Originalna zgodba romana pa se pri mangi in animeju malenkost razlikuje. Razlog verjetno tiči v občinstvu, kateremu so dela namenjena, saj je manga dobila oznako priporočeno za bralce na 18 leti.V animeju je med vsemi verzijami najbolj okrnjena zgodba, saj v njem ni omenjen niti razlog nekaj redkih halucinacij Saita  jemal je namreč legalne droge.
Zgodba je postavljena v današnji čas Japonske in se odvija okrog več mlajših polnoletnih oseb, ki imajo drugačne življenjske stile toda skupen problem. Ti asocialni mladeniči so t.i. hikikomoriji in anime otakuji. Hikikomorijiso na japonskem znani po tem, da so izločeni iz družbenega življenja, po navadi zaradi bojazni pred ljudmi. Običajno ne obiskujejo šole ali službe in se vsakodnevno preživljajo na račun staršev ali socialne podpore. Enako življenje spremljamo ob protagonistu serije Saitu Tatsuhiru, ki za svoje nedružabno življenje krivi svetovno tajno podjetje NHK, ki kuje zaroto proti ljudstvu. Vendar je oznaka NHK na Japonskem podobna kot v Sloveniji RTV – državni operater medijev.
Saito se spoprijatelji s svojim šolskim kolegom Yamazakijem Kaorujem, s katerim se sooča z različnimi težavami, kot so: dekleta, piramidni posli (wiki: pyramid scheme) in igranje omrežnih iger (primer World of Warcraft). Od vseh vpletenih likov je najbolj skrivnostna Misaki Nakahara, dekle, ki je tudi prva oseba v tesnem stiku s Saitom in mu iz neznanega razloga želi pomagati uiti iz asocialnega življenja. Skupaj imata vsakodnevna predavanja, s katerimi ga želi podučiti o načinu vključitve v družbo in o načinu razmišljanja v določenih interakcijah z drugimi ljudmi. Izvor te dobrote pa se skriva v Misakini šokantni preteklosti, ki je ni zaupala nikomur, razen Saitu skozi različne posredne izpovedi.

Osebno mnenje
Po dveh letih spremljanja animejskega dogajanja, lahko iz lastnih izkušenj potrdim, da je to ena najbolj poučnih in najbolj kritičnih serij do trenutnega stanja razmer v svetu. Čeprav je animirana serija nekakšna blažja oblika originalnega istoimenskega romana, vseeno zelo zanimivo pokaže probleme mladih, ki se zaradi svojega drugačnega mišljenja umaknejo od družbe. Prav tako se serija posmehuje ljudem, ki se spustijo v piramidni marketing, za katerega teorija absolutnega uspeha skorajda ne obstaja. Piramidne potegavščine premamijo še posebej tiste, ki se spustijo v internetne igre in dobijo strah pred ljudmi, oz. realnostjo. Po ogledu Welcome to the NHK sem dobil občutek krivde, saj nočem pristati v tem košu ljudi, zato sem začel sam pri sebi razmišljati, kje bi lahko naredil spremembe. Za konec naj vas osrečim, da se animirana serija za razliko od originalnega romana konča precej bolj pozitivno.

Objavljeno v Slochan št.3

Zgodba: Mitsuo Iso
Ilustracija: Takeshi Honda
Režiser: Mitsuo Iso
Studio: Madhouse
Predvajanje: 12.5.2007 do 1.12.2007
Žanr: Šolsko življenje, znanstvena fantastika, tragedija, virtualnost

Je prihodnost človeštva prirokovana v tej seriji? Vsa napredna tehnologija, ki jo prikazana v tem znanstveno-fantastičnem animeju je pravzaprav lahko že bližnja realnost. Vseeno pa je spremljanje te serije pravi užitek, saj se nekako vklopiš v sceno in uživaš v ideji računalniškega virtualnega sistema v navadnem okolju, kjer se zasebni računalnik pokaže kot transparentno okno/zaslon in pod njem tipkovnica. Čeprav je to možno uporabljati le preko posebno narejenih očal, ki zaznavajo kiber-okolje, ki ga z očesi ne moremo…Prepustimo se seriji napredne tehnologije, polne hecov, zanimivih prednosti, ki pa ima kot vsaka tudi napake…

Dennou Coil je očitno zelo skrivnostnega izvira, saj sta roman in manga začeli nastajati v skoraj istem času kot animejska oblika. Vendar po datumih izdaje bi lahko sklepal, da je bila animejska verzija narejena po romanu, ki je izšel ravno mesec pred začetkom animeja. Roman pa se še zmeraj nadaljuje in trenutno šteje že 3 dele. Zanimivo naključje je omemba istega avtorja mange in animeja Mitsuo Iso, zaradi česar je možno, da je animejska in mangovska verzija njegovo avtorsko delo in nima bistvene povezave z prej izdanim romanom. Manga se je začela istega leta kot anime in ima do sedaj le 1 izdano knjigico.

Serija nenavadno blesti na več področjih; že prej omenjena tematika virtualizacije okolja in sodobna uporaba računalniškega sistema, ki je tudi odlično vodilo današnje civilizacija – kjerkoli, kadarkoli in preprosto. Zgodba ki spremlja to 26-delno serijo ves čas deluje zelo plehko, vendar se kasneje izkaže kot zelo unikatno in poglobljeno. Dosti vmesnih dogajanj le prikazuje pravo človeško naravo, kasneje se to upodobi v zavisti, sovraštvu in zaletavosti naših likov. Koliko je potrebno, da človeka določen dogodek spravi v norost in zapiranje vase.

Poleg glavne zgodbe se zabavamo tudi v odličnem artu tehnološke dovršenosti, ki jo mularija s pridom uporablja za svoje otroške igrice. Zaradi virtualnosti okolja je možno s primerno programsko opremo tudi igrati vojne igrice, ki izgledajo kot napredno hekanje. Zanimivo je to, da se tovrstno hekanje izvaja na različne načine – z bogato orožarno mu lahko prestreljuješ sistem (če si to lahko privoščiš) in običajno vdiranje v sistem drugega uporabnika. Seveda z namenom, da mu uničiš virtualizacijo. Veliko zabave, napetih, akcijskih in tragičnih trenutkov.

Ocena: 8/10 – Imel sem občutek, da enostavno premalo vem o ozadjih vseh likov; enostavno preveč posvečanja trenutni situaciji. Na čase je bil tudi dolgočasen z nezanimivimi dialogi.

Zgodba: Katori Masaru
Ilustracija: Jiro Ando
Režiser: Toshifumi Kawase
Studio: Studio Deen
Predvajanje: 13.10.2007 do 22.3.2008 (22 epizod)

Žalostno, vendar resnično… ta neprepoznaven anime se mi je s svojo zgodbo, razvojem likov in preigravanjem shogi japonskega  namiznega šaha tako vtisnil med priljubljene, da ga moram malce pohvalit. S precej dobrim plotom umora Shionovih staršev in njene ambicije, postati najboljši Kishi (profesionalni igralec shogija) se zgodba začne odvijati, ko je Shion stara 12 let. Vendar to samo po sebi ne bi bilo zanimivo, če ob času umora ne bi bila 4-letna Shion prisotna med klavnico njenih staršev in da je z morilcem celo odigrala igro shogija. Pri tem pa ji je morilec postavil nekaj novih pogojev njenega nadaljnjega življenja…

Niti ni me presenetilo dejstvo, da je celotna zgodba narejena po mangi iz leta 2004 z naslovom “Shion no Ō – The Flowers of Hard Blood”, avtorice Naoko Hayashiba s pisateljskim imenom Katori Masaru. Največje presenečenje je, da je manga trenutno dolga 8 celotnih knjižic in še zmeraj ni dokončana. Kar bi pomenilo, da se zgodba v mangi drugače odvija, kot se je v animejski priredbi. Kot zanimivost pa je letos izšla tudi igra za Nintendo DS.

Seveda pa se celotna serija ne vrti le okoli Shionovih iger shogija (ki so polni adrenalina) in raziskovanja dogodkov tistega krvavega večera. V seriji spoznamo več likov, ki so Shionovi nasprotniki v igri, vendar postanejo tudi bljižnji prijatelji. Vsak lik se skozi zgodbo tudi razvija in obenem se nam vrtijo tudi “flashbacki” iz njihove preteklosti, ki nam pokažejo razloge njihove trenutne travme…Makoto Hani, njegov brat Satoru, Ayumi Saitō in Saori Nikaidō so osebe z veliko skrivnostmi in težavami…

Poleg vsega omenjenega mi je nadvse všeč tudi art – zmerno barvit, oči kot dragulji in precej natančen. Vhodna in izhodna špica sta še zmeraj med mojimi precej ljubšimi – Vhodna & Izhodna

Ocena 8/10 – Žalostno je le, da se v začetku malce zadeve zavlečejo in kakšne epizode tudi dolgočasne. Vseeno mu je treba dati priložnost!

Zgodba in ilustracija: Konami Kanata
Režiser: Mitsuyuki Masuhara
Studio: Madhouse Ltd.
Predvajanje: 31. marec 2008 – //.//.2008
 
     

Po vseh pogledanih serijah in filmih, ki so bili predvsem namenjeni starejšemu občinstvu, se mi je končno iz japonskih studijev prilegla ena zelo srčkana serija. Že dolgo je tega, ko smo v otroštvu gledali preproste risanke (čebelica maja, la linea in druge) in dandanes v industriji ne vidiš več v tej smeri narejenih risank. Večina so le še holivudski proizvodi s preseravanjem računalniške animacije ali pa izrazito cartoonnetworku podobne risanke (potem veste, o čem govorim). Chi je pa drugačen, je bolj preprost in zabaven, kot bi avtorji skočili desetletja nazaj v obdobje, ko so bile risanke za zabavo mlajših in niso vsebovale nikakršnih nasilj, smrti, nadnaravnosti in drugih traparij. Chi je zanimiv tako za najmlajše, kot tudi za starejše.

Chi’s Sweet Home je na pogled stara zadeva, vendar je animirana serija narejena po mangi avtorice Konami Kanata, ki je tudi oblikovala nastopajoče like. Prva številka mange je izšla že v letu 2004 in je do danes izšlo le 5 celotnih knjižic (ki so po besedah bralcev tudi zelo zanimive). Očitno je bila zasnova in zgodba mange zelo zanimiva za režiserja Mitsuyukija Misahara, saj so jo ne dolgo nazaj začeli prirejati v 2-3 minutno kratko animacijo. Dorečeno je, da bo izšlo 104 epizod, vendar vseeno upam, da se bo zgodba še nadaljevala.

Zgodba sledi mlademu mucku, ki je v popoldanskem sprehodu z družino nenadoma zataval v neznano. Takojšna panika tega mladiča je pripeljala do novih strašnih izkušenj, ki pa so mucka spravile v čisti obup. Kot bi bil rojen pod srečno zvezdo, ga najde mlad fantiček in skupaj z družino ga vzamejo domov. Ker pa mucek ni navajen tovrstnih izkušenj, je še zmeraj prepričan, da bo našel svojo družino. A stvar ni tako svetla, kot se sliši…

Odlična serija v vseh pogledih – lahki dialogi, razumljivo dogajanje, vedno zabavni trenutki in zadeva ima celo svojo zgodbo. Moram reči, da nadvse uživam ob spremljanju te serije in upam, da zadeva ne bo ušla iz trenutne poti. Ni da ni, da vam serija ne bi bila všeč, ker enostavno uživaš ob spremljanju.

Ocena 10/10

PS: Do sedaj je bilo predvajanih 37 epizod, 4 najdete tudi na webtv.si s slovenskimi podnapisi – klik1 – klik2 – klik3 – klik4 

PS: Nekateri pravijo, da je ta anime največji drek, kar jih je možno videti… no ja, takim lahko samo rečem, da so retardi, ker ne znajo prebrat, komu je primarno namenjena ta zabavna risanka in si za svoj stil in izvirnost po mojem vseeno zasluži visoko oceno.

Če vam zadnje čase primanjkuje zgodb z mafijskimi obračuni, z večjim številom junakov, barab in zgodb z nekaj alkemističnimi prvinami, potem vam krvavo priporočam ogled t.i. serije Baccano! Sem omenil krvave? Tako krvava, kot je bila pred leti Elfen Lied serija zagotovo ne, vendar se vseeno veliko dogaja okrog pokolov med mafijskimi družinami. Ampak to ni glavna atrakcija celotne serije, saj to častno mesto pripada zapletenosti prikaza zgodbe mnogih družin, ki jih veže vse in hkrati nič. Več pa v daljšem opisu, ki bazira na mojem subjektivnem mnenju, kjer poskušam čim manj izdati dogajanje iz zgodbe.

Zgodba mafijske mini serije, ki nas postavi v mešano časovno zaporedje napetih dogajanj in mafijskih družin, se prepleta skozi 13 dolgih epizod. Vse to pripoveduje Gustav St-Germain, podpredsednik Daily News, ki je zadevo raziskal. Čeprav se sprva zdi serija kot kup nelogičnih dogodkov (kot so recimo vojne med mafijami, nesmrtnost nekaterih osebkov, pojav dveh norčkov, ki kradeta zaradi zabave in še mnogo nejasnih stvari), se skozi epizode in menjavanje časovnega zaporedja dogajanj počasi prikaže jasna slika celotne pripovedi. A ne tako hitro! Sestavljanke, ki jo sestavljate, na začetku ne bi smeli videti, saj vam pokvari presenečanje po končanem sestavljanju. Ta anime pa ponuja prav to, česar nam kupljena sestavljenka ne nudi. Tako v začetku serije izvemo le nekaj ključnih stvari  mafija, nesmrtnost, skrivnosti.
Celotna zgodba se v večini odvija na vlaku Flying Pussyfoot, kjer naj bi se tudi vsa zgodba razvila in prikazala, kajti na tem vlaku se je znašla kopica sovragov.
Dogajanje spremljamo z vidika različnih oseb, kot so Isaac in Miria, Czes, Jacuzzi, Rachel, Claire ter mafijske družine Lemure, Chane in Russo. Precej zgodb se prekriva, tako da nam hitro postane vse logično in slika se počasi sestavlja v celoto. Priporočljivo je pozorno spremljati menjavanje časovnih sprememb, ki se večinoma vrtijo okoli letnic 1930, 1931 in 1932.
Dogajanje je zelo krvavo in nasilno. Poleg stalnih pokolov, odpadanju udov in tisočerih mlak krvi, je tudi nekaj zanimivih akcij, najdejo pa se seveda tudi smešni kadri, za katere poskrbita Miria in Isaac, presenečen pa sem bil celo nad kančkom romantike.
Sam stil risanja je zelo staromoden in mafijski, kot se za tako zgodbo spodobi. Liki so zelo premišljeno oblikovani, nekateri morda celo spominjajo na anime enakega žanra  Gungrave. Za noben lik pa ne morem reči, da se mi je zdel antipatičen, saj so nekako vsi ustrezali svoji vlogi v dogajanju in končni sliki.
Glavnega protagonista je v tej seriji je težko določiti. Dogajanje se ves čas vrti okrog različnih oseb, ki v nekem trenutku zavzamejo glavno vlogo, v naslednjem so pa le nepomembni statisti. Mogoče bi lahko določil glavne osebe šele v zadnji epizodi, kjer se vse razjasni in celotna serija dobi smisel.

Rad bi pa podal še nekaj lastnih izkušenj iz te serije, čemur se enostavno ne morem izogniti. Ko sem jo prvič začel spremljati, se mi je zdela zelo zmedena in popolnoma nezanimiva, zato sem jo tudi za daljši čas opustil. Po nekaj pozitivnih komentarjih sem se odločil, da je to eden izmed animejev, ki si ga moram ogledati, saj sem ga morda prehitro sodil. In res, po nekaj epizodah sem doživel presenečenje. Z vsakim delom so mi liki postajali bolj priljubljeni, še posebej Isaac in Miria, ki sta po mojem mnenju predstavljala presežek celotne serije. Ta nori parček je znal v zelo kritičnih trenutkih serije narediti tako dobro vzdušje, da si pozabil, ali spremljaš komedijo ali resno mafijsko klavnico. Njuni neumestni komentarji, napačno razumevanje situacije in pojavljanje na napačnem kraju ob napačnem času, so izpadli tako dobro, da sem skozi serijo komaj čakal, da se pojavi ta tragikomičen par. Tudi nekateri drugi posamezniki so fenomenalno izpadli s svojim odnosom in karakterjem.
Če vam čas omogoča in menite, da bi vam mafijsko dogajanje znalo popestriti življenje, vam priporočam anime z unikatnim načinom prikaza celotne zgodbe.

Animacija � 8.5/10
Glede na precejšno količino akcije, se animacija v večini primerov ni zdela popačena ali slabo izvedena. Ni bilo niti izrazitih kvadratastih likov na pogledu od daleč in tudi preskakovanja sličic ni bilo zaznati. Manjkala pa ji je boljša podrobnost okolice in izrazitejše linije.
Za anime takega žanra precej dobro.
Soundtrack � 8/10
Zelo starinski, ali bolje rečeno � mafijsko obarvan. V ozadju ni posebnih adrenalinskih, opernih ali žurerskih glasbenih vložkov, zato zvočni efekti zelo serijo le poživijo. Precej zanimiva je tudi vhodna začetna glasba.
Zgodba � 9/10
Kot sem omenil, mi je všeč kompleksnost in skrivnostnost celotnega dogajanja. Zgodba je kot nekakšen prikaz raziskav določenih dogodkov iz preteklosti, ki so se dogajali med mafijskimi družinami. Obenem se dogajanje vrti še okoli nadnaravnih pojavov nekaterih mafijskih družin; kot bi spremljali zgodovinsko dogajanje skozi ljudi, ki so bili temu priča.
Liki � 9/10
Vsi liki so izjemni in nihče od njih ne izpade manjvreden. Običajno lahko like ločimo na glavne in stranske, tukaj pa to ni možno, ker vse srečujemo skozi celo serijo. Pravzaprav vsi padejo pod kategorijo negativcev, ločijo se le po lestvici od najhujših do najšibkejših, nekateri izmed njih pa so tudi “dobri”.

Povprečna ocena – 8/10
Ne glede na zanimiv prikaz zgodbe, raznovrstnih likov, dobrega dogajanja in odličnega konca, žal serija ne pade v koš najboljših. Daje mi občutek, kot da nikakor ni za večkraten ogled, še manj pa navdušuje za nakup ljubiteljskih dobrin. Upam, da mi mafijec ne poreže prstov, ker seriji dam le osmico.

PS: Recenzija je tudi v 2. številki SloChan revije

Film sem pogledal nedolgo nazaj, vendar sem si ga iz principa pred kratkim še enkrat in si nisem mogel pomagat, da ga ne bi opisal bolj podrobno. Odlična romantična drama dveh najboljših prijateljev, ki si jo je zamislil Makoto, po izkušnjah iz življenja. Vendar si je Makoto Shinkai ta film za razliko od prejšnih, zamislil brez fantazijskih in nadnaravnih prvin, ki zato ta film naredijo še bolj življenjski in resničen.

Makoto si je izbral zelo nenavaden in nerazumljiv naslov, ki ob prvem pogledu ne pomeni nič, vendar nosi zelo pomembno sporočilo. Naslov “Byousoku 5 Centimeter” pomeni “5 centimetrov na sekundo”, kar pa je hitrost padanja češnjevih listov ob cvetenju. S to metaforo jo ponazoril človeška življenja, ki običajno začnejo skupaj, končajo pa na različnih poteh. V filmu je na ta način iz različnih pogledov prikazal nesrečno življenje dveh prijateljev, katerima poti v življenju niso bile naklonjene, četudi sta si resnično želela biti ponovno skupaj.

Celoten film je sestavljen iz treh krajših zgodb, ki so pripovedovane iz različnih perspektiv. Prvi del filma (Ōkashō – Ekstrakt češnjevega cveta) je iz Tohnovega pogleda, kjer pripoveduje o sebi in prvem srečanju z Akaki v mali šoli. Tam sta postala zelo dobra prijatelja, vendar se je Akaki po končani šoli morala preseliti zaradi službe staršev. Tako sta s Tohnom imela kontakte le preko pisem. Vseeno pa sta si obljubila, da se bosta ponovno srečala na dan cvetenja češnjevega drevesa in skupaj gledala padanje lističov. Ker pa se je tudi Tohno moral preseliti, sta se na hitro ponovno srečala v mrzlem zimskem večeru, morda celo zadnjič.
Drugi del filma (Cosmonaut) je nadaljevanje prvega, kjer se Tohno preseli v novo  mesto in obiskuje novo šolo. Zgodbo pripoveduje dekle, ki se je zagledalo v Tohna, ko je prvič prišel v njihov kraj. Dekle po imenu Kanae je povprečna punca, ki zelo rada surfa na valovih. Goji pa tudi čustva do Tohna, vendar se mu boji priznati, ker v Tohnu zaznava ljubezen do druge osebe, ki je zelo oddaljena.
Zadnji del filma (Byōsoku 5 Centimeter) prikaže popolnoma ločene poti med vsemi tremi liki. Tohno je sedaj programer v Tokiju, Akaki pa se pripravlja na poroko. Nekega dne pa se Tohno sprehodi čez železniški prehod mimo ženske in  nenadoma dobi občutek, da jo pozna…

Film me je najbolj presenetil z artom. Že v nekaj sekundah ogleda sem se skoraj zaljubil v podrobnost okolja in uporabo barv. Vsi elementi imajo globino in zelo zanimivo osvetlitev, ki te prav povleče vase. Večina krajev je vzetih iz resničnosti,  zato vam bodo tile posnetki takoj znani *klik*

Glasbene podlage v filmu ni veliko, najbolj izstopa le pesem “One more day, One more chance: Masayoshi Yamazaki” ob katerem se kar stopiš od žalostnega vzdušja. Komad sam po sebi ne nosi velike vrednosti, ko ga poslušate v filmu je pa enostavno prečudovit.

Še bolj zanimiv je uspeh Makota, ki je sprva začel s samostojnim kratkim 5-minutnim filmom “She and her cat” obenem pa se je ukvarjal z grafiko in delal za računalniško firmo 3D animacije. Kaj kmalu je s pomočjo nekaj ljudi v epizodo spravil tudi “Voices of a distant star” in prvi daljši film “The place promised in our early days“. Vsa njegova dela so spoštovanja vredna, saj resnično zna spraviti idejo iz glave v odlično zgodbo in perfektno narejeno animacijo z zelo malo sodelujočih animatorjev. Resnično upam na še kakšno njegovo delo. 

 Priporočam ogled kratkega napovednika, “ Byousoku 5 Centimeters Trailer (with subs)“

 Ocene:
Animacija – 9/10
Soundtrack – 8/10
Zgodba – 10/10
Liki – 9.5/10
Povprečna ocena – 9.5/10

PS: Slovensko preveden film *klik*